Jedro

Sodišče se s tožnico strinja, da obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti določbam 214. člena ZUP o vsebini obrazložitve in da odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti. Organ se v odločbi namreč ni opredelil do navedb tožnice, da se predmetni leseni objekt uporablja za spravilo poljščin in vrtnega orodja, in to v nespremenjeni obliki že desetletja. Organ ni obrazložil, zakaj objekt po namenu ne sodi med katerega od dopustnih objektov iz 10. člena Odloka s po namenu podobno dejavnostjo. Organ tudi ni navedel, ali je ugotavljal ter upošteval, ali je bil objekt v času postavitve dopusten. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Medobčinske inšpekcije Skupne občinske uprave občin Gorenjske, št. 061-6/2022-5-44/02 z dne 14. 3. 2022, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v 15 dneh od vročitve sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1.Medobčinska inšpekcija Skupne občinske uprave občin Gorenjske (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo odredila, da mora tožnica kot inšpekcijska zavezanka najkasneje do 31. 5. 2022 z zemljišča, parc. št. ... k.o. Kranj, odstraniti večji lesen objekt, št. stavbe ..., in druge predmete, ki po Odloku o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj (v nadaljevanju Odlok) niso dovoljeni na zemljiščih namenske rabe K1, ter navedeno zemljišče povrniti v prvotno stanje za potrebe kmetijske dejavnosti; če tožnica v odrejenem roku ne bo izvršila odrejenega ukrepa iz 1. točke izreka, bo za izpolnitev naložene obveznosti kot prisilno sredstvo odrejena odstranitev objekta in drugih predmetov, na njene stroške, na podlagi prvega odstavka 89. člena Gradbenega zakona; tožnica mora o izvršitvi dejanja pisno obvestiti Medobčinsko inšpekcijo. Organ še zagrozi, da bo na podlagi šeste alineje prvega odstavka 38. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru tožnici izrečena globa v višini 500 EUR, če ne bo spoštovala z odločbo odrejenih ukrepov organa.

