Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila pogodbe in poiskalo tudi skupen namen pogodbenikov, ta pa je bil, da se odmena za uporabo s strani toženk oziroma druge toženke plačuje v obdobju, v katerem, glede na tedanjo situacijo in po dogovoru, poslovni prostor koristi le tožena stranka.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in potrdi t a sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala, da ji toženki nerazdelno plačata vtoževani znesek s pripadki, ter od meseca decembra 2003 dalje plačujeta mesečno tolarsko protivrednost zneska 153,39 EUR, kot je to določno opredeljeno v izreku sodbe. V posledici neuspeha v pravdi je sodišče prve stopnje tožeči stranki naložilo, da toženkama plača 351.576,00 SIT pravdnih stroškov, v 15-ih dneh od pravnomočnosti sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 12.12.2003 dalje do plačila, da ne bo izvršbe. Dne 19.03.2004 je sodišče prve stopnje izdalo sklep, s katerim je sodno takso za pritožbo odmerilo v višini 3192 točk in tožeči stranki naložilo, da v 15-ih dneh plača manjkajoči del sodne takse za pritožbo v višini 924,11 točke ter opomin v višini 250 točk na vplačilni račun sodnih taks.

Zoper sodbo in sklep se je tožeča stranka pritožila. V pritožbi zoper sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo tako spremeni, da ugodi zahtevku tožeče stranke, podrejeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Razlog za vložitev tožbe je bil neizpolnjevanje določb pogodbe o ureditvi razmerij med solastnikoma z dne 09.11.1992. Neprepričljivo prvostopenjsko sodišče v razlogih sodbe ugotavlja, da naj bi odpadla podlaga pogodbe in da je pogodba nična. Tako stališče ni razumljivo, v 5.členu pogodbe je nedvomno določeno, da sta se toženki od 01.01.1993 dalje zavezali plačevati tožeči stranki mesečno uporabnino 300 DEM brez kakršnegakoli pogoja. Res je tožeča stranka določeno obdobje delno uporabljala prostor, vendar samo toliko, da je imela na tem naslovu registriran sedež družbe, katerega ustanoviteljica je in pri tem ni ovirala toženk pri uporabi celotnega prostora. Le občasno je prihajala v ta prostor, kjer je imela zgolj pult, ki pa sta ga uporabljali tudi toženki. Pogodba ni bila razdrta, tudi ne odpovedana in tudi toženki ves čas brez prekinitve prostor uporabljata in uporabnine ne plačujeta. Tožeča stranka je ves čas pozivala toženki na plačilo obveznosti iz pogodbe - plačilo uporabnine, prvostopenjsko sodišče pa odločitev ob tem v pretežni meri opre na dopis toženk z dne 18.04.1997, ta dokaz je bil predložen prepozno, v nasprotju z določbo 286. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in ga sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati. Tožeča stranka je predlagala tudi ogled spornega prostora in je prvostopenjsko sodišče dokaz zavrnilo. Priglaša pritožbene stroške.

V pritožbi zoper sklep tožeča stranka meni, da je svojo obveznost izpolnila. Ko je vložila pritožbo, je priložila tudi dokazilo o plačani taksi v višini 43.090,00 SIT. Takso je plačala v skladu s tarifno št. 3 v povezavi s 1.odst. tarifne št. 1 Zakona o sodnih taksah (ZST). Plačala je dvojno takso, to je 2% od vrednosti spora. Nerazumljivo je in nelogično, da je sodišče štelo, da taksne obveznosti tožeča stranka ni v celoti izpolnila. Taksne obveznosti za pritožbo namreč ni mogoče pretvoriti v točke po vrednosti točke na dan vložitve tožbe ter nato iz teh točk preračunavati vrednost točke po današnji vrednosti in jih v skladu s tarifno št. 3 zaračunati v dvakratnem znesku. Ni mogoče namreč stranki naložiti višje takse, kot to določa ZST.

Pritožbi nista utemeljeni.

