Jedro

Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev (tožena stranka je samovoljno odvzela tožnikov avtomobil, ga prodala, kupnino pa zadržala zase) pa ne more biti prav nobenega dvoma, da je toženka tožniku povzročila škodo, ki jo mora povrniti (154. člen ZOR).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da mora E. B. (v nadaljevanju tožena stranka) plačati Z. K. (v nadaljevanju tožeča stranka)

317.683,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 1.1.1993 dalje do plačila in mu povrniti 69.243,00 SIT stroškov postopka. Zavrnilo pa je nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke na ugotovitev, da je nična prodajna pogodba, ki je bila dne 3.9.1988 sklenjena med pravdnima strankama in katere predmet je bil osebni avtomobil 126 PGL-650 Zastava, reg št. MB .....

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožena stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala vse revizijske razloge. Posel, ki je bil sklenjen med pravdnima strankama je ničen zato, ker je bilo pri realizaciji posla storjeno kaznivo dejanje nedovoljene trgovine po 147. členu KZ SRS. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka pa je podana zato, ker sodba ne vsebuje razlogov o izpovedbi priče R. B. in navedbe predpisa, na podlagi katerega je bilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ugodeno. Vrednost odvzetega avtomobila bi morala biti obračunana po dnevu odvzema. Sicer pa tudi izračun izvedenca o vrednosti osebnega avtomobila ni točen. Določbe zakona o pravdnem postopku pa so kršene tudi zato, ker izpodbijana sodba nima razlogov o določbi 100. člena ZOR, lastništvu avtomobila, izpovedbi R. B., poleg tega pa tudi ni upoštevala pobotnega ugovora tožene stranke. Toženo stranko naj se tudi v revizijskem postopku oprosti plačila sodnih taks, reviziji pa tako ugodi, da se izpodbijana sodba razveljavi.

Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

O zatrjevani ničnosti prodajne pogodbe sta obe sodišči zavzeli stališče in ga obrazložili (zlasti obširno sodišče druge stopnje - zadnji odstavek na 2. strani in prvi odstavek na 3. strani razlogov sodišča druge stopnje). Ti razlogi so korektni, pravno pravilni in podprti tudi s stališči pravne teorije. Revizijsko sodišče jih v celoti sprejema, tožena stranka pa jih s pavšalnim zatrjevanjem, da je ničnost vendarle podana, ne more izpodbiti.

Tudi številnih v reviziji zatrjevanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka sodišči nista zagrešili. Revizijski trditvi, da je bila v premajhni meri upoštevana izpovedba priče R. B. in da ni točen izvedenčev izračun vrednosti avtomobila, ki ga je tožena stranka protipravno odvzela tožniku in nato prodala, izpodbijata dokazno oceno sodišča in s tem v postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje. To pa v revizijskem postopku ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP). Glede na določbo 3. odstavka 352. člena ZPP pritožbeno sodišče pobotnega ugovora ni smelo upoštevati, z utemeljitvijo, "da je tožnik nedvomno upravičen do plačila vtoževanega zneska zato, ker mu je toženka samovoljno odvzela osebni avtomobil, ki mu ga je dne 3.9.1988 prodala in izročila, in ga nato prodala drugemu kupcu, prejeto kupnino pa zadržala, saj bi bila v nasprotnem primeru (tedaj v primeru zavrnitve tožnikovega zahtevka) tožniku povzročena škoda oziroma bi bila toženka neupravičeno obogatena", pa je sodišče vsebinsko (čeprav res brez navedbe določenega člena ZOR) opredelilo tudi pravno podlago svoje odločitve (154. oziroma 4. odstavek 210. člena ZOR). Ob upoštevanju v postopku pred nižjima sodiščema ugotovljenih pravnoodločilnih dejstev (tožena stranka je samovoljno odvzela tožnikov avtomobil, ga prodala, kupnino pa zadržala zase) pa ne more biti prav nobenega dvoma, da je toženka tožniku povzročila škodo, ki jo mora povrniti (154. člen ZOR). Višina škode je ugotovljena z izvedenskim mnenjem, ki je upoštevalo cene, kakršne so za avtomobile take znamke in starosti, kakršen je bil odvzet tožeči stranki, veljale sredi leta 1992. Od ugotovljene vrednosti vozila, ki predstavlja dejstvo, ki ga v revizijskem postopku ni mogoče izpodbiti (3. odstavek 385. člena ZPP), je zahtevala tožeča stranka plačilo zamudnih obresti šele od 1.1.1993 dalje. Zato tudi revizijska trditev, da odločitev o plačilu zamudnih obresti ni pravilna, ni utemeljena.

Iz navedenih razlogov v reviziji zatrjevani revizijski razlogi niso podani. Ob preizkusu po uradni dolžnosti (386. člen ZPP) je revizijsko sodišče tudi ugotovilo, da sodišči druge in prve stopnje bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP nista zagrešili. Zato je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Tožena stranka je v reviziji tudi predlagala, naj se jo oprosti plačila sodnih taks. Ker mora o tem predlogu odločiti sodišče prve stopnje (1. odstavek 173. člena ZPP), revizijsko sodišče tega predloga ni obravnavalo.