2.Iz obrazložitve odločbe prvostopenjskega organa izhaja, da se je postopek začel na podlagi prijave zoper tožnico kot lastnico zemljišča s parc. št. .. k.o. Kranj, zaradi nedovoljene postavitve enostavnega objekta in drugih predmetov. Prvostopenjski organ je iz lokacijske informacije Urada za okolje in prostor Mestne občine Kranj, št. 3501-1551/2021-2-404104 z dne 3. 12. 2021, ugotovil, da spada zemljišče s parc. št. ... k.o. Kranj po podrobnejši namenski rabi med površine najboljših kmetijskih zemljišč z oznako K1. Po opravljenem nadzoru na zemljišču dne 13. 1. 2022 je ta organ ugotovil, da na zemljišču stoji lesen objekt, št. stavbe 1174, ki ni vpisan v register stavb, njegova grafična površina je cca 49 m². Poleg tega so bile ob stavbi še plastične posode ter nekaj manjših predmetov. Zgoraj navedeno je po ugotovitvah prvostopenjskega organa v nasprotju z Odlokom, zato je tožnico z dopisom z dne 18. 1. 2022 pozval, naj se pisno izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne v obravnavani zadevi. Tožnica je izjavo podala po elektronski pošti dne 25. 1. 2022, in navedla, da je predmetno zemljišče podedovala. Objekt je lesena lopa oziroma kozolec, ki je enostaven in konstrukcijsko nezahteven objekt, in ki v tem obsegu in obliki že desetletja služi zgolj spravilu poljščin in vrtnega orodja. Po proučitvi zadeve je prvostopenjski organ zaključil, da zemljišče s parc. št. ... k.o. Kranj po namenski rabi spada med površine najboljših kmetijskih površin z oznako K1, kjer je osnovna dejavnost kmetijstvo. Na tem zemljišču stoji lesen objekt, št. stavbe ..., ki ni vpisan v kataster stavb, in še nekaj manjših predmetov, kar je v nasprotju z Odlokom.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnice zavrnil. V odločbi je poudaril, da inšpekcijski postopek teče po uradni dolžnosti, prijavitelj pa nima statusa stranke v postopku. Prav tako je zavrnil pritožbene navedbe o prekoračitvi pristojnosti. Strinjal se je z ugotovitvijo, da je sporni objekt nezakonit, saj ni bilo izkazanih nobenih dejstev in okoliščin, ki bi izkazovale upravičenost postavitve, niti jih ni izkazala tožnica v svoji izjavi z dne 25. 1. 2022.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnica se z izpodbijano odločitvijo prvostopenjskega organa ne strinja, prav tako se ne strinja z razlogi, ki jih je drugostopenjski organ podal dodatno. Glede procesnih kršitev tožnica navaja, da iz uvoda izpodbijane odločbe ne izhaja, ali je inšpekcijski nadzor tekel po uradni dolžnosti ali na predlog, uvod tudi ne vsebuje predpisa o pristojnosti inšpektorice. Gre za kršitev 212. člena ZUP (v nadaljevanju Zakon o splošnem upravnem postopku), ki določa sestavine uvoda odločbe. Prav tako navaja, da izrek izpodbijane odločbe ni izvršljiv, saj ni jasen in konkretiziran. Iz izreka ni jasno, kaj je enostavni objekt in kaj so drugi predmeti. Dodatno tudi navajanje pravnih podlag ne sodi v izrek odločbe. Ukrepa, izrečena v 2. in 4. točki izreka, se med seboj izključujeta. Obrazložitev izpodbijane odločbe je po mnenju tožnice pomanjkljiva in je ni mogoče preizkusiti, saj ta vsebuje le citiranje predpisov, kronologijo dogodkov, ne pa potrebnih razlogov za odločitev, tudi pravno relevantna dejstva niso bila presojena. Tožnica dalje izpostavlja, da pred samo izdajo odločbe ni bila seznanjena z rezultati ugotovitvenega postopka, zato ni imela možnosti izjave. To predstavlja kršitev 9. člena ZUP, saj ni bil voden skrajšani postopek (prvi odstavek 144. člena ZUP). Tudi če objekt stoji na K1, to še ne pomeni, da tam ne bi smel stati. Po stališču prvostopenjskega organa pa noben kozolec ali kmečka lopa ne bi smela stati na zemljišču K1. Tožnica poudarja, da ni vsak objekt, ki stoji na K1, po določbah Gradbenega zakona (v nadaljevanju GZ) nezakonit. Odločitev prvostopenjskega organa je arbitrarna, saj niso bila ugotovljena vsa pomembna dejstva (čas in namen postavitve), organ pa je sledil le interesom prijavitelja. V tožbi tožnica tudi obsežno izpodbija drugostopenjsko odločbo, za katero navaja, da je zaradi odsotnosti utemeljenih in tehtnih argumentov ni mogoče preizkusiti. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in odloči v sporu polne jurisdikcije oziroma podrejeno, naj izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da se v upravnem sporu izpodbija prvostopenjsko odločbo upravnega organa, zato so tožbene navedbe glede drugostopenjske odločbo neupoštevne. Inšpekcijski nadzor se je v predmetni zadevi začel na podlagi prijave, vendar je to šele podlaga za morebitno odločitev organa, da uvede postopek po uradni dolžnosti. Nikoli pa se inšpekcijski postopek ne začne na zahtevo stranke. Toženka poudari, da v izreku ni nejasnosti glede obveznosti, saj je objekt opredeljen pisno in z navedbo parc. št. in št. stavbe. Nadalje tožena stranka v odgovoru izpostavi, da je tožnica v upravnem postopku imela možnost izjave o vseh dejstvih in okoliščinah ter je to možnost tudi izkoristila. Do kršitve pravil postopka zaradi odsotnosti zaslišanja stranke ni prišlo. Tožnica v postopku ni izkazala nobenih dejstev in okoliščin, ki bi izkazovale upravičenost postavitve spornega enostavnega objekta. Zato predlaga sodišču, naj tožbo zavrniti in tožnici naloži plačilo stroškov postopka.

K I. točki izreka

6.Tožba je utemeljena.

7.V obravnavani zadevi sodišče v okviru tožbenih navedb presoja pravilnost in zakonitost inšpekcijske odločbe, s katero je bilo tožnici naloženo, da mora z zemljišča s parc. št. ... k.o. Kranj odstraniti večji leseni objekt in ostale predmete.

8.Med strankama upravnega spora ni sporno, da spada zemljišče ... k.o. Kranj, na katerem stoji predmetni leseni objekt, št. stavbe ..., po namenski rabi med površine najboljših kmetijskih zemljišč z oznako K1. Prav tako ni sporno, da objekt sodi med enostavne objekte. Sporno pa je, ali objekt na tem zemljišču lahko stoji.

9.Toženka v odločbi navaja, da so po Odloku (8. in 10. člen) na kmetijskem zemljišču z oznakama K1 in K2 dopustni enostavni objekti, namenjeni izključno kmetijski dejavnosti. Dalje povzema po 10. členu Odloka vrste nezahtevnih in enostavnih objektov glede na namen, ki so dopustni na zemljiščih K1 in K2; med drugim navaja kmetijske stavbe za rastlinsko pridelavo, rejo živali in spravilo pridelka /.../ (šesta podalineja prve alineje prvega odstavka 10. člena Odloka) in enostavne pomožne kmetijsko gozdarske objekte razen kleti in vinske kleti ter grajene gozdne prometnice (druga podalineja druge alineje prvega odstavka 10. člena Odloka). Povzema pa tudi izjavo tožnice, dano v postopku, da lesena lopa oziroma kozolec kot enostaven in konstrukcijsko nezahteven objekt v današnji obliki in obsegu že desetletja služi zgolj spravilu poljščin in vrtnega orodja. Nato pa organ ob ugotovitvi še, da predmetna stavba št. ... ni vpisana v kataster stavb, zaključi, da je objekt v nasprotju z določili Odloka, saj se zemljišče lahko uporablja le za potrebe kmetijske dejavnosti.

10.Sodišče se s tožnico strinja, da (taka) obrazložitev izpodbijane odločbe ne zadosti določbam 214. člena ZUP o vsebini obrazložitve in da odločbe zaradi pomanjkljive obrazložitve ni mogoče preizkusiti.

11.Organ se v odločbi namreč ni opredelil do navedb tožnice, da se predmetni leseni objekt uporablja za spravilo poljščin in vrtnega orodja, in to v nespremenjeni obliki že desetletja. Organ ni obrazložil, zakaj objekt po namenu ne sodi med katerega od dopustnih objektov iz 10. člena Odloka s po namenu podobno dejavnostjo. Organ tudi ni navedel, ali je ugotavljal ter upošteval, ali je bil objekt v času postavitve dopusten. Po ustaljeni upravnosodni praksi pa je legalnost gradnje treba presojati po predpisih, veljavnih v času odločanja ter ob upoštevanju predpisov, veljavnih v času gradnje spornih objektov. Vse navedeno pa pomeni, da organ ni navedel razlogov za odločitev, kar je obvezna sestavina obrazložitve (214. člen ZUP).

12.Zaradi v bistvenih točkah pomanjkljive obrazložitve, se materialne zakonitosti izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. S tem je podana absolutna bistvena kršitev pravil postopka po 7. točki drugega odstavka 237. člena ZUP.

13.Ostali tožbeni ugovori pa so neutemeljeni. Sodišče se do njih opredeljuje v zvezi z vodenjem ponovnega postopka, ne glede na to, da že ugotovljena absolutna bistvena kršitev pravil postopka narekuje odpravo izpodbijane odločbe.

14.Na tožbene očitke glede pomanjkljive obrazložitve odločbe drugostopenjskega organa sodišče odgovarja, da je predmet izpodbijanja v tem upravnem sporu prvostopenjska odločba kot dokončen upravni akt iz 2. člena ZUS-1. Z drugostopenjsko odločbo tako ni moglo biti poseženo v tožničin pravni položaj.

15.Sodišče pritrjuje tožnici, da sicer v uvodu izpodbijane odločbe ni naveden način uvedbe postopka, kot to določa 212. člen ZUP, vendar po njegovi presoji ne gre za kršitev, ki bi lahko vplivala na zakonitost odločbe. Med strankama je namreč nesporno, da je inšpektor nadzor pričel na podlagi prijave (kar je zapisano tudi v obrazložitvi izpodbijane odločbe). Vendar vlagatelj prijave nima položaja stranke. Kar pomeni, da se inšpekcijski postopek začne po uradni dolžnosti z namenom varovanja javnega interesa; inšpekcijski postopek ne varuje zasebnega interesa prijavitelja. To pa je pravilno pojasnil že drugostopenjski organ. Sodišče iz tega razloga zavrača tožbene navedbe, da je organ presegel pooblastila, s tem ko je postopek vodil zaradi interesov prijavitelja.