K pritožbi zoper sodbo: Res je, kar izpostavlja pritožba, da sta se tožeča stranka na eni strani in prva toženka na drugi strani kot solastnici, vsaka do 1/2 poslovnega prostora, s pogodbo naslovljeno kot pogodbo o ureditvi razmerij med solastnikoma, dogovorili, da poskušata poslovni prostor za dogovorjeno ceno prodati do 31.12.1992, če pa poslovni prostor do tedaj ne bo prodan, bo druga toženka dolžna plačevati tožnici 300 DEM mesečne uporabnine. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je dogovor tudi spoštoval, in sicer do začetka leta 1994, tedaj je tožena stranka s plačili prenehala, ker je tožnica ponovno nastopila posest svojega solastnega poslovnega prostora, o čemer je tožnica tudi izpovedala, kot ugotavlja prvostopenjsko sodišče ter je tako soposestno stanje trajalo do meseca aprila 1997, kot sta izpovedali tako tožnica kot prva toženka. Prvostopenjsko sodišče je, ko je ocenilo zbrane dokaze, prepričljivo zaključilo, kakšen je bil namen sklenjene pogodbe, to je, da za uporabo poslovnega prostora druga toženka, ki ga je tedaj koristila, njena direktorica pa je bila prva toženka, plačuje solastnici, tožnici, odmeno za uporabo. Ta podlaga je odpadla tedaj, ko sta obe solastnici v začetku leta 1994 ponovno pričeli uporabljati poslovni prostor. Razmere so se torej tedaj spremenile, zato tožeča stranka neutemeljeno svoja upravičenja izvaja iz sklenjene pogodbe, ki se je nanašala na obdobje od 01.01.1993, v katerem je poslovni prostor uporabljala izključno tožena stranka, do začetka leta 1994, ko sta v prostoru pričeli spet poslovati na eni strani toženki, na drugi pa tožnica. Potem, ko je tožeča stranka v letu 1997 svojo dejavnost v tem poslovnem prostoru opustila, pa nova pogodba oz. dogovor glede uporabe in plačila najemnine ni bil sklenjen. Prejšnja pogodba se nanaša, kot sta izpovedali tudi obe stranki (tožnica in prva toženka, tudi kot zastopnik druge toženke) na obdobje po 01.01.1993, ko je po izstopu tožnice iz družbe, druge toženke, edina družbenica in direktorica družbe S.d.o.o. ostala prva toženka in je prva toženka s svojo družbo opravljala dejavnost v poslovnem prostoru. Take razmere so trajale le do začetka leta 1994, zato se dogovor oz. v njem prevzete obveznosti ne more raztezati na nadaljnje obdobje. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določila pogodbe in poiskalo tudi skupen namen pogodbenikov (99. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR, ki se še uporablja za razmerja, nastala pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - 1060. čl. OZ), ta pa je bil, da se odmena za uporabo s strani toženk, oziroma druge toženke plačuje v obdobju, v katerem, glede na tedanjo situacijo in po dogovoru, poslovni prostor koristi le tožena stranka. Ob povedanem se pritožba neutemeljeno sklicuje na zapis v 5. členu pogodbe, ko rok, do katerega je potrebno plačevati "uporabnino" ni določen. Pri razlagi pogodbe je besedilo potrebno razlagati tudi v skladu z namenom strank. Zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na podlagi tega dogovora ne more od toženk zahtevati dogovorjenega plačila za obdobje od meseca februarja 1994 dalje pravilen (tožeča stranka terja plačilo le za obdobje od 1.4.1997 dalje) in pritožba neutemeljena. Res je, kar opozarja pritožnica, prvostopenjsko sodišče ocenilo tudi dopis z dne 18.04.1997, čeprav je ta dokaz bil predlagan prepozno in ga zato ne bi smelo upoštevati, vendar pa ocena, kakšna je bila korespondenca med strankami po letu 1997, ni odločilna, bistvena je ugotovitev, da so se razmere spremenile v začetku leta 1994, ko se ni več spoštoval dogovor po pogodbi o ureditvi razmerij med solastnikoma in na katerega opira tožeča stranka svoj zahtevek, kolikor se tiče uporabe prostora, in toženk zato tudi glede zaveze za plačilo odmene za uporabo ta dogovor ne more več vezati. Katero odločilno dejstvo bi se z ogledom ugotovilo, pritožba niti ne pove, po presoji pritožbenega sodišča so odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovljena in materialno pravo pravilno uporabljeno. Pritožbeno sodišče, ki tudi tistih kršitev, ki jih po uradni dolžnosti upošteva, ni zasledilo, je zato neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča (2. odst. 350. in 353. čl. ZPP).

K pritožbi zoper sklep: Po oceni pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje, ki je na predlog tožeče stranke izdalo odločbo o odmeri takse, pravilna. Taksno tarifo je namreč potrebno razlagati v povezavi s splošnim delom ZST, ki v 7.čl. določa, da se taksne obveznosti določi v točkah ali v sorazmerju z vrednostjo zahtevka oziroma predmeta, izraženem v odstotkih. Vrednost zahtevkov oziroma predmeta ter razponi vrednosti pa so v zakonu določeni s številom točk in je s številom točk določena taksa tudi v Tar. št. 1, kjer je določeno, koliko se le-ta plača za tožbo in nasprotno tožbo v pravdnem in izvršilnem postopku. Tudi pri vrednosti zahtevka nad 100.000 točk, ko je taksa sicer določena v 1% od tolarske protivrednosti, je maksimirana na 20.000 točk in opredeljena v točkah (1. odst. Tar. št. 1 ZST). Sodišče prve stopnje je zato pri odmeri takse pravilno vrednost spornega predmeta pretvorilo v število točk ob upoštevanju vrednosti točke na dan vložitve tožbe, saj se pri odmeri takse vzame kot osnovo za izračun takse vrednost točke na dan nastanka taksne obveznosti (4. odst. 7. čl. ZST). Ker se za pritožbo plača dvojna taksa, je zato ugotovljena taksa za pritožbo dvakrat višja. Ker dolžne takse za pritožbo tožeča stranka ni v celoti plačala, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je dolžna plačati razliko ter tudi opominsko takso. Neutemeljeno pritožbo je zato sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365.čl. ZPP).