Jedro

Razlog za izrek ničnosti enotnega dovoljenja za gradnjo po določbi 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP je lahko le nemožnost graditve po projektih. Neskladnost projektov z lokacijskimi pogoji ni ničnostni razlog.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 482/2001-21 z dne 20.6.2001.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000, ZUS) ugodilo tožbi tožeče stranke in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 22.2.2001. Z njo je tožena stranka izrekla za nično odločbo Upravne enote K. z dne 19.6.2000, s katero je prvostopni upravni organ delno spremenil enotno dovoljenje za gradnjo z dne 26.10.1998, izdano tožeči stranki, v delu izreka, ki govori o poslovno stanovanjskem objektu z oznako "B1" in o trgovski hiši z oznako "A" v sklopu vzhodne enote "A", tako da se morata navedena objekta graditi na istem mestu in skladno z lokacijskimi pogoji prvotnega enotnega dovoljenja za gradnjo, spremeni se le projektna dokumentacija, tako da se morajo dela izvesti po v odločbi naštetih projektih. Po preverjanju projektne dokumentacije je tožena stranka ugotovila, da ne gre le za spremembe v projektih konstrukcije objektov, kot v obrazložitvi svoje odločbe z dne 19.6.2000 navaja prvostopni organ, temveč tudi za spremembo lokacijskih pogojev, določenih z osnovnim enotnim dovoljenjem z dne 26.10.1998. Tako so glede na izrek odločbe o spremembi enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 19.6.2000 (po katerem se morata objekta "B1" in "A" v sklopu vzhodne enote "A" graditi na istem mestu in skladno s pogoji prvotnega enotnega dovoljenja za gradnjo, spremeni se le projektna dokumentacija), določeni dvojni lokacijski pogoji, nespremenjeni po prvotnem enotnem dovoljenju za gradnjo in drugačni v projektih.

Lokacijski pogoji, določeni s prvotnim enotnim dovoljenjem za gradnjo so za objekt "A" glede vertikalnih gabaritov K+P+2 (4 etaže), višina je 11,66 m. Spremenjeni projekt za arhitekturo in dispozicijo opreme, ki ga je izdelala družba S., d.o.o., L. z dne 19.1.2000 in 18.4.2000, ki je sestavni del spremenjenega enotnega dovoljenja za gradnjo z dne 19.6.2000 pa določa K+P+2+M (5 etaž), ter višino 16,10 m. Glede ureditve zunanje okolice objekta "A" se projekta z dne 19.1.2000 in marec 2000 med seboj razlikujeta, čeprav bi morala biti skladna.

Študija požarne varnosti prikazuje zunanje parkirišče v večjem obsegu, kot je to prikazano v situaciji iz novega PGD za objekt "A". Zaradi opornega zidu v novi projektni dokumentaciji ni omogočen dostop za intervencijska vozila. Za objekt "B1" so lokacijski pogoji, določeni s prvotnim enotnim dovoljenjem za gradnjo glede vertikalnega gabarita K+P+2+M, višine 14,79 m. Novi projekt za arhitekturo, ki ga je septembra 1999 izdelal Z.I. d.d. pa predvideva K+P+2+M+podstrešje in je višine 15,79 m. Ker takšne odločbe po presoji tožene stranke dejansko ni mogoče izvršiti, je nična v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 279. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 in 70/00, v nadaljevanju ZUP). Iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja, da imajo v enotnem dovoljenju za gradnjo sestavine lokacijske vsebine pomen ugotovitve, pod katerimi prostorskimi pogoji je gradnja dovoljena, sestavine gradbene vsebine pa so neposredna podlaga za gradnjo. Ker dejansko izvrševanje enotnega dovoljenja za gradnjo pomeni gradnjo, je lahko razlog za izrek enotnega dovoljenja za gradnjo za ničnega po določbi 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP le nemožnost graditve. Takšna nemožnost bi bila podana, če gradnje, kot je določena v projektu, zaradi tehničnih pogojev ne bi bilo mogoče izvršiti. Da v obravnavanem primeru gradnja po spremenjenih projektih, na podlagi katerih je bilo izdano enotno dovoljenje za gradnjo, ni možna, tožena stranka ne ocenjuje. Da obstoj ničnostnega razloga nemožnosti izvršitve v tem primeru ni podan, potrjuje tudi dejstvo, da je objekt "A" že zgrajen, objekt "B1" pa skoraj dokončan, kar navaja tudi tožena stranka v odgovoru na tožbo. Odločbe, ki je dejansko že izvršena, pa ni mogoče izreči za nično iz razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Tožena stranka v pritožbi ponovno navaja razloge, ki jih je navedla že v svoji odločbi, da v zadevi ne gre le za spremembe v projektih konstrukcije objektov, kot navaja prvostopni organ, temveč tudi za spremembo lokacijskih pogojev, določenih z enotnim dovoljenjem za gradnjo z dne 26.10.1998. Ker so z odločbo prvostopnega organa z dne 19.6.2000 za oba obravnavana objekta določeni dvojni pogoji za gradnjo (eni v lokacijskih pogojih, drugi v spremenjenih projektih), je ni mogoče izvršiti, zato je takšna odločba nična na podlagi 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP. Ne strinja se s stališčem prvostopnega sodišča, da se pri enotnem dovoljenju za gradnjo izvršuje le gradnja, kot je določena v projektu in ne tudi vsebovani lokacijski in ostali pogoji. Ni res, da je sporna odločba že (skoraj) izvršena in da zato ne more biti nična iz razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP, saj takšna, kot je, iz navedenih razlogov dejansko ne more biti izvršena. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo odpravi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovni postopek.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo navaja, da tožena stranka ne pojasni, na kakšen način naj bi se lokacijski pogoji izvrševali.

