Jedro

Problem obravnavnega primera je v tem, da ZSPJS ne vsebuje določbe, kot npr. Uredba (EGS, EURATOM) št. 1182/71 Sveta z dne 3. 6. 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov, ki jasno določa, da ''delovni dnevi'' v tej uredbi pomenijo vse dni razen prostih dni, nedelj in sobot. Ob izostanku takšnega pravila pa spornega roka 8 delovnih dni ni dopustno tolmačiti tožnici v škodo.

Namen določitve roka s številom osmih delovnih dni je v tem, da je rok daljši, ne pa, da se izenači z rokom, ki je določen zgolj v trajanju osmih dni. To, da je tožnica en dan v vikendu delala, drugi dan pa imela prosto, ne pomeni, da se lahko dan, ko je delala, upošteva kot delovni dan za štetje roka iz prvega odstavka 17.a člena ZSPJS. Takšna logika bi privedla do situacije, ko za delavca, ki bi delal oba dneva v vikendu, ne bi bilo nobene razlike med rokom, ki je določen v delovnih dnevih in rokom, ki je določen v koledarskih dnevih. Glede rokov delavci ne smejo biti različno obravnavani - sploh pa ne z razlago, za katero se v konkretnem primeru zavzema tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani del sodbe se delno razveljavi (glede imenovanja komisije) in se tožba v tem delu zavrže. II. V ostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna v roku 8 dni kot pravočasno obravnavati zahtevo tožnice z dne 16. 3. 2017 v zvezi z oceno za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 pred komisijo, ki jo v roku 15 dni imenuje odgovorna oseba tožene stranke. Zahtevek, ki se nanaša na razveljavitev ocene z dne 1. 3. 2017 ter na priznanje višje ocene, je zavrnilo. Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v višini 387,52 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka do plačila.

2. Zoper sodbo (dejansko le zoper njen ugodilni del in odločitev o stroških postopka) se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Ne strinja se, da je tožnica pravočasno (v roku 8 delovnih dni) vložila zahtevo za preizkus ocene delovne uspešnosti, saj je bila za tožnico sobota delovni dan. Kako se štejejo delovni dnevi je treba presojati glede na vsak posamezni primer. Tožnica je imela tudi po pogodbi o zaposlitvi 6-dnevni delovnik. Pomembno je tudi, da se za tožnico rok ni iztekel v soboto, pač pa med tednom. Tožena stranka se sklicuje na 159. in 160. člen ZDR-1, ki se nanašata na določitev letnega dopusta, nadalje na 101. člen ZUP, ki določa šteteje in iztek rokov, ter na 84. člen ZUP, ki se nanaša na vročanje s strani organa. Meni, da iz teh določb izhaja, da je sobota delovni dan, še posebej če je sobota delovni dan pri delodajalcu. Tožena stranka je namreč ustanova za oskrbo starejših oseb, kar pomeni, da se pri njej delo opravlja celo ob nedeljah. Iz Zakona o praznikih in dela prostih dnevih v Republiki Sloveniji izhaja, da sobota med temi dnevi ni navedena. Tožnica bi lahko vlogo oddala na recepciji tožene stranke, ki je pri njej odprta vse dni v tednu od 6. do 22. ure. Tudi pošte so odprte ob sobotah. Tega sodišče ni upoštevalo. Za pravice posameznega delavca je treba upoštevati okoliščine na njegovi strani, ne na strani vseh zaposlenih. Sodišče prve stopnje je odločilo mimo oziroma preko tožbenega zahtevka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne ali da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je v tej zadevi, o kateri odloča drugič, preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje je manjšem delu storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, sicer pa je pravilno ugotovilo odločilna dejstva ter sprejelo pravilno materialnopravno odločitev.

5. Tožnica je s tožbo zahtevala, da se ocena z dne 1. 3. 2017 kot nezakonita razveljavi in da se jo za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 oceni z oceno zelo dobro. V zvezi s slednjim delom zahtevka je v ponovljenem postopku postavila podredni zahtevek, ki mu je sodišče smiselno ugodilo, v prvotnem postopku pa je tožbo v celoti zavrglo. Napačno se je oprlo na 23. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 1/2005 in nasl.), ki se nanaša na obvezen postopek za mirno rešitev spora, kar nima nobene zveze s predmetno zadevo, ter na 42. člen ZDSS-1, ki pa prav tako ni relevanten, saj se po tej določbi tožba zavrže, če je zoper odločbo, ki se izpodbija, mogoča pritožba, pa je bila vložena prepozno, saj ocena ni odločba, zahteva za preizkus ocene pa ne pritožba.

6. Zato je pritožbeno sodišče s sklepom Pdp 644/2018 z dne 26. 9. 2018 pritožbi tožnice ugodilo, izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje - po vsebini. Pri tem je izrazilo nestrinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje, ki je, čeprav je tožbo zavrglo, ob tem izrazilo strinjanje s toženo stranko, da je tožnica zamudila rok 8 delovnih dni iz prvega odstavka 17. člena Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS, Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl.). Po tej določbi lahko javni uslužbenec, ki se ne strinja z oceno, v 8 delovnih dneh od seznanitve z oceno zahteva preizkus ocene pred komisijo, ki jo imenuje odgovorna oseba v roku 15 dni od vložitve zahteve za preizkus ocene.

7. Tožnica je oceno prejela v ponedeljek 6. 3. 2017, zahtevo za preizkus ocene je vložila v četrtek 16. 3. 2017. Po njenem stališču je to storila zadnji dan 8-dnevnega roka iz prvega odstavka 117. člena ZSPJS, tožena stranka pa ji je poslala dopis z dne 22. 3. 2017, da je rok za vložitev zahteve zamujen. Tožena stranka torej ni opravila vsebinskega preizkusa ocene, zahteve tudi ni npr. zavrgla kot prepozne, pač pa je tožnici poslala le omenjeni dopis.

8. Pritožbeno sodišče je že v omenjenem razveljavitvenem sklepu pritrdilo navedbam tožnice (ki je imela delovni čas 40 ur oziroma 6 delovnih dni na teden, torej tudi en dan v vikendu), da za štetje roka po prvem odstavku 17.a člena ZSPJS ni odločilno, kdaj je tožnica opravljala delo oziroma kateri so bili njeni delovni dnevi v času pred vložitvijo zahteve (v času od 7. 3. 2017 do 16. 3. 2017), pač pa je za šteteje delovnih dni ključno, kako se delovni dnevi štejejo z vidika tožene stranke oziroma organa, ki mora obravnavati zahtevo. Ni pomembno, da se izvaja dejavnost tožene stranke (gre za dom upokojencev) vse dni v tednu. Kvečjemu v skrajnem primeru, če bi sodišče ugotovilo, da je bila sporna sobota (11. 3. 2018) delovni dan za vse pri toženi stranki, torej tudi za službo, ki je pristojna za sprejem in obravnavo sporne zahteve, bi se lahko ta dan upošteval kot delovni dan pri štetju spornega roka, sicer pa ne. Slednjega sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ni ugotovilo, saj uprava tožene stranke dela le od ponedeljka do petka, zato je tožničino zahtevo za preizkus ocene pravilno štelo kot pravočasno.

9. Pri tem je ugotovilo, da ima tožena stranka (glede na svojo dejavnost) recepcijo odprto vse dni od 6.00 do 22.00, da pa ni mogoče prejeti potrdila o oddani pošti, saj tega receptor ne dela. Pisanja se oddajajo v tajništvu tožene stranke, ki dela od ponedeljka do petka, kjer je tudi knjiga, kamor se vpisuje prejeta pošta in se izstavi fotokopija kot dokazilo vročitve. Nenazadnje bi se zahteva lahko oddala tudi (priporočeno) po pošti. Vendar pa okoliščine možne oddaje zahteve (sploh ker se rok ni iztekel na vikend) niso pomembne za presojo spornega roka, glede katerega je bistveno zgolj vprašanje njegovega teka.

10. Kot pomoč pri razlagi roka, ki je določen v delovnih dnevih, se ponuja primerjava z roki, ki so določeni v drugih zakonih. Zakon o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ, Ur. l. RS, št. 9/1992 in nasl.) npr. v 81. členu določa, da lahko zavarovanec in delodajalec zahtevo za presojo ocene izbranega osebnega zdravnika o začasni nezmožnosti vložita v treh delovnih dneh. O tej zahtevi odloča imenovani zdravnik. Rok treh delovnih dni se ne šteje z vidika zavarovanca ali delodajalca, pač pa z vidika naslovnika. Zgolj zato, ker je v obravnavanem primeru vlagateljica zahteve delavka in se zahteva nanaša na delovno razmerje, narava roka, določenega v delovnih dneh, ni drugačna do te mere, da bi se pri štetju delovnih dni upoštevali le delovni dnevi vlagateljice zahteve, ne pa naslovnika. To, da tožena stranka razpolaga s podatkom, koliko delovnih dni je imela vlagateljica zahteve, ne daje podlage za posebno štetje roka v njenem primeru.

11. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje presoji, da je tožnica zahtevo vložila pravočasno. Nerelevantno je njeno sklicevanje na 159. in 160. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), ki se nanašata na določitev trajanja letnega dopusta. Zakonska dikcija kot je npr. v drugem odstavku 159. člena ZDR-1 (da je minimalno število dni letnega dopusta delavca odvisno od razporeditve delovnih dni v tednu za posameznega delavca) ali npr. v petem odstavku 159. člena ZDR-1 (da se kot dan letnega dopusta šteje vsak delovni dan, ki je po razporeditvi delovnega časa pri delodajalcu za posameznega delavca določen kot delovni dan) ni v pomoč pri razlagi roka, ki je določen z delovnimi dnevi. Tudi ZDR-1 ne določa, kakšen je tek roka, ki je določen z delovnimi dnevi.

12. Nepomembno je tudi pritožbeno sklicevanje na 101. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 in nasl.), ki se nanaša na roke v upravnem postopku, ter na 84. člen ZUP, ki se nanaša na vročitev s strani organa, za kar v obravnavani zadevi niti ne gre. Zlasti pa ZUP nobenega roka za stranko ne določa v delovnih dnevih (le za organ določa rok na način delovnih dni - npr. v 67. in 135. členu), zato tudi določila ZUP niso pomembna za razlago spornega roka.

13. Problem obravnavnega primera je v tem, da ZSPJS ne vsebuje določbe, kot npr. Uredba (EGS, EURATOM) št. 1182/71 Sveta z dne 3. 6. 1971 o določitvi pravil glede rokov, datumov in iztekov rokov, ki jasno določa, da ''delovni dnevi'' v tej uredbi pomenijo vse dni razen prostih dni, nedelj in sobot. Ob izostanku takšnega pravila pa spornega roka 8 delovnih dni ni dopustno tolmačiti tožnici v škodo.

14. Namen določitve roka s številom osmih delovnih dni je v tem, da je rok daljši, ne pa, da se izenači z rokom, ki je določen zgolj v trajanju osmih dni. To, da je tožnica en dan v vikendu delala, drugi dan pa imela prosto, ne pomeni, da se lahko dan, ko je delala, upošteva kot delovni dan za štetje roka iz prvega odstavka 17.a člena ZSPJS. Takšna logika bi privedla do situacije, ko za delavca, ki bi delal oba dneva v vikendu, ne bi bilo nobene razlike med rokom, ki je določen v delovnih dnevih in rokom, ki je določen v koledarskih dnevih. Glede rokov delavci ne smejo biti različno obravnavani - sploh pa ne z razlago, za katero se v konkretnem primeru zavzema tožena stranka.

15. Tožena stranka sodišču prve stopnje v pritožbi očita, da je odločilo mimo oziroma preko zahtevka. Tožničin podredni zahtevek se je glasil: ''Tožena stranka mora v roku 8 dni imenovati komisijo, ki mora odločiti o pritožbi tožnice zoper osebno oceno v skladu s predpisi.'' Sodišče prve stopnje je takšnemu zahtevku smiselno ugodilo z izrekom: ''Tožena stranka je dolžna v roku 8 dni kot pravočasno obravnavati zahtevo tožnice z dne 16. 3. 2017 v zvezi z oceno za obdobje od 1. 1. 2016 do 31. 12. 2016 pred komisijo, ki jo v roku 15 dni imenuje odgovorna oseba tožene stranke''.

16. S tem, ko je tožničino vlogo namesto kot pritožbo pravilno opredelilo kot zahtevo, ki jo je ob tem še datiralo s 16. 3. 2017 ter (sicer po nepotrebnem, saj to za jasnost izreka ni bilo nujno) dodalo še čas ocenjevalnega obdobja, tožnici ni prisodilo nekaj več ali nekaj drugega od tistega, kar je uveljavljala v tem sporu. Vseeno pa pritožbeno sodišče razveljavlja tisti del sodbe, ki se nanaša na imenovanje komisije (glede te odločitve je sodišče poleg paricijskega roka 8 dni, nejasno in mimo zahtevka določilo še paricijski rok 15 dni), saj delavec za takšen zahtevek nima sodnega varstva. Ker je sodišče prve stopnje odločalo o delu zahtevka, ki ne spada v sodno pristojnost (bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 3. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), je pritožbeno sodišče sodbo v tem delu razveljavilo in tožbo zavrglo (četrti odstavek 354. člena ZPP). Ta odločitev pritožbenega sodišča nima vpliva na odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka.

17. Ker v ostalem niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Ker tožena stranka, razen v sorazmerno majhnem delu, s pritožbo ni uspela, krije sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).