16.Sodišče dodaja, da je iz uvoda izpodbijane odločbe tudi jasno razvidno, da je organ navedel pravno podlago, na podlagi katere ima pooblastilo za odločanje; gre za drugi odstavek 8. člena GZ in prvi odstavek 82. člena tega zakona. Zato so neutemeljeni tožbeni očitki, da odločba ne navaja predpisa o pristojnosti.

17.Kot neutemeljene sodišče presoja tudi tožbene navedbe, ki se nanašajo na izrek izpodbijane odločbe. Po presoji sodišča je izrek v izpodbijani odločbi v obsegu pristojnosti (skupne) občinske inšpekcije po drugem odstavku 8. člena GZ (glede objekta) dovolj jasen in določen, da ga je mogoče preizkusiti (in bi ga bilo mogoče izvršiti). Organ je sicer v izreku navedel tudi pravno podlago za izrečene ukrepe, kar sodi v obrazložitev odločbe, vendar to ne vpliva na zakonitost odločbe. Prav tako zaradi tega izrek ni nejasen, kot to zatrjuje tožnica. Se pa sodišče strinja s tožnico, da 4. točka izreka ne sodi v odločbo, izdano v postopku inšpekcijskega nadzora, saj se nanaša na postopek o prekršku, ki se vodi kot poseben, ločen postopek po Zakonu o prekrških. Vendar ker gre šele za grožnjo z izrekom globe, z odločbo ni poseženo v tožničin pravni položaj.

18.Sodišče zavrača tudi očitke, da organ tožnici pred izdajo odločbe ni dal možnosti izjave. Tožnica je bila namreč z dopisom, št. 061-6/2022-3-44/02 z dne 18. 1. 2022, ki se nahaja v spisni dokumentaciji, seznanjena z ugotovitvami inšpekcijskega organa ter pozvana, naj poda pisno izjavo o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločitev, kar je tudi storila z izjavo z dne 25. 1. 2022. S tem je načelu zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP organ zadostil.

19.Ker je po navedenem sodišče spoznalo, da organ ni upošteval pravil postopka, je na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo, zadevo pa na podlagi četrtega ter v smislu petega odstavka tega člena vrnilo organu v ponovni postopek. V tem bo moral upoštevati stališča sodišča glede postopka, in sicer dopolniti obrazložitev inšpekcijske odločbe, po potrebi pa pred tem z ustreznimi dokazi dopolniti še dejansko stanje.

Sojenje brez glavne obravnave

20.Sodišče je odločilo brez glavne obravnave, na seji, saj je bilo že na podlagi tožbe upravnih spisov in izpodbijanega akta očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti po prvem odstavku 64. člena ZUS-1, v postopku pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

Odločanje po sodnici posameznici

21.Sodišče je v tej zadevi odločilo po sodnici posameznici po prvem odstavku 13. člena ZUS-1, v zvezi z drugim odstavkom 25. člena ZUS-1C.

K II. točki izreka

22.Sodišče je stroškovnemu zahtevku tožnice ugodilo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in ji na podlagi Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena) priznalo stroške v višini 285,00 EUR, povečane za 22-odstotni DDV (ker je tožničina pooblaščenka zavezanka za DDV), kar skupaj znaša 347,70 EUR. Zakonske zamudne obresti od priznanih stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 290. člena Obligacijskega zakonika). Preveč plačana sodna taksa se vrne po uradni dolžnosti (opomba 6.1.c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Odlok o izvedbenem prostorskem načrtu Mestne občine Kranj (Ur. l. RS št. 74/14 s spremembami in dopolnitvami Ur. l. RS, št. 9/16, 63/16, 20/17, 42/17, 63/17, 1/18, 23/18, 41/18).

2V povezavi z drugim odstavkom 3. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru (ZIN).

3Npr. sodba I U 253/2018 z dne 27. 2. 2020.

4Četrti odstavek 24. člena ZIN.

-------------------------------

Zveza

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe Zakon o splošnem upravnem postopku (1999) - ZUP - člen 14, 237, 237/2, 237/2-7

Pridruženi dokumenti

Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.