Jedro

Pokojnikova zapuščina je prešla po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti. Enako velja za edini poslovni delež v družbi. Dedovanje poslovnega deleža je primerljivo s prevzemom poslovnega deleža na podlagi pravnega posla (prodajna ali darilna pogodba). Dolžnik je postal imetnik edinega poslovnega deleža v družbi, torej njen družbenik, in to ne glede na izostanek vpisa v sodni register. Dokler je bila družba vpisana v sodni register je bila dolžnik in upnik do njenega izbrisa ni imel materialnopravne podlage za predlaganje nadaljevanja izvršbe zoper aktivnega družbenika. Zato smrt družbenika in prehod zapuščine na dediče ni vplivala na pravno subjektiviteto družbe. Šele izbris družbe je bila tista okoliščina, na katero je materialno pravo vezalo prehod obveznosti na aktivnega družbenika.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom v zvezi s sklepom o popravi zavrnilo ugovor dolžnika z dne 13. 9. 2012 zoper sklep z dne 25. 7. 2012 (I. točka izreka) in dolžniku naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti upniku 164,40 EUR nadaljnjih izvršilnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila (II. točka izreka). Ugotovilo je, da iz sklepa o dedovanju D 257/2009 z dne 7. 9. 2009 nesporno izhaja, da spada v zapuščino poleg štirih parcel tudi firma M., ..., .... Dediči prvega dednega reda, to so vdova in sinova A.N. ter B.N. so dedovali zapustnikovo nepremično premoženje vsak do 1/3, medtem ko je firmo zapustnika prevzel sin A.N. Sklep o dedovanju je postal pravnomočen 28. 10. 2009. Enoletni rok za vložitev predloga za nadaljevanje izvršbe zoper družbenika je začel teči z izbrisom družbe 28. 1. 2011, upnik pa je vložil predlog za nadaljevanje izvršbe 22. 7. 2011. Pri vložitvi predloga za nadaljevanje izvršbe proti družbeniku je upnik v sodnem registru preveril, kdo je vpisan kot družbenik. Upnik se je pri navedbi družbenika očitno zanašal na podatke iz sodnega registra, ki je na dan 22. 7. 2012 (in vse do izbrisa) izkazoval, da je družbenik M. N.. Upnik je nemudoma za tem, ko ga je obvestilo o smrti družbenika M. N., predlagal nadaljevanje izvršbe proti sedanjim imetnikom premoženja - njegovim dedičem, saj ni vedel, da obstaja drug aktivni družbenik. Družba je bila izbrisana iz sodnega registra 28. 1. 2011. Dolžnik je dejansko bil zadnji dve leti pred prenehanjem družbe edini družbenik izbrisanega prvotnega dolžnika. Odgovornost dolžnika ne izhaja iz dedovanja zapustnikovega premoženja, temveč iz dejstva, da je bil ob izbrisu družbe njen edini in aktivni družbenik. Pravna podlaga za njegovo odgovornost ni dedovanje po zapustniku, temveč njegov status družbenika. Iz tega razloga je odgovoren za upnikovo terjatev v višini celotnega premoženja, ne glede na višino in vrednost dediščine. Ni pa izvedlo dokazov, ki jih je predlagal dolžnik, in sicer, da zasliši njega, G. P. in M. J., ker v ugovoru ni navedel, katera dejstva naj bi se dokazovala z njihovim zaslišanjem.

