Jedro

Sodišče prve stopnje s tem, ko je strankama odgovor ZPIZ vročilo šele s sodbo, ni bistveno kršilo določb postopka, ker to ni imelo, niti ni moglo imeti vpliva na pravilnost ali zakonitost sodbe. Če tudi bi stranki glede odgovora ZPIZ podali svoji stališči, te navedbe ne bi bile upoštevne pri odločanju o tožbenem zahtevku. Glavna obravnava je namreč bila končana in po končani glavni obravnavi stranke ne morejo več dajati upoštevnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje. Imata pa stranki možnost oporekati temu po glavni obravnavi vpogledanemu dokazu v pritožbi zoper sodbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo pod I. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da se s sodbo Okrajnega sodišča v Grosupljem, opr. št. P 174/94, z dne 17.3.1995, določena renta v znesku 87,91 EUR zviša od 1.1.2008 dalje na 265,00 EUR, pod II. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 623,27 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri izračunu mesečne rente pravno zmotno upoštevalo tudi prispevek vsake pravdne stranke škodnemu dogodku in posledicam v višini 50%. Sodišče je očitno spregledalo, da je tožeča stranka soprispevek tožeče stranke že upoštevala pri oblikovanju tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je absolutno kršilo določbe pravdnega postopka s tem, ko ni upoštevalo zaveze iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 21.9.2009, da bo dopolnitev odgovora ZPIZ vročilo pooblaščencema, ki bosta lahko v roku 15 dni podala svoje stališče. Ta dopis je sodišče tožeči stranki vročilo hkrati z izpodbijano sodbo, posledično čemur tožeča stranka ni imela možnosti izjaviti se o navedenih dejstvih. Ker je sodišče ta zapis uporabilo za izračun mesečne rente, je to brez dvoma vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodne odločbe. Sicer pa podatki iz dopisa ZPIZ, št. 945533, z dne 15.10.2009, niso pravilni in jih sodišče ne bi smelo kot ključne upoštevati pri izračunu mesečne rente. Kljub izrecni in pravočasni zahtevi tožeče stranke sodišče ni pridobilo podatkov o višini plače, ki bi jo tožnik prejemal, v kolikor bi še opravljal delo, zakaj tega ni storilo, pa tudi ni obrazložilo. Po prej citiranem dopisu ZPIZ izhajajoči podatki ne predstavljajo resnične dejanske osnove konkretno za tožečo stranko, pač pa gre zgolj za pavšalne oziroma splošne in povprečne podatke. Ker sodišče ni pridobilo podatkov s strani delodajalca, ni bil opravljen natančen in konkreten izračun mesečne rente. Neutemeljeno je nadalje sodišče prve stopnje zavrnilo dokaz s postavitvijo izvedenca ekonomske stroke, ker sodišče ne razpolaga s posebnim strokovnim znanjem. Iz določbe 175. člena Obligacijskega zakonika (OZ), ki je podlaga za odločanje o tožbenem zahtevku tožeče stranke, evidentno ne izhaja, da se v zvezi z ugotavljanjem spremenjenih okoliščin, ki utemeljujejo zvišanje rente, upošteva tudi morebitna odgovornost stranke za nastanek škodnega dogodka. Tudi sicer se sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni obrazloženo opredelilo do edinega pravno upoštevnega dejstva, in sicer tistih spremenjenih okoliščin, do katerih je prišlo v času po izdaji prejšnje sodbe o določitvi rente oziroma prejšnje sodbe o zvišanju rente. V tem delu sodbe ni možno preizkusiti, kar je ponovno absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Nerazumljiva je pritožbena pripomba, da sodišče pri izračunu višine rente ne bi smelo upoštevati 50% prispevka tožnika k škodnemu dogodku, ker je to upoštevano že pri tožbenem zahtevku. Ko sodišče ugotavlja višino mesečne rente, namreč upošteva vse okoliščine, ki vpliva na njeno višino (vključno s prispevkov tožnika samega), in šele tako ugotovljena višina rente je primerljiva z rento, zahtevano s tožbenim zahtevkom.

