Jedro

Iz konkretnega dela opisa jasno izhaja, da je oškodovani delavec izgubil pravico, ki izvira iz neplačila prispevkov za socialno varnost. Gre za izgubo pravice, da bi se oškodovancu kritično obdobje neplačevanja prispevkov za socialno varnost vštelo v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine (nastanek prepovedane posledice). Takšen opis kaznivega dejanja vsebuje tudi dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov za socialno varnost, ki jih obdolženec kot dejanski poslovodja niti ni odredil v plačilo in s tem ti prispevki tudi niso bili izplačani oškodovancu in je na tak način ravnal v nasprotju z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost. Glede na očitek, da obdolženec ni odredil plačila prispevkov za socialno varnost za delavca v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, gre za eno kaznivo dejanje, pri katerem velja, da je dokončano, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je kaznivo dejanje dokončano z zadnjim neizplačilom prispevkov za socialno varnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kočevju je z izpodbijanim sklepom na podlagi tretjega odstavka 293. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 4. točko 357. člena ZKP kazenski postopek zoper obdolženega A. A. zaradi kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1B ustavilo.

2. Zoper sklep se je pritožil okrožni državni tožilec B. B. iz razloga po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi z 11. točko prvega odstavka 371. člena ZKP ter iz razloga po drugem odstