Jedro

Ni sporno, da je bil na podlagi ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012, zavarovanec upravičen tudi do invalidnine zaradi telesne okvare zaradi nepoklicne bolezni in s tem do mesečne denarne dajatve, od 1. 1. 2013, ko je pričel veljati ZPIZ-2, pa ne več. Nakazuje se torej pravna praznina, ki po mnenju sodišča lahko pomeni neenakopravno obravnavanje subjektov brez utemeljenega in razumnega razloga. Zato je tudi po mnenju sodišča smiselno, da se omenjena zakonska določba pred Ustavnim sodiščem preizkusi. Pri tem je za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe v tej situaciji nepomembno, ali bo tak predlog za presojo ustavnosti omenjenega zakonskega določila podalo sodišče samo, ali ga bo uveljavljal tožnik po izčrpanju vseh pravnih sredstev. V vsakem primeru je zato pritožba smiselna in razumna.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Odločba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 302/2016 z dne 9. 6. 2016 se odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dneh, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo Delovno in socialno sodišče v Ljubljani prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči ni ugodilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da želi prosilec brezplačno pravno pomoč za vložitev pritožbe zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 2157/2014 z dne 13. 5. 2016, s katero je prvostopno sodišče zavrnilo zahtevek prosilca za priznanje pravice do invalidnine za 60% telesno okvaro zaradi posledic bolezni. Pojasnjuje, da iz obrazložitve omenjene sodbe izhaja, da je prosilec predlog za uvedbo postopka za uveljavljanje pravice do invalidnine vložil v času veljavnosti Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-2). Tretji odstavek 403. člena ZPIZ-2 pa določa, da lahko zavarovanci do uveljavitve predpisov s področja varstva invalidov pridobijo pravico do invalidnine v skladu z ustreznimi členi ZPIZ-1, vendar le za telesno okvaro, ki je posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni. Ker pa je pri prosilcu ugotovljena telesna okvara posledica bolezni, do invalidnine po sedaj veljavnih predpisih ni upravičen. Prošnja prosilca za dodelitev brezplačne pravne pomoči tako po mnenju tožene stranke nima verjetnih izgledov za uspeh v smislu 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Pojasnjuje, da je pritožbeno sodišče v več zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Tožnik se s tako odločitvijo tožene stranke ne strinja in vlaga tožbo v tem upravnem sporu. Navaja, da je tožena stranka zmotno uporabila 24. člen ZBPP ter v posledici napačno in nepopolno ugotovila dejansko stanje. Pojasnjuje, da je tožena stranka spregledala, da je iz obrazložitve sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. V Ps 2157/2014 razvidno, da je tožeča stranka v socialnem sporu na prvi stopnji uveljavljala neustavnost tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 in slednje tudi ustrezno utemeljila. Tako utemeljitev podaja tudi v tožbi. Meni da je tožnik na podlagi zakonske določbe tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 postavljen v neenakopraven položaj z drugimi osebami, katerih telesne okvare so bile prav tako posledica bolezni oziroma poškodbe izven dela, pa jim je bila ta pravica priznana iz razloga, ker so svoj zahtevek uveljavili pred uveljavitvijo ZPIZ-2. Tožnik se je v omenjeni zadevi skliceval na načelo enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave RS. Poudaril je, da ni razumnega razloga za razlikovanje med zavezanci, pri katerih je telesna okvara posledica poškodbe pri delu ali poklicne bolezni in zavarovanci, pri katerih je telesna okvara posledica poškodbe izven dela ali nepoklicne bolezni. Poudarja, da Ustavno sodišče o ustavnosti tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2 še ni odločalo. Odločitev tožene stranke, da je prošnja tožeče stranke za dodelitev brezplačne pravne pomoči očitno nerazumna in nima verjetnega izgleda za uspeh, je zato preuranjena in napačna. Tožeča stranka mora pred predložitvijo zadeve Ustavnemu sodišču RS izčrpati vsa pravna sredstva. Zato taka odločitev kot jo je sprejela tožena stranka, krši načela 2., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Tožniku pred izdajo odločbe tudi ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe. Prav tako ima interes, da sodišče odloči o njegovi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo. Pritožbo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani je tožnik vložil kljub temu, da mu ni bila odobrena brezplačna pravna pomoč. Z odpravo izpodbijane odločbe pa si bo izboljšal svoj pravni položaj, saj bo v tem primeru stroške za vloženo pritožbo kril državni proračun in ne tožnik sam, ki je izredno slabega finančnega stanja in ima slabovidnega otroka, ki je tudi invalid. 3. Glede na navedeno tožnik sodišču predlaga, naj njegovi tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter jo vrne toženi stranki v ponovni postopek oziroma podrejeno, da ugotovi, da je izpodbijana odločba nezakonita. V vsakem primeru pa naj tožena stranka tožeči povrne nastale stroške upravnega spora skupaj s pripadki vred.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da meni, da je tožba prepozna. Poudarja, da je iz podatkov spisa razvidno, da je bila izpodbijana odločba vročena tožeči stranki 10. 6. 2016. Tožba bi tako morala biti vložena najkasneje 11. 7. 2016. Ker pa je iz dohodnega žiga Upravnega sodišča razvidno, da je tožeča stranka tožbo vložila šele 12. 7. 2016 meni, da je tožba prepozna. Sodišče naj jo zato zavrže. 5. Sodišče je v zadevi odločilo izven glavne obravnave na podlagi 1. alineje drugega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