Iz zapisa dodatnega dokaznega sklepa in naprej v zapisniku o glavni obravnavi dne 21.9.2009 na drugi strani nedvomno izhaja, da je sodišče prve stopnje končalo glavno obravnavo, pri čemer si je pridržalo pribavo in vpogled dokaza o višini pokojnine od ZPIZ za tožnika ob izpolnitvi pogojev leta 2007, upoštevajoč pokojninsko osnovo 25.235,00 din v letu 1985 (povprečje 1976 – 1985), kar vse temelji na določbi 291. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Ta dokaz je dopis ZPIZ št. 945533 z dne 15.10.2009 (v spisu list. št. 50). Res je v istem zapisniku tudi zapisano, da bo sodišče ta odgovor ZPIZ vročilo strankama, da bosta o njem lahko v roku 15 dni podali svoje stališče, dejansko pa jima ga je vročilo skupaj s pisnim odpravkom izpodbijane sodbe. Vendar s tem sodišče prve stopnje, ko je strankama odgovor ZPIZ vročilo šele s sodbo, ni bistveno kršilo določb postopka, ker to ni imelo, niti ni moglo imeti vpliva na pravilnost ali zakonitost sodbe. Če tudi bi stranki glede odgovora ZPIZ z dne 15.10.2009 podali svoji stališči, te navedbe ne bi bile upoštevne pri odločanju o tožbenem zahtevku. Glavna obravnava je namreč bila končana 21.9.2009 in po končani glavni obravnavi stranke ne morejo več dajati upoštevnih navedb v postopku pred sodiščem prve stopnje. V pritožbenem postopku pritožbeno sodišče pri odločanju o pritožbi lahko upošteva le bistvene kršitve določb postopka, ne tudi nebistvenih (1. odstavek 338.člena ZPP). Imata pa stranki možnost oporekati temu po glavni obravnavi vpogledanemu dokazu v pritožbi zoper sodbo. To je tožeča stranka tudi storila, vendar zgolj z pavšalno in s tem neupoštevno navedbo, da ta dokaz ne predstavlja točnega podatka. Da bi se pritožbeno sodišče o pritožbeni trditvi v tej smeri lahko opredelilo, bi morala tožeča stranka konkretno in opredeljeno navesti, v čem predmetni dokaz ne potrjuje resničnosti v njem navedenega oziroma zakaj konkretno ni natančen.

Sodišče prve stopnje resnično izrecno ne pojasni neizvedbe dokaza po pribavi podatkov o višini plače, ki bi jo tožnik prejel, če bi še delal. Vendar je zavrnitev tega dokaza pojasnjena posredno s tem, ko sodišče utemelji, da je za to pravdo relevantna le razlika med pokojnino, ki jo tožnik dejansko prejema, in med pokojnino, ki bi jo prejel, če bi se redno upokojil. Torej je podatek o višini plače, če bi tožnik še delal, za odločitev o tožbenem zahtevku irelevanten in zato nepotreben podatek. Utemeljeno je bil zavrnjen tudi dokaz z izvedencem ekonomske stroke, ki naj bi ugotovil gibanje življenjskih stroškov zaradi njihovega porasta. Kot je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo v razlogih izpodbijane sodbe in kar enako izhaja iz vseh dosedanjih pravd v zvezi z v tej pravdi obravnavano rento, višino rente predstavlja izključno razlika med plačo, ki bi jo tožnik prejel, če bi delal, in pokojnino, ki jo prejema, oziroma od izpolnitve pogojev za redno upokojitev razlika med pokojnino, ki bi jo prejel ob redni upokojitvi, in pokojnino, ki jo dejansko prejema.

O katerih konkretno spremenjenih okoliščinah se sodišče prve stopnje ni opredelilo, pritožba opredeljeno ne pojasni, tako, da jo pritožbeno sodišče v tem delu ne more preizkusiti. Zato je neutemeljen tudi pritožbeni očitek absolutno bistvene kršitve določb postopka v tem delu. Kljub temu pa pritožbeno sodišče zaključuje, da se je sodišče prve stopnje v razlogih izpodbijane sodbe dovolj tehtno opredelilo o vseh pravno relevantnih dejstvih tako, da je možen preizkus pravilnosti njegove odločitve.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).