Jedro

Pritožbeno sodišče se strinja s presojo, da je tožena stranka s tem, da izdaja revijo s "prekopirano" naslovnico, storila dejanje nelojalne konkurence. Prav okoliščina, da je naslovnica "prekopirana" kaže na neupravičeno izkoriščanje tujega dosežka na trgu, kar nasprotuje dobrim poslovnim običajem.

Ker utegne očitano ravnanje povzročiti zmedo na trgu glede izvora sporne revije, utegne s tem nastati škoda tako potrošnikom kot tudi tožeči stranki. Zgolj na podlagi možnosti nastanka zmede na trgu glede izvora revij tožeče in tožene stranke, še ni moč sklepati o verjetnosti, da bo revija tožeče stranke izgubila vse slovenske bralce in kliente in s tem slovenski trg, na katerem se je po lastnih trditvah že uveljavila.

Izrek

1.Pritožba proti sodbi se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

2.Pritožbi proti sklepu se ugodi, izpodbijani sklep se spremeni tako, da se ugodi ugovoru proti sklepu o začasni odredbi, opr. št. VII Pg 561/95-2 z dne 8.1.1996 v celoti in se ta sklep razveljavi tudi v doslej nerazveljavljenem delu ter se zavrne tudi predlog za izdajo začasne odredbe v delu, v katerem mu je bilo ugodeno.

3.Stroškovni del izpodbijanega sklepa se spremeni tako, da se zavrne predlog tožeče stranke, naj ji tožena stranka povrne stroške postopka zavarovanja.

Obrazložitev

Pritožbeno sodišče je na podlagi 1. odst. 498. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS 26/99; ZPP/99) postopek nadaljevalo po določilih prej veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. SFRJ 4/77 - 27/90; ZPP/77). Glede sklepa o začasni odredbi, ki je bila izdana 8.1.1996, pa je uporabilo Zakon o izvršbi (ZIP). Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki prepovedalo izdajati revijo A. z naslovnico v dosedanji obliki, višji tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka uveljavljala, naj sodišče toženi stranki prepove izdajati sporno revijo, pa je zavrnilo. Tako je odločilo zato, ker je ugotovilo, da je naslovnica revije tožene stranke prekopirana, zaradi česar utegne priti do zmede glede izvora blaga. Ker zaradi tega utegne nastati škoda, je presodilo, da je očitano ravnanje dejanje nelojalne konkurence. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom toženi stranki prepovedalo prodajati oz. kako drugače razpečevati revijo A. z naslovnico v dosedanji obliki, potem ko je delno ugodilo ugovoru tožene stranke. Prav tako ji je prepovedalo prenašati izdajateljske pravice na tej reviji na novega izdajatelja. Tako je odločilo, ker je poleg verjetnosti uveljavljane terjatve (prim. zgoraj) ugotovilo, da je podan tudi drugi pogoj za izdajo začasne odredbe, tj. potreba po preprečitvi nastanka nenadomestljive škode. Sodišče prve stopnje je glede tega pogoja sledilo trditvam tožeče stranke, da bo zaradi nelojalnega nastopanja tožene stranke na trgu izgubila vse slovenske kupce in kliente. Tožena stranka vlaga proti zanjo neugodnemu delu sodbe in sklepa pravočasni pritožbi zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj izpodbijani odločbi razveljvi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Tožeča stranka na pritožbo proti sodbi ni odgovorila. Pritožba proti sodbi ni utemeljena. Pritožbeno sodišče ne more slediti pritožbenim trditvam, da zmedo na trgu zaradi podobnosti naslovnic revije tožeče in tožene stranke, preprečuje razlika v imenu revije, ime izdajatelja in zapis na rdeči črti na spodnjem delu naslovnice tožene stranke. Ime izdajatelja je zapisano, kot to trdi tožena stranka, v notranjosti revije. Drugi dve razliki pa ne odtehtata ostalih značilnosti, ki so prevladujoče in za zaznavanje naslovnice kot celote zato odločilne. Upoštevaje ob tem, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre v konkretnem primeru za kopijo naslovnice revije tožeče stranke, česar pritožnik v pritožbi proti sodbi ne izpodbija, se pritožbeno sodišče strinja s presojo, da je tožena stranka s tem, da izdaja revijo s "prekopirano" naslovnico, storila dejanje nelojalne konkurence. Prav okoliščina, da je naslovnica "prekopirana" kaže na neupravičeno izkoriščanje tujega dosežka na trgu, kar nasprotuje dobrim poslovnim običajem. Če je bila naslovnica revije tožeče stranke prekopirana, prvotni izdajatelj sporne naslovnice ni tako oblikoval, ker bi sam izbral določeno obliko in velikost črk ter barvno kombinacijo črk in podlage, na kateri je zapisan naslov revije. Prav tako se ni sam domislil predstavitve vsebine revije na naslovnici s prikazom posameznih oglasov. Za vse to je uporabil tujo idejo, ki je bila na trgu potrošnikom že predstavljena kot blago tožeče stranke. Ker utegne očitano ravnanje povzročiti zmedo na trgu glede izvora sporne revije, utegne s tem nastati škoda tako potrošnikom kot tudi tožeči stranki (2. odst. 13. čl. Zakona o varstvu konkurence). Sam pritožnik smiselno priznava, da potrošnik, ki "pri reviji ne ve, za koga gre", šteje reviji za identični. Pritožnik sam tedaj smiselno priznava, da le tisti potrošnik, ki je seznanjen z obema revijama, reviji ločuje. V zvezi s trditvami o avtorskopravni zaščiti logotipa "A" in naslovnice v dosedanji obliki pa je treba opozoriti na dvoje. Prvič, s sodbo toženi stranki ni prepovedana uporaba imena "A". In drugič, morebitna registracija pri Avtorski Agenciji za Slovenijo nima učinkov, ki jih želi pritožnik. Registracija namreč nima konstitutivnega pomena (prim. 174. čl. ZASP in 14. čl. ZASP). Zato zatrjevana registracija ni ovira za presojo o očitanem kopiranju naslovnice revije tožeče stranke v tem gospodarskem sporu. Končno velja opozoriti še, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo navedla, da je pripravljena spremeniti naslovnico revije (l.št. 25). Pritožba proti sklepu je utemeljena. Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bila izdaja začasne odredbe v izpodbijanem obsegu potrebna, da bi se preprečil nastanek nenadomestljive škode (2. odst. 267. čl. ZIP), tj. da bi se preprečila izguba slovenskih kupcev revije tožeče stranke. Na to okoliščino je tožeča stranka v tožbi opozarjala. Toda, v tožbi je uveljavljala prepovedni zahtevek, ki je znatno širši od prepovedi, ki je toženi stranki naložena v izpodbijani sodbi. Obseg doseženega varstva ni brez vpliva na presojo o drugem pogoju za izdajo začasne odredbe, tj. o preprečevanju nastanka nenadomestljive škode. Obseg naložene prepovedi je namreč tista terjatev, katere uveljavitev se lahko varuje z izpodbijano začasno odredbo, ker je le ta izkazana. Iz naložene prepovedi pa sledi, da je ta omejena na izdajanje revije z dosedanjo naslovnico. To pomeni, da naložena prepoved s trga v Republiki Sloveniji ne izloča revije, ki jo izdaja tožena stranka in ki je v določenem obsegu konkurenčna reviji tožeče stranke. In če je prvostopno sodišče v sodbi ugotovilo, da se zaradi velike podobnosti naslovnic spornih revij utegne povzročiti zmeda glede izvora posamezne revije in s tem škoda drugim udeležencem na trgu, takšna situacija na trgu po prepričanju pritožbenega sodišča ne govori v prid oceni o verjetnosti, da bi tožeča stranka zaradi očitanega nelojalnega nastopanja na trgu lahko izgubila (vse) slovenske bralce in kliente. Česa drugega pa tožeča stranka ni zatrjevala. Povedano drugače: zgolj na podlagi možnosti nastanka zmede na trgu glede izvora revij tožeče in tožene stranke, še ni moč sklepati o verjetnosti, da bo revija tožeče stranke izgubila vse slovenske bralce in kliente in s tem slovenski trg, na katerem se je po lastnih trditvah že uveljavila. Tako se izkaže, da očitano ravnanje ne ogroža pravno zavarovanega položaja tožeče stranke pri nastopanju na trgu z revijo AS v takšnem obsegu, da bi ji zaradi njega grozila nenadomestljiva škoda. Sprememba izpodbijanega sklepa je narekovala spremembo njegovega stroškovnega dela. Ker je tožeča stranka v postopku za izdajo začasne odredbe propadla (1. odst. 154. čl. ZPP/77 v zvezi s 15. čl. ZIP), je njen predlog za povrnitev stroškov postopka zavarovanja neutemeljen.