Jedro

V skladu z določili 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) pa sme prokurist opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvajati in obremenjevati nepremičnine, za kar mora imeti posebno pooblastilo, v mejah teh upravičenj pa zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi. Že iz takšne zakonske dikcije izhaja, da prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, ki bi bil (samodejno) upravičen zastopati družbo v okviru prevzema kazenskega pregona oziroma podaji zahteve za preiskavo, temveč je funkcija prokurista primarno vezana na pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, pri čemer je seveda prokuristu lahko podeljeno posebno pooblastilo za določena dejanja, ki tak okvir presegajo, vendar kaj takega pritožnica ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz podatkov spisa. Poslovni delež pa pomeni le članstvo, skupek upravičenj družbenika, predmet imetništva in imetništvo pravic družbenika, pri čemer družbenik ni nikoli lastnik družbe, temveč je le lastnik poslovnega deleža. Sicer načeloma velja, da predstavljajo skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze ali življenjske skupnosti zakoncev (67. člen Družinskega zakonika; v nadaljevanju DZ), ter da skupno premoženje zakoncev pripada slednjima skupaj, pri čemer deleži vsakega od njiju niso določeni (prvi odstavek 68. člena DZ). Vendar pa navedbe o skupnem premoženju zakoncev niso relevantne v obravnavani zadevi, ko je šlo za kapitalsko gospodarsko družbo, kjer je premoženje družbe ločeno od premoženja njenih družbenikov.

Izrek

I. Pritožba pooblaščenke R. S. se zavrne kot neutemeljena.

II. R. S. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Murski Soboti je z izpodbijanim sklepom na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnilo zahtevo za opravo preiskave, ki jo je podal R. S. po svoji pooblaščenki, zoper osumljenega G. Z. zaradi kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po prvem in drugem odstavku 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), poslovne goljufije po prvem in drugem odstavku 228. člena KZ-1 in izneverjenja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 215. člena KZ-1 ter zoper osumljeno A. V. zaradi kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1. Po drugem odstavku 96. člena ZKP je R. S. dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke osumljencev.

2. Zoper sklep se je pritožil R. S. po pooblaščenki zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot to navaja v uvodu pritožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep razveljavi in dovoli, da se opravi preiskava oziroma podrejeno, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne preiskovalnemu sodniku v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče po proučitvi podatkov spisa, presoji razlogov izpodbijanega sklepa ter pritožbenih navedb ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje zakonita, pravilna in utemeljena. Svojo odločitev je tehtno in argumentirano pojasnilo, z razlogi izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče v celoti soglaša in jih kot pravilne povzema, ter se v izogib ponavljanju nanje sklicuje. Upoštevaje opis dejanj, ki se očitajo osumljencema, je namreč pravilno ugotovilo, da R. S. ni upravičen prevzeti pregona zoper osumljenca v svojstvu oškodovanca kot tožilca. V zvezi s pritožbenimi navedbami pa pritožbeno sodišče le še dodaja:

5. Pritožba navaja, da je R. S. kot subsidiarni tožilec upravičen prevzeti pregon zoper oba osumljenca, zato je stališče sodišča prve stopnje zmotno in napačno, prav tako pa je bila storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka, saj sta preiskovalni sodnik, kot tudi senat Okrožnega sodišča v Murski Soboti, prekršila predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa.

6. S povzetim pritožba uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kakor tudi obstoj bistvene kršitve določbe kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Ni ji mogoče pritrditi. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP je podana, če sodišče prve stopnje prekrši predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podana obtožba upravičenega tožilca, ali je podan predlog oškodovanca ali dovoljenje pristojnega državnega organa. Do navedene kršitve lahko sicer pride tudi v zvezi z oškodovancem, če je oškodovanec stranka kazenskega postopka ali predlagatelj kazenskega pregona. Vendar v obravnavani zadevi ne gre za tak primer. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 5 do 8 izpodbijanega sklepa pravilno presodilo, da R. S. v obravnavani zadevi nima lastnosti oškodovanca v smislu 6. alineje 144. člena ZKP, ki bi lahko prevzel pregon. V opisu dejanj je sicer R. S. naveden (kot prokurist družbe), vendar takšen opis ne pritrjuje pritožbenim izvajanjem, da je R. S. upravičen tožilec in da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom neutemeljeno zavrnilo zahtevo za opravo preiskave, ker je to okoliščino zmotno ugotovilo in s tem bistveno kršilo določbe kazenskega postopka po 5. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Tudi pritožbeno sodišče ugotavlja, da oseba, ki je vložila zahtevo za preiskavo (in podala kazensko ovadbo) – R. S., v opisu kaznivih dejanj, za katere je bila zahtevana oprava preiskave ni navedena v nobenem relevantnem svojstvu. Kot je to podrobno pojasnilo sodišče prve stopnje, se namreč status oškodovanca kot tožilca ne pridobi zgolj s podajo ovadbe ali na podlagi obvestila tožilca, da ima pravico prevzeti pregon, temveč mora sodišče vselej po uradni dolžnosti paziti na to, da ima oseba, ki je prevzela pregon lastnost oškodovanca. Nadalje je podrobno pojasnilo še, da opredelitev oškodovanca temelji na vzročni zvezi med kaznivim dejanjem in kršitvijo ali ogrozitvijo njegove premoženjske ali osebne pravice, zato je oškodovanec lahko le tisti, ki je s kaznivim dejanjem neposredno oškodovan in je subjekt oziroma nosilec pravice, ki je prekršena ali ogrožena. Po obrazloženem, ko je torej sodišče prve stopnje ugotovilo, da R. S. nima lastnosti oškodovanca kot tožilca, je o zahtevi za preiskavo pravilno odločilo in svojo odločitev argumentirano pojasnilo, pri čemer pa ni kršilo 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot se za to zmotno zavzema pritožba.

7. Pritožnica v osrednjem delu pritožbene obrazložitve uveljavlja izpodbojni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po njeni oceni je napačen zaključek, da R. S. s kaznivim dejanjem ni bila kršena ali ogrožena njegova osebna ali premoženjska pravica. Že v zahtevi za preiskavo je namreč oškodovanec kot tožilec pojasnil, da je ustanoviteljica in direktorica družbe RG H. d.o.o. njegova žena G. S., pri čemer pa je sam dejansko vodil vse posle. Pritožnica nadalje poudarja, da je šlo za družinsko podjetje, v katerega sta oškodovanec kot tožilec in njegova žena vložila vsa svoja finančna sredstva. Ne glede na to, da R. S. ni bil v AJPES-u vpisan kot družbenik, pa je potrebno upoštevati zakonsko domnevo, ki šteje poslovni delež v družbi za skupno premoženje zakoncev, pri čemer velja zakonska domneva, da je ta delež 50 %, četudi zakonec ni vpisan v uradne evidence. Glede na navedeno, je bila oškodovancu kot tožilcu, kot možu G. S., ki je bila vpisana v AJPES, kot edina družbenica, kot skupnemu lastniku družbe RG H. d.o.o., kršena tako osebnostna, kot tudi premoženjska pravica s tem, ko je bilo premoženje družbe RG H. d.o.o. - v stečaju, prodano pod ceno, s čimer sta bila oba z ženo oškodovana kot lastnika oziroma družbenika podjetja.

8. S povzetim ni mogoče soglašati. Primarno je poudariti, da iz opisa osumljencema očitanih kaznivih dejanj izhaja funkcija R. S. kot prokurista družbe RG H. d.o.o., pri čemer iz podatkov spisa izhaja, da je v tej vlogi nastopal v obdobju od 1. 6. 1994 do 9. 6. 2011. V skladu z določili 35. člena Zakona o gospodarskih družbah (v nadaljevanju ZGD-1) pa sme prokurist opravljati vsa pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, razen odsvajati in obremenjevati nepremičnine, za kar mora imeti posebno pooblastilo, v mejah teh upravičenj pa zastopa družbo pred sodišči in drugimi organi. Že iz takšne zakonske dikcije izhaja, da prokurist ni zakoniti zastopnik družbe, ki bi bil (samodejno) upravičen zastopati družbo v okviru prevzema kazenskega pregona oziroma podaji zahteve za preiskavo, temveč je funkcija prokurista primarno vezana na pravna dejanja, ki spadajo v pravno sposobnost družbe, pri čemer je seveda prokuristu lahko podeljeno posebno pooblastilo za določena dejanja, ki tak okvir presegajo, vendar kaj takega pritožnica ne zatrjuje, niti to ne izhaja iz podatkov spisa. Nenazadnje pa očitana ravnanja datirajo v obdobje od 9. 6. 2011 do 4. 3. 2019, ko R. S. v družbi RG H. d.o.o. – v stečaju, zaradi uvedbe stečajnega postopka ni imel več nobene funkcije. Z dnem začetka stečajnega postopka (9. 6. 2011) so namreč na podlagi prvega odstavka 245. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju, prenehala pooblastila dolžnikovih zastopnikov, prokuristov in drugih pooblaščencev, na podlagi drugega odstavka istega člena pa je z začetkom stečajnega postopka upravitelj pridobil pooblastila za zastopanje stečajnega dolžnika (RG H. d.o.o. – v stečaju) in vodenje njegovih poslov. Ob tem sicer ni mogoče prezreti, da se očitana dejanja nanašajo ravno na stečajnega upravitelja – G. Z., ki bi bil kot tak aktivno legitimiran prevzeti kazenski pregon oziroma podati zahtevo za preiskavo, vendar je iz zgodovinskega izpisa iz sodnega/poslovnega registra (l. št. 104 – 106) razvidno, da je osumljenemu G. Z. pooblastilo prenehalo dne 4. 3. 2019, z dnem 5. 3. 2019 pa je S. M. postal stečajni upravitelj in torej oseba pooblaščena za zastopanje družbe RG H. d.o.o. - v stečaju.

9. Brezuspešne so tudi pritožbene navedbe v zvezi s poslovnim deležem in skupnim premoženjem zakoncev, glede katerih je primarno izpostaviti, da je RG H. d.o.o. - v stečaju kapitalska gospodarska družba, za katero velja načelo ločenosti premoženja družbe in njenih družbenikov. Poslovni delež pa pomeni le članstvo, skupek upravičenj družbenika, predmet imetništva in imetništvo pravic družbenika, pri čemer družbenik ni nikoli lastnik družbe, temveč je le lastnik poslovnega deleža.1 Sicer načeloma velja, da predstavljajo skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze ali življenjske skupnosti zakoncev (67. člen Družinskega zakonika; v nadaljevanju DZ), ter da skupno premoženje zakoncev pripada slednjima skupaj, pri čemer deleži vsakega od njiju niso določeni (prvi odstavek 68. člena DZ). Vendar pa navedbe o skupnem premoženju zakoncev niso relevantne v obravnavani zadevi, ko je šlo za kapitalsko gospodarsko družbo, kjer je premoženje družbe ločeno od premoženja njenih družbenikov (G. S.). V tej zvezi zato ni mogoče a priori zaključiti, da je bila R. S. (ki je bil prokurist družbe) oziroma njegovi ženi kot družbenici in direktorici družbe kršena premoženjska pravica s tem, ko naj bi bilo premoženje družbe RG H. d.o.o. - v stečaju prodano pod ceno, ter da naj bi bila oba z ženo G. S. oškodovana kot lastnika oziroma družbenika podjetja. Še zlasti ne ob upoštevanju razlogov izpodbijanega sklepa (točka 6 obrazložitve), ki jih pritožnica niti ne graja, in sicer, da iz spisovne dokumentacije ne izhaja, da bi R. S. (ali njegova žena G. S.) v stečajnem postopku priglasil kakršnokoli terjatev do družbe RG H. d.o.o. - v stečaju in bi bil torej upnik stečajnega dolžnika (RG H. d.o.o.). Prav tako slednje ni zatrjevano niti v opisu očitanih dejanj, niti v pritožbenih navedbah pooblaščenke R. S.. V zvezi s pritožbeno navedbo o kršitvi osebnostne pravice pa pritožbeno sodišče dodaja le, da gre za dokazno nepodprto pritožbeno trditev do katere se podrobneje ni mogoče opredeliti, saj niti iz opisa dejanj, niti iz pritožbene obrazložitve ni mogoče razbrati, katera osebnostna pravica bi naj bila kršena R. S. oziroma njegovi ženi.

10. Na podlagi obrazloženega, ko torej pooblaščenka R. S. v pritožbi ne navaja ničesar, kar bi omajalo pravilnost izpodbijanega sklepa in ko tudi pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (peti odstavek 402. člena ZKP), je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

11. Kljub neuspešni pritožbi pooblaščenke R. S., je pritožbeno sodišče v skladu s šestim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah, slednjega oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Iz podatkov spisa je namreč razbrati, da je slednji v skladu z odločbo Bpp 313/2020 upravičen do izredne brezplačne pravne pomoči. 1 Glej Š. Ivanjko v Korporacijsko pravo – Pravni položaj gospodarskih subjektov, GV Založba, Pravna fakulteta Univerze v Mariboru, Ljubljana 2009, str. 915.