6. Tožba je utemeljena.

7. Uvodoma sodišče ugotavlja, da je tožba pravočasna. Iz dohodnega žiga sodišča sicer res izhaja, da je bila tožba prejeta 12. 7. 2016, vendar je iz njega tudi razvidno, da je bila tožba poslana po pošti na recepis dne 11. 7. 2016, torej pravočasno. Datum 11. 7. 2016 je tisti datum, ko je tožeča stranka še lahko vložila pravočasno tožbo, kar med strankama ni sporno, izhaja pa tudi iz podatkov spisa. Sodišče pri tem opozarja na drugi odstavek 29. člena ZUS-1 po katerem se šteje, da je bila tožba vložena pri sodišču tisti dan, ko je bila priporočeno oddana na pošto.

8. Po vsebini je v zadevi sporno, ali je razumno vlagati pritožbo zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 2157/2014 z dne 13. 5. 2006, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika, da se odpravi odločba Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije, po katerih tožnik nima pravice do invalidnine zaradi nepoklicne bolezni. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je že v omenjenem postopku tožnik predlagal, naj sodišče prekine postopek zaradi zatrjevanje neustavnosti tretjega odstavka 403. člena ZPIZ-2. Omenjeno sodišče tožniku ni sledilo, ampak je podalo splošno oceno, da je ureditev v omenjenem členu ne pomeni kršitev z Ustavo zagotovljenih pravic, ter da ima zakonodajalec pri določanju pravic iz socialne varnosti široko polje proste presoje.

9. Ni sporno, da je bil na podlagi ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012, zavarovanec upravičen tudi do invalidnine zaradi telesne okvare zaradi nepoklicne bolezni in s tem do mesečne denarne dajatve, od 1. 1. 2013, ko je pričel veljati ZPIZ-2, pa ne več. Nakazuje se torej pravna praznina, ki tudi po mnenju sodišča lahko pomeni neenakopravno obravnavanje subjektov brez utemeljenega in razumnega razloga. Zato je tudi po mnenju sodišča smiselno, da se omenjena zakonska določba pred Ustavnim sodiščem preizkusi. Pri tem je za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe v tej situaciji nepomembno, ali bo tak predlog za presojo ustavnosti omenjenega zakonskega določila podalo sodišče samo, ali ga bo uveljavljal tožnik po izčrpanju vseh pravnih sredstev. V vsakem primeru je po mnenju sodišča zato pritožba smiselna in razumna. Ne gre samo za vprašanje, ali obstoji veljavna pravna podlaga za ugodno rešitev tožnikovega zahtevka, pač pa tudi, ali je ta podlaga ustavno skladna.

10. Glede na navedeno je sodišče tožnikovi tožbi ugodilo ter izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo vrnilo organu prve stopnje, da v zadevi ponovno odloči v skladu z zgornjimi napotki sodišča. 11. O stroških postopka je sodišče odločilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu.