Jedro

Omejitev, da v postopku z zahtevo za sodno varstvo ne bi mogel več navajati novih dejstev in dokazov v korist, velja le, kadar prekrškovni organ izda odločbo o prekršku (2. alineja drugega odstavka 55. člena ZP-1) ter za ugovor zoper t. i. posebni plačilni nalog.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1.

Prekrškovni organ Carinska uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: CURS) je pravni osebi I. d. o. o. in odgovorni osebi T. P. izdala plačilni nalog zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 125. člena Zakona o prevozih v cestnem prometu (v nadaljevanju ZPCP-2), s katerim je pravni osebi izrekla globo v višini 4000,00 EUR in odgovorni osebi pravne osebe globo v višini 2000,00 EUR. Zoper odločbo o prekršku sta storilca vložila zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče na Ptuju zavrnilo kot neutemeljeno in storilcema naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, s katero utemeljuje kršitve prve alineje 62. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1), druge alineje prvega odstavka 62. a člena v zvezi z drugim odstavkom 57. člena ZP-1, 2. in 4. točke 156. člena ZP-1, 3. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, drugega odstavka 155. člena v zvezi s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 in tretjega odstavka 59. člena ZP-1 ter Vrhovnemu sodišču predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev Okrajnemu sodišču na Ptuju v ponovno odločanje.

3. Vročitev zahteve za varstvo zakonitosti storilcu T. P. ni bila uspešna, zagovornik in pravna oseba pa se o zahtevi nista izjavila (drugi odstavek 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1).

B.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti zatrjuje kršitev četrtega odstavka 65. člena ZP-1, ki je po njegovem mnenju vplivala na zakonitost sodbe, in navaja, da bi moralo sodišče, glede na vsebino navedb zahteve za sodno varstvo, dokazni postopek dopolniti, ne pa da se do zatrjevanj kršiteljev, ki bi ob izkazani utemeljenosti zelo verjetno pomenile drugačno odločitev, niti ni določno opredelilo in kljub temu, da sta kršitelja z dovolj visoko verjetnostjo izkazala tudi relevantnost predlaganih dokazov, teh ni izvedlo.

5. Kot izhaja iz opisa dejanskega stanja plačilnega naloga in Zapisnika o ugotovljenih nepravilnostih, ki ga je prekrškovni organ priložil zahtevi za sodno varstvo, je T. P., ki je kot voznik zaposlen pri družbi I. d. o. o., dne 18. 5. 2012 ob 21.06 uri z njihovim tovornim vozilom s prikolico za prevoz zamenljivih kontejnerjev z registrsko oznako VŽ 858 HF/ VŽ 180 KC prečkal mejo med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ter carinski kontroli na Mejnem prehodu Zavrč prijavil, da vozilo iz Slovenije izstopa prazno. Ob pregledu evidence vstopa vozil je bilo ugotovljeno, da je vozilo istega dne zjutraj tudi v Slovenijo vstopilo prazno, voznik pa je pojasnil, da je opravil prevoz blaga na relaciji Sladki vrh – Ptuj ter kontejnerje z blagom razložil pri podjetju K., odkoder jih bo drugo vozilo odpeljalo v Dunstable v Veliki Britaniji. Voznik je carinskim organom med drugim predložil mednarodni tovorni list CMR, ki njegove navedbe v zvezi z dejansko namembnostjo blaga potrjuje. Na podlagi teh ugotovitev je prekrškovni organ zaključil, da je prevoznik opravljal kabotažo, zaradi česar je pravni osebi izrekel globo v višini 4.000,00 EUR, odgovorni osebi pa v višini 2.000,00 EUR.

6. Svoje videnje dogodkov sta storilca predstavila v zahtevi za sodno varstvo, v kateri sta pojasnila, da sta bila zamenljiva kontejnerja z blagom na Ptuju le začasno deponirana zaradi popravila vlečnega vozila, kateremu je iztekalo olje. Voznik je namreč po navodilu odgovorne osebe I. d. o. o. polna kontejnerja razložil pri podjetju K. na Ptuju, sam pa se je vrnil na Hrvaško, da bi na servisu popravili okvarjeno vozilo. Blago je v namembni kraj dne 22. 5. 2012 dostavilo drugo vozilo. V potrditev svojih navedb sta poleg tovornega lista CMR, naloga za prevoz družbe L. in računa za opravljen prevoz prvega kršitelja, predložila tudi potrdilo družbe H., d. o. o., iz katerega izhaja, da je bilo predmetno vozilo za dne 19. 5. 2012 pri njih naročeno na popravilo zaradi diagnosticiranega iztekanja olja ter, da je prevoz na krajše razdalje dopusten tudi s takšno okvaro. Predlagala sta tudi zaslišanje zastopnika pravne osebe in voznika.

7. Vrhovni državni tožilec pravilno ugotavlja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, da je sodišče pretehtalo relevantnost vseh navedb zahteve za sodno varstvo in se do njih opredelilo. Sodišče je zahtevo zavrnilo le s sklicevanjem na ugotovitve prekrškovnega organa, ki so bile razvidne v opisu prekrška v plačilnem nalogu in opisu dejanskega stanja, ki je bil priložen zahtevi za sodno varstvo ter navedbe vložnikov zavrnilo s posplošeno obrazložitvijo, da so v obravnavani zadevi vsa odločilna dejstva na podlagi osebne zaznave organov CURS in listin, priloženih v spisu zanesljivo in celovito ugotovljena. V zvezi z navedbami o okvari vozila pa je zapisalo le, da navedbam vložnikom ni sledilo zato, ker iz priloženih listin ne izhaja, da bi do okvare vlečnega vozila prišlo med prevozom z mesta natovarjanja blaga proti državni meji, prav tako pa voznik tega dejstva ni navajal v postopku pred prekrškovnim organom ob izvajanju carinske kontrole.

8. Zadnje stališče v določbah ZP-1 nima opore. Vrhovno sodišče je različne položaje v zvezi z zagotavljanjem možnosti do izjave v prekrškovnem postopku že obravnavalo v zadevah IV Ips 58/2010 z dne 20. 4. 2010 in IV Ips 87/2012 z dne 27. 11. 2012. Poudarilo je, da omejitev, ki jih je pred kršitelja tokrat postavilo sodišče, tj. da v postopku z zahtevo za sodno varstvo ne bi mogel več navajati novih dejstev in dokazov v korist, velja le, kadar prekrškovni organ izda odločbo o prekršku (2. alineja drugega odstavka 55. člena ZP-1) ter za ugovor zoper t. i. posebni plačilni nalog (četrti odstavek 57. a člena ZP-1) oziroma ugovor zoper plačilni nalog zaradi kršitve predpisov o ustavljanju in parkiranju vozil v cestnem prometu (57. b člen ZP-1). Ne pa tudi, kadar pooblaščena uradna oseba odloči z "navadnim" plačilnim nalogom. Ne glede na to, ali se plačilni nalog izda in vroči kršitelju takoj na kraju prekrška ali naknadno po določbah zakona, ki ureja splošni upravni postopek (peti odstavek 57. člena ZP-1), se namreč pravica do izjave zagotavlja tako, da se v fazi postopka pred prekrškovnim organom omogoča predvsem seznanitev z relevantnim procesnim gradivom (kot predpogoj učinkovite pravice do izjave), stališče do dejanskih in pravnih podlag zadeve pa kršitelj zavzame v zahtevi za sodno varstvo- brez omejitve glede navajanja dejstev in predlaganja dokazov.

9. Vložnika zahteve za sodno varstvo sta uveljavljala razloge in zanje predlagala dokaze, ki bi lahko, kot pravilno navaja vrhovni državni tožilec, ob izkazani utemeljenosti vplivali na odločitev sodišča. Ne le, da je to z zgoraj navedenim argumentom neustrezno zavrnilo navedbe in predlagane dokaze v zvezi z okvaro vozila, s katerimi sta vložnika smiselno uveljavljala okoliščine, ki bi njuno odgovornost za prekršek lahko izključile (8. člen ZP-1 v zvezi z 32. členom Kazenskega zakonika), ampak relevantnosti navedb v zvezi z dejanskim namembnim krajem blaga in načinom prevoza sploh ni presojalo.

10. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče vložnikove navedbe v zvezi z obsegom presoje in obrazložitvijo sodbe, izdane v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo, štelo kot uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka o prekršku iz drugega odstavka 167. člena ZP-1 v zvezi s tretjim odstavkom 59. člena ZP-1 in drugim odstavkom 155. člena ZP-1, saj je že v sodbi IV Ips 30/2007 z dne 20. 9. 2007 obrazložilo pomen ocene relevantnih navedb zahteve in poudarilo, da postopek odločanja o zahtevi za sodno varstvo predstavlja edino stopnjo sodnega varstva (23. člen Ustave) v postopku o prekršku.

11. Vrhovni državni tožilec utemeljeno uveljavlja tudi materialno kršitev določb zakona po 4. točki 156. člena ZP-1, saj je sodišče glede prekrška, ki je predmet plačilnega naloga uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo, s tem ko v izreku svoje sodbe ni spremenilo pravne opredelitve prekrška voznika. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bil tako pravni kot odgovorni osebi izdan plačilni nalog za prekršek po 1. točki prvega odstavka 125. člena ZPCP-2, na podlagi katerega se kaznuje tuja pravna oseba ali posameznik, ki samostojno opravlja dejavnost, če na območju Republike Slovenije izvaja ali izvede kabotažo brez dovoljenja. Prekršek voznika, ki stori takšen prekršek, je opredeljen v drugem odstavku 125. člena ZPCP-2. Vrhovni državni tožilec ima prav, da je sodišče glede prekrška, ki je predmet plačilnega naloga uporabilo predpis, ki ga ne bi smelo, s tem ko v izreku svoje sodbe ni spremenilo pravne opredelitve prekrška voznika, poleg tega pa te spremembe tudi ni obrazložilo (kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1.) Prav ima, ko navaja, da bi moralo sodišče po uradni dolžnosti ugotoviti kršitev materialnih določb ZP-1, in sicer drugega odstavka 57. člena ZP-1, saj plačilni nalog ni vseboval pravne opredelitve prekrška voznika, v izreku spremeniti pravno opredelitev prekrška voznika, svojo odločitev pa tudi ustrezno pojasniti.

C.

12. Ker sodišče ni odgovorilo na navedbe storilca iz zahteve za sodno varstvo, niti ni izvedlo predlaganih dokazov oziroma z ustrezno obrazložitvijo zavrnilo izvedbo le-teh, je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1), v katerem bo z zaslišanjem obeh kršiteljev zagotovljena tudi njuna pravica do izjave o prekršku (69. člen v zvezi z četrtim odstavkom 65. člena ZP-1).