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje vlaga pritožbo dolžnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju: ZIZ). V pritožbi navaja, da je bil predlog za nadaljevanje izvršbe vložen prepozno, saj je upnik šele s predlogom z dne 4. 7. 2012 predlagal izvršbo zoper dolžnika, T. N. in B. N., družba pa je bila izbrisana 13. 9. 2010 (prav 28. 1. 2011), kar pomeni, da je bil predlog vložen po enoletnem prekluzivnem roku, ki ga postavlja Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP). Upnik je namreč z vlogo z dne 22. 7. 2011 predlagal izvršbo zoper M. N., ki pa je v tistem trenutku že preminil. Ne drži argumentacija sodišča prve stopnje, da je bil de iure in de facto družbenik družbe že od 10. 4. 2009 in da je predlog upnika z dne 22. 7. 2011 na podlagi načela zaupanja v sodni register pomenil predlog izvršbe na dolžnika. Ta je postal družbenik šele z dnem pravnomočnosti sklepa o dedovanju, to je 28. 10. 2009. Očitno je, da sodišče prve stopnje kot trenutek vstopa v položaj družbenika smatra trenutek, ko so si dediči razdelili premoženje, torej 28. 10. 2009. Sodišče prve stopnje je zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ko ni dopustilo zaslišanja njega, G. P. in M. J.. Te dokazne predloge je podal v 3. točki ugovora, kar pomeni, da se vsebinsko navezujejo na navedbe iz 3. točke. Sodišče prve stopnje je spregledalo temeljni in bistveni institut dednega prava - omejitev odgovornosti dediča za zapustnikove dolgove. Od pokojnega očeta je podedoval poslovni delež v družbi. Tu ne gre za vstop v družbo na podlagi nekega osebnega razmerja, saj tega ne predvideva niti Zakon o gospodarskih družbah. Gre za posebno naravo pridobitve premoženja, ki ima svoje pravne posledice. Ena izmed ključnih pravnih posledic podedovanega premoženja je omejitev iz 142. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju: ZD). Tudi upnik je predlagal enako. Vrednost podedovanega poslovnega deleža je pravnomočno opredelilo zapuščinsko sodišče v postopku dedovanja v okviru skupne ocene vrednosti zapuščine. Navedlo je, da znaša ocenjena vrednost zapuščine 50.000,00 EUR, pri čemer je dolžnik podedoval 1/3, torej približno 16.667,00 EUR. Toliko znaša višina njegove odgovornosti v zvezi z zapuščino. Vrednost družbe je bila v času dedovanja negativna. Družba ni imela aktivnega premoženja, nobenih nepremičnin, premičnin, terjatev ter osnovnih sredstev. Družba ni poslovala, imela je negativno premoženje in dolgove. Vse je že plačal. Iz naslova podedovanega deleža v družbi je upnikom izplačal 54.456,21 EUR, kar pomeni, da znesek presega celotno vrednost zapuščine in ne samo deleža, ki ga je podedoval, to je 16.667,00 EUR.

3. Upnik je po pooblaščeni odvetniški družbi odgovoril na pritožbo. V odgovoru navaja, da je dolžnik spregledal, da njegova odgovornost za terjatev ne izhaja iz dedovanja zapustnikovega premoženja, temveč iz dejstva, da je bil ob izbrisu družbe njen edini in aktivni družbenik. Pravna podlaga za dolžnikovo odgovornost torej ni dedovanje po zapustniku, ampak njegov status družbenika v družbi. Iz tega razloga je dolžnik odgovoren za njegovo terjatev v višini svojega celotnega premoženja, ne glede na višino in vrednost dediščine. Sodišče prve stopnje ni prekoračilo njegovega zahtevka, saj je njegov zahtevek po vsebini zgolj predlog za nadaljevanje postopka zoper aktivnega družbenika, višino zahtevka pa je postavil že s predlogom za izvršbo zoper družbo. S predlogom za nadaljevanje izvršbe zoper dolžnika je zgolj predlagal drugo pasivno legitimirano osebo v postopku.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Dolžnik v pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje: (-) da je Okrajno sodišče v Ljubljani izdalo sklep o izvršbi z dne 18. 9. 2008 zoper dolžnika M. (d. o. o.), (-) da je sklep o izvršbi postal pravnomočen 2. 10. 2008 (8. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), (-) da iz sklepa o dedovanju z dne 7. 9. 2009 nesporno izhaja, da spada v zapuščino poleg štirih parcel tudi firma M., (-) da so dediči prvega dednega reda, to so vdova in sinova A. ter B. N. podedovali zapustnikovo nepremično premoženje vsak do 1/3, medtem ko je firmo zapustnika prevzel sin A.N., (-) da je sklep o dedovanju postal pravnomočen 28. 10. 2009 (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), (-) da je bila družba izbrisana iz sodnega registra 28. 1. 2011 (11. in 12. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), (-) da je upnik vložil predlog za nadaljevanje izvršbe 22. 7. 2011 (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa) ter (-) da je upnik z dopolnitvijo vloge z dne 4. 7. 2012 predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dediče M. T. in M. N. (9. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Iz pravnomočnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Velenju D 257/2009 z dne 7. 9. 2009 pa izhaja, da je družbenik M. N. umrl 10. 4. 2009 (priloga C 1), torej več kot eno leto in devet mesecev pred izbrisom družbe.

6. Dolžnik neutemeljeno vztraja na stališču: (-) da je bil predlog upnika za nadaljevanje izvršbe vložen prepozno, ker je upnik šele s predlogom z dne 4. 7. 2012 predlagal izvršbo zoper njega, T. in B. N. ter (-) da je bil predlog vložen po enoletnem prekluzivnem roku, ki ga postavlja (deseti odstavek 442. člena) ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je pravilno sledilo upniku, ki je po izbrisu družbe (28. 1. 2011) vpogledal v Poslovni register pri Ajpes in preveril, kdo je vpisan kot družbenik. To je (še vedno) bil M. N., čeprav je tedaj bil že več kot eno leto in devet mesecev pokojni. Glede na to, da dolžnik oziroma ostali sodediči ni(so) poskrbel(i) za vpis spremembe v sodnem registru, se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na načelo zaupanja v vpisane podatke v sodnem registru po tretjem odstavku 8. člena Zakona o sodnem registru in zaključilo, da upnik (zaradi izostalega vpisa spremembe) ne more trpeti škodljivih posledic (11. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Ob izbrisu družbe upnik ni mogel vedeti za smrt vpisanega družbenika in je po pozivu sodišča prve stopnje k dopolnitvi predloga, ker je vpisani družbenik umrl, 4. 7. 2012 pravočasno predlagal nadaljevanje izvršbe zoper dediče, torej tudi zoper dolžnika.

7. Pokojnikova zapuščina je prešla po samem zakonu na njegove dediče v trenutku njegove smrti, kar določa 132. člen ZD. Enako velja za edini poslovni delež v družbi. Dedovanje poslovnega deleža je primerljivo s prevzemom poslovnega deleža na podlagi pravnega posla (prodajna ali darilna pogodba). Dolžnik je postal imetnik edinega poslovnega deleža v družbi, torej njen družbenik, in to ne glede na izostanek vpisa v sodni register. Sodišče prve stopnje je zavrnilo navedbe dolžnika, da ni bil nikoli vpisan v sodni register kot družbenik, da mu ni bil vročen sklep o izbrisu družbe in da je vpis spremembe družbenika le deklaratorne narave (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), čemur dolžnik v pritožbi ne nasprotuje.

8. Pritožbena navedba dolžnika, da je do trenutka pravnomočnosti sklepa o dedovanju (28. 10. 2009) obstajala nad premoženjem M. N. skupnost dedičev, je pritožbena novota. Ker dolžnik ni izkazal, da je brez svoje krivde ni mogel navesti že v ugovoru pred sodiščem prve stopnje, je sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ter prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

9. Dedič je res odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja, kar določa prvi odstavek 142. člena ZD, in je glavni dolžnikov argument v pritožbi. Toda ta omejitev odgovornosti v cit. primeru ni trajala v nedogled. Dokler je bila družba vpisana v sodni register, je bila dolžnik in upnik do njenega izbrisa ni imel materialnopravne podlage za predlaganje nadaljevanja izvršbe zoper aktivnega družbenika. Zato smrt družbenika in prehod zapuščine na dediče ni vplivala na pravno subjektiviteto družbe.(1) Šele izbris družbe je bila tista okoliščina, na katero je materialno pravo vezalo prehod obveznosti na aktivnega družbenika (šesti odstavek 442. člena ZFPPIPP).

10. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je bil dolžnik de iure in de facto družbenik že od 10. 4. 2009 (10. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa), to je od trenutka smrti edinega družbenika. Od tedaj do izbrisa družbe 28. 1. 2011 je minilo več kot eno leto in devet mesecev. V tem času je dolžnik kot družbenik po ugovornih trditvah poplačeval upnike: (-) B. S. (brez zatrjevanih datumov, predložil je izpis transakcij, priloga B 4), (-) S. M. oziroma naslednika G. P., kar je dokazoval z dopisom z dne 19. 12. 2011, in (-) U. d.o.o. oziroma M. J. po dogovoru z dne 8. 8. 2012, ter te ponavlja v pritožbi. Glede na to, da je poplačeval nekatere upnike, je očitno nastopal tudi kot zakoniti zastopnik družbe. Več kot eno leto in devet mesecev je imel čas poplačevati vse upnike, tudi obravnavanega, vendar tega ni storil. Zakaj ne bi imel možnosti tudi vplivati na upravljanje in poslovanje družbe, da bi pravočasno izvedla ukrepe finančnega prestrukturiranja, potrebne za zagotovitev kratkoročne in dolgoročne plačilne sposobnosti, ali v rokih, določenih z zakonom, predlagati začetek stečajnega postopka, vse v skladu s sedmim odstavkom 442. člena ZFPPIPP, pa dolžnik v pritožbi ni pojasnil. 11. Pritožbene navedbe dolžnika: (-) da je že upnik v predlogu predlagal omejitev izvršbe v skladu s 142. členom ZD in da je sodišče prve stopnje s tem, ko mu ni sledilo, prekoračilo zahtevek upnika ter povzročilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, kar hkrati pomeni napačno uporabo materialnega prava, (-) da je bila vrednost družbe v času dedovanja negativna, da družba ni imela aktivnega premoženja, nobenih nepremičnin, premičnin, terjatev ter osnovnih sredstev, da ni poslovala, da je imela negativno premoženje in dolgove, (-) da je plačal P. d. d. 2.504,15 UER, za kar se naj zasliši, (-) da je plačal A. I. 4.000,00 EUR, kar dokazuje s potrdilom o plačilu, (-) da je plačal Z. M. d. d. 417,22 EUR, kar dokazuje s svojim zaslišanjem, (-) da prilaga tabelo plačil in (-) da predlaga zaslišanje mame in brata, pa so nedopustne pritožbene novote in jih zato sodišče druge stopnje ni upoštevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP v zvezi s četrtim in šestim odstavkom 286. člena ter prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

12. Dolžnik v pritožbi sicer utemeljeno trdi, da je v ugovoru navedel, katera dejstva naj bi se dokazovala z njegovim zaslišanjem in zaslišanjem prič G. P. ter M. J.. Vendar sodišče prve stopnje z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov dolžnika ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Dolžnik je predlagal zaslišanje omenjenih v dokaz trditev, da je po očetovi smrti že poravnal dolgove v višini podedovanega premoženja in da ničesar več ne dolguje (3. točka ugovora). Ker pa te trditve po materialnem pravu niso bile pravno odločilne, sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo cit. predlaganih dokazov dolžnika (15. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

13. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je dolžnik dejansko bil zadnji dve leti pred prenehanjem družbe edini družbenik izbrisanega prvotnega dolžnika, da njegova odgovornost ne izhaja iz dedovanja zapustnikovega premoženja, temveč iz dejstva, da je bil ob izbrisu družbe njen edini in aktivni družbenik, da pravna podlaga za odgovornost dolžnika ni dedovanje po zapustniku, ampak njegov status družbenika in da je zato odgovoren za upnikovo terjatev v višini svojega celotnega premoženja (13. in 14. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa).

14. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ). Sodišče druge stopnje je zato na podlagi 353. člena ZPP v zvezi z drugo točko 365. člena in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ zavrnilo pritožbo dolžnika kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

15. Dolžnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker mu jih upnik ni neutemeljeno povzročil (šesti odstavek 38. člena ZIZ), in ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s 15. členom ZIZ).

16. Tudi upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka, ker ti niso bili potrebni za izvršbo (peti odstavek 38. člena ZIZ), saj z odgovorom na pritožbo ni pripomogel k odločitvi sodišča druge stopnje o pritožbi dolžnika.

Op. št. (1): Prim. sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Ip 4030/2007.