Lokacijsko dovoljenje je deklarativna odločba, s katero se le ugotavlja, da je predvidena gradnja objekta v skladu s pogoji prostorskega izvedbenega akta in se zato ne izvršuje. Preverjanje izpolnjevanja lokacijskih pogojev bi lahko šteli kot neke vrste predhodno vprašanje za izdajo dovoljenja za gradnjo, na podlagi katerega se lahko legalno gradi. Izvrševanje enotnega dovoljenja za gradnjo je graditev objektov oziroma drug dejanski poseg v prostor. Gradi pa se izključno na podlagi projektov, torej gradbenega dovoljenja oziroma gradbenega dela enotnega dovoljenja za gradnjo. Za nično se po 279. členu ZUP lahko izreče le odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti, za takšno pravno in dejansko situacijo pa v konkretnem primeru ne gre, saj se je s sporno odločbo o spremembi enotnega dovoljenja za gradnjo (glede objekta "A") le legalizirala že izvršena gradnja, glede objekta "B" pa se izvršuje.

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP se za nično izreče odločba, ki je sploh ni mogoče izvršiti. Tako, kot ostala dovoljenja, se tudi enotno dovoljenje za gradnjo neposredno ne izvršuje, ampak le učinkuje, in sicer tako, da investitor z dokončnim dovoljenjem pridobi pravico gradnje po projektih, na podlagi katerih je bilo dovoljenje izdano. Ker se pri enotnem dovoljenju za gradnjo (ki je po določbi 2. odstavka 33.a člena Zakona o graditvi objektov, Uradni list SRS, št. 34/84, 29/86, Uradni list RS, št. 71/93, 29/95, 59/96, 45/99, 52/00, 52/00, v posledicah izenačeno z gradbenim dovoljenjem) torej dejansko "izvršuje" le gradnja, je lahko razlog za izrek ničnosti enotnega dovoljenja za gradnjo po določbi 3. točke 1. odstavka 279. člena ZUP le, če graditev po spremenjenih projektih (za arhitekturo in dispozicijo opreme, ki ga je izdelala družba S., d.o.o. z dne 19.1.2000 in 18.4.2000 in ... za arhitekturo, ki ga je septembra 1999 izdelal Z.I. d.d.) ne bi bila mogoča, kot je pravilno presodilo že sodišče prve stopnje. Zatrjevano zmotno ugotovljeno dejansko stanje, če so projekti res neskladni z lokacijskimi pogoji, kot uveljavlja tožena stranka v pritožbi, ni ničnostni razlog. Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča ni bilo podlage, da se odločba z dne 19.6.2000, s katero je prvostopni upravni organ delno spremenil enotno dovoljenje za gradnjo z dne 26.10.1998, izreče za nično zaradi razloga po 3. točki 1. odstavka 279. člena ZUP.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.