Jedro

Ker je bilo ugotovljeno, da je imela toženka poslovni prostor v najemu za nedoločen čas, je tožnica po vrnitvi denacionaliziranega premoženja vstopila na mesto najemodajalca in je lahko odpovedala obstoječe najemno razmerje z enoletnim odpovednim rokom kot sta določala 24. in 26. člen zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo vzdržalo v veljavi svoj sklep z dne 7.3.1994, po katerem mora toženka izprazniti poslovne prostore v poslovno stanovanjski zgradbi J. v M. v skupni površini 18,09 m2 in jih izročiti tožnici v 15 dneh ter ji povrniti tudi stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo toženkino pritožbo zoper zgoraj navedeno sodbo sodišča prve stopnje in navedeno sodbo potrdilo.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka (iz 10. točke drugega odstavka 354. člena v zvezi s prvim odstavkom 385. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava ter predlagala, da naj se sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavita. V reviziji navaja, da je uveljavljena kršitev postopka podana zato, ker o postavitvi tožnice za skrbnico Š. L. v denacionalizacijskem postopku ni bil obveščen center za socialno delo. Ker spor zadeva razmerje, ki predstavlja redno upravljanje stvari, bi bilo potrebno za spor soglasje solastnikov, katerih deli predstavljajo skupaj več kot polovico vrednosti lastnine. Tožnica pa bi morala tudi navesti vse solastnike nepremičnine.

Tožnica na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da je bila v denacionalizacijskem postopku vrnjena nepremičnina, v kateri je sporni poslovni prostor, tožnici in pokojni Š. L., vsaki do 1/2; da je bila tožnica v navedenem postopku postavljena za skrbnico za posebne primere za začasno upravljanje premoženja po pokojni Š. L. in da je tožnica 15.11.1993 vložila predlog za izpraznitev spornega prostora z enoletnim odpovednim rokom, ker toženka kot dotakratna najemnica lokala ni hotela skleniti s tožnico nove najemne pogodbe. Na podlagi takih ugotovitev sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da je tožničin tožbeni zahtevek utemeljen, zaradi česar sta vzdržali v veljavi odločitev, da mora toženka izprazniti sporni lokal v 15 dneh (sodba sodišča prve stopnje je bila izdana 30.5.1995).

Po presoji revizijskega sodišča sta sodišči prve in druge stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili o sporu.

Predmet spora je izpraznitev poslovnega prostora, katerega uporabo je tožnica odpovedala z enoletnim odpovednim rokom po vrnitvi nepremičnine v denacionalizacijskem postopku. Po določilu prvega odstavka 24. člena zakona o denacionalizaciji (ZDen) vrnitev denacionaliziranih stvari praviloma ne vpliva na obstoječa odplačna najemna, zakupna in njim podobna razmerja (kolikor tako razmerje ni bilo dogovorjeno za dobo več kot 10 let, kakršen pa ni ta primer). Ker je bilo ugotovljeno, da je imela toženka poslovni prostor v najemu za nedoločen čas, je tožnica po vrnitvi denacionaliziranega premoženja vstopila na mesto najemodajalca in je lahko odpovedala obstoječe najemno razmerje z enoletnim odpovednim rokom kot sta določala 24. in 26. člen zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Tožnica je bila k sporu tudi aktivno legitimirana in je drugačno revizijsko stališče neutemeljeno. Namreč tožnica je solastnica sporne nepremičnine do 1/2, druga polovica, pripadajoča pokojni denacionalizacijski upravičenki Š. L., pa ji je bila kot skrbnici za posebne primere in v skladu z določilom tretjega odstavka 67. člena ZDen izročena v začasno upravljanje. Sporni posel - izpraznitveni zahtevek s predhodno odpovedjo najemnega razmerja - tudi ni presegal okvira rednega upravljanja v smislu drugega odstavka 15. člena zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR). Ob takem stanju toženkin ugovor, da tožnica ni aktivno legitimirana k sporu, ni utemeljen. V bistvenem isti razlogi pa utemeljujejo tudi zavrnitev revizijskega očitka, da je bila zagrešena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (ki ni mogla biti zagrešena tudi zato, ker pokojna Š. L. ni nastopala v pravdi kot stranka oziroma tožnica). V skladu z navedenimi razlogi je moralo revizijsko sodišče zavrniti toženkino revizijo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).