Jedro

Tudi okoliščina, da je tožena stranka po naročilu etažnih lastnikov plačala nekatere račune, na obstoj njene pasivne legitimacije ne vpliva. Dostava računov toženi stranki in njihovo plačilo je namreč v funkciji upravnikove dolžnosti razdelitve stroškov med etažne lastnike (primerjaj 3. točko prvega odstavka 50. člena SZ-1) in njegove skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Tudi dejstvo, da je upravnik sodeloval na sestanku, na katerem naj bi bil dosežen zatrjevani dogovor o višini plačila za opravljene storitve in razdelitvi računa na tri dele ter zagotovilu, da bodo računi plačani, še ne pomeni, da je tožena stranka vstopila v pogodbeni odnos s tožečo stranko in prevzela obveznost plačila etažnih lastnikov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 317,32 EUR, v roku 15 dni od vročitve sodbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 001/2015 z dne 15. 10. 2015 v prvem in tretjem odstavku izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo.

2. Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, s stroškovno posledico, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Opozarja, da je sodba izdana z navedbo tožeče stranke, ki ne obstaja več. Tožeča stranka je namreč s šesto pripravljalno vlogo sodišču sporočila, da je s sklepom sodnega registra Srg št. 002/1578 z dne 14. 1. 2019 prišlo do pripojitve odvetnice A. A. k Odvetniški pisarni B., o. p., d. o. o., kot prevzemni družbi.

Meni, da predmetni pravdni postopek predstavlja gospodarski spor, ki je bil najprej voden med odvetnico, ki ima primerjalno status s. p., nadaljeval pa se je med dvema gospodarskima družbama. Ker je vrednost spornega predmeta pod 4.000 EUR, bi moralo sodišče upoštevati procesna pravila v sporih majhne vrednosti.

Meni, da obrazložitev sodišča prve stopnje ne dosega standarda obrazložene sodbe. Tožeča stranka je opravljala odvetniške storitve, ki sta jih naročala upravnik in ena izmed etažnih lastnic. Računi so bili izdani in potrjeni ter plačani s strani tožene stranke. Težava je nastala za opravljene storitve za obdobje junij – oktober 2012, ki jih tožena stranka ni plačala in je v nadaljevanju prosila za znižanje računa. Tožeča stranka je ves čas postopka zatrjevala, da je bil le prvotni kontakt vzpostavljen z etažno lastnico C. C. C. C. je naročala vedno več raznoraznih opravil, s tem so nastajali stroški, zato je začelo prihajati do neplačanih storitev. Ravno zaradi navedenega so se konec poletja 2012 sestali odvetnica A. A., C. C. in predstavnica upravnika D. D. Na sestanku so se dogovorili, da se račun za 35,5 ur zmanjša za 10 ur, razdelili so ga na tri dele, predstavnica upravnika pa je obljubila, da bo račun plačan. Sklenili so dogovor, da lahko storitve naroča in potrjuje izključno upravnik. Sodišče ni zavzelo stališča, kakšno naravo ima navedeni dogovor in kakšno vlogo ima upravnik v tem dogovoru. Po mnenju tožeče stranke je bil s tem, ko je bil dosežen dogovor z upravnikom glede višine in razdelitve računa na tri dele in njegovega zagotovila, da bodo ti računi plačani, sklenjen pravni posel z upravnikom. Tožeča stranka je ves čas opozarjala, da je bila v razmerju le s toženo stranko. Tožena stranka ni mogla nastopati v imenu in za račun etažnih lastnikov, ker nikoli pred pravdnim postopkom tožeči stranki ni sporočila, da ji etažni lastniki računov ne dovolijo plačati, temveč je grajala samo storitev. Tožeča stranka nikoli ni prejela seznama etažnih lastnikov. Tožena stranka tudi nikoli tožeči stranki ni javila, v čigavem imenu in za čigav račun je bila storitev naročena (tretji odstavek 70. člena Obligacijskega zakonika)2. Upravnik v zunanjem razmerju s tretjo osebo nastopa v svojem imenu in za račun etažnih lastnikov (torej kot posredni zastopnik), na kar v konkretnem primeru kaže tudi okoliščina, da je ravno tožena stranka kot upravnik plačevala prejšnje in tudi zavrnila sporne vtoževane račune zaradi višine stroškov in obsega opravljenega dela. Tožena stranka tožeče stranke nikoli ni opozorila, da ne more plačati računov, ker ni ona plačnik oziroma dolžnik, temveč je grajala vsebino storitve, kar toliko bolj pomeni, da je sama sebe štela za pogodbeno stranko. Tožeča stranka je priložila izpisek plačanih računov s strani tožene stranke, iz katerih izhaja, da je samo dva računa plačala iz tako imenovanega fiduciarnega računa, medtem ko je vse druge račune plačevala iz svojih poslovnih računov. Če bi se upravnik hotel izogniti svoji odgovornosti, potem je bil kot strokovnjak dolžan poskrbeti, da se z odvetnikom sklene pogodba v imenu in za račun etažnih lastnikov, ki bi jih upravnik lahko zastopal v razmerju do odvetnika. Sodišče v potrditev svoje majave odločitve navede, da je tožeča stranka neprepričljivo izpovedala glede pogodbene stranke, za katero je opravljala storitev. Sodišče pozablja, da se dokazi ne morejo komentirati s pavšalnimi izrazi. Kaj je bilo neprepričljivega, sodišče ne pove, tako da tožeča stranka tega razlogovanja sodišča ne more argumentirano prerekati.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je glede vseh pravno relevantnih dejstev v obrazložitvi izpodbijane sodbe podalo obširne, prepričljive in na dokazih temelječe razloge, na podlagi katerih je sprejelo pravilno in z 8. členom ZPP skladno dokazno oceno, ki jo je sprejelo na podlagi izčrpno izpeljanega dokaznega postopka, in je o tožbenem zahtevku tudi pravilno materialnopravno odločilo. Pritožbeni pomisleki pravilnosti zaključkov sodišča prve stopnje ne omajajo in so ti pomisleki tudi sicer neprepričljivi. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema ugotovitve in obrazložitev prvega sodišča. V pritožbi tožeča stranka v bistvu ponavlja navedbe, dane že v postopku pred sodiščem prve stopnje, na katere je v obrazložitvi sodbe že odgovorilo sodišče prve stopnje.

6. Oznako tožeče stranke v uvodu je sodišče prve stopnje že popravilo s popravnim sklepom z dne 9. 10. 2020, zato so pritožbene trditve o napačni oznaki tožeče stranke neutemeljene.

7. Zmotno je pritožbeno stališče, da gre v konkretnem primeru za gospodarski spor. V obravnavani zadevi je bila tožeča stranka odvetnica, tožena stranka pa gospodarska družba. Odvetnik svoj poklic opravlja individualno in nima statusa samostojnega podjetnika posameznika, kot to zmotno meni pritožba. Tudi po pridružitvi odvetnice k odvetniški družbi se sama vsebina terjatve v ničemer ni spremenila. Pripojitev odvetnice A. A. k Odvetniški pisarni B. & A. A. kot prevzemni družbi torej ne vpliva niti na procesno niti na stvarno legitimacijo v konkretnem sporu.

8. Med pravdnima strankama je sporno, ali se je tožena stranka za plačilo odvetniških storitev zavezala v svojem imenu in za svoj račun, ali pa je pogodbo sklenila kot upravnik stavbe in s tem kot zakoniti zastopnik etažnih lastnikov ter zato obveznost plačila ne predstavlja njene lastne obveznosti, temveč obveznost etažnih lastnikov.

9. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da so bili etažni lastniki tisti, ki so prevzeli obveznost plačila opravljenih odvetniških storitev in ne tožena stranka. Ni res, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče prve stopnje je presojo, da se tožena stranka ni zavezala v svojem imenu in za svoj račun, temveč v imenu in na račun etažnih lastnikov, obširno in argumentirano obrazložilo ter se opredelilo do vseh za presojo relevantnih dejstev ter zavzelo jasno stališče, zakaj meni, da v zadevi ni podana pasivna legitimacija tožene stranke.

10. Na katero pravno podlago tožeča stranka ni bila pripravljena, pritožba ne pove. Sodišče je odločitev oprlo na pravno podlago, ki bi jo tožeča stranka lahko predvidela, zato o sodbi presenečenja ni mogoče govoriti.

11. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno prvega sodišča, da so bile odvetniške storitve opravljene po naročilu etažnih lastnikov in ne tožene stranke, poleg tega pa so bili etažni lastniki tudi tisti, v čigar korist so bile storitve opravljene.

12. Da je bil dogovor v zvezi z opravljanjem odvetniških storitev sklenjen z etažnimi lastniki stavbe na X., prvo sodišče ni oprlo le na izpovedbe zaslišanih prič E. E. in C. C. ter zakonite zastopnice tožene stranke D. D., temveč tudi na nesporni dejstvi, da je bila vsebina odvetniških storitev med drugim tudi ureditev razmerij in lastništva, ki ne spadajo v zakonski delokrog tožene stranke oziroma pogodbe o upravljanju, sklenjene z etažnimi lastniki, ter da so tožečo stranko za urejanje svojih pravnih zadev izbrali etažni lastniki. Poleg tega je tožeča stranka preko tožene stranke na etažne lastnike naslovila dopis s pogodbo o zagotavljanju pravne pomoči, iz katere izhaja, da je tožena stranka nastopala le kot upravnik v imenu in za račun etažnih lastnikov, torej kot njihov pooblaščenec. Tudi iz v spisu predloženih računov izhaja, da jih je tožeča stranka naslovila na „kot etažne lastnike“ oziroma „za etažne lastnike“. Nenazadnje pa že sama trditvena podlaga tožeče stranke nakazuje, da je bil dogovor o opravi odvetniških storitev sklenjen z etažnimi lastniki3. opomba

13. Tudi okoliščina, da je tožena stranka po naročilu etažnih lastnikov plačala nekatere račune, na obstoj njene pasivne legitimacije ne vpliva. Dostava računov toženi stranki in njihovo plačilo je namreč v funkciji upravnikove dolžnosti razdelitve stroškov med etažne lastnike (primerjaj 3. točko prvega odstavka 50. člena SZ-1) in njegove skrbi, da se izvršujejo pravice in obveznosti iz sklenjenih poslov (drugi odstavek 48. člena SZ-1). Tudi dejstvo, da je upravnik sodeloval na sestanku, na katerem naj bi bil dosežen zatrjevani dogovor o višini plačila za opravljene storitve in razdelitvi računa na tri dele ter zagotovilu, da bodo računi plačani, še ne pomeni, da je tožena stranka vstopila v pogodbeni odnos s tožečo stranko in prevzela obveznost plačila etažnih lastnikov.

14. Ni res, da bi moral upravnik tožečo stranko opozoriti, da ni plačnik računov. Upravnik tudi ni bil dolžan poskrbeti, da se s tožečo stranko kot odvetnico sklene pogodba v imenu in za račun etažnih lastnikov. Nasprotno, tožeča stranka je tista, ki bi morala biti zainteresirana za sklenitev takšne pogodbe.

15. Tožeča stranka v pritožbi zmotno zatrjuje, da je dokazala, da je tožena stranka račune plačevala iz svojega poslovnega računa. Iz izpovedbe zakonite zastopnice tožene stranke izhaja, da je bila tožena stranka kot upravnik pooblaščena za plačevanje odvetniških storitev preko transakcijskega računa, ki ga vodi v imenu in za račun etažnih lastnikov. Da je tožena stranka nekaj računov plačala iz sredstev s svojega poslovnega računa, pa tožeča stranka pravočasno ni zatrjevala, zaradi česar je bil tudi njen dokaz v zvezi s tem prepozen. Na strani tožeče stranke je bilo namreč breme, da dokaže obstoj poslovnega razmerja s toženo stranko.

16. Pritožbena navedba, da bi tožena stranka morala predložiti seznam etažnih lastnikov, predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, za katero tožeča stranka ni izkazala, da je ni mogla pravočasno podati v postopku pred prvostopenjskim sodiščem (337. člen ZPP). Pa tudi sicer je bila tožeča stranka seznanjena s seznamom etažnih lastnikov glede na to, da je sama zatrjevala, da jih je zastopala v nepravdnih in upravnih postopkih. Poleg tega tožeča stranka zgolj na zatrjevani opustitvi tožene stranke ne bi mogla utemeljiti pogodbenega razmerja s toženo stranko.

17. Ker med pravdnima strankama ni bila sklenjena pogodba in ker tudi ni zakonske podlage, da bi morala tožena stranka iz lastnih sredstev založiti dolg etažnih lastnikov, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni pasivno legitimirana v tem sporu, zato je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

18. Ker je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno sklepalo na neutemeljenost tožbenega zahtevka zaradi neizkazanega pogodbenega razmerja med pravdnima strankama in ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo niti uveljavljanih niti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka krije svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela, toženi stranki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena in 155. člen ZPP). V skladu z Odvetniško tarifo je pritožbeno sodišče toženi stranki priznalo 375 točk nagrade za odgovor na pritožbo ter 50 točk za končno poročilo stranki, 2 % materialnih stroškov, vse zvišano za 22 % DDV, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR znaša 317,32 EUR. Priznane stroške odgovora na pritožbo je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, v primeru zamude pa ji dolguje tudi zakonske zamudne obresti, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev (prvi odstavek 299. člena OZ in prvi odstavek 313. člena ZPP).

1 V nadaljevanju ZPP. 2 V nadaljevanju OZ. 3 Tožeča stranka je v dopolnitvi tožbe in nadaljnjih vlogah navedla, da je bil s toženo stranko oziroma z etažnimi lastniki oziroma s C. C., ki je predstavnica nadzornega odbora etažnih lastnikov X. v L., sklenjen dogovor o plačilu odvetniških storitev. Storitve je naročala gospa C. C. kot predstavnica nadzornega sveta etažnih lastnikov in so obsegale urejanje zemljiškoknjižnega stanja v zvezi z etažno lastnino etažnih lastnikov. Lastniki večstanovanjske stavbe N. 9 so po svoji predstavnici nadzornega odbora oziroma po toženi stranki naročili tožeči stranki opravo odvetniških storitev (prva pripravljalna vloga z dne 18. 4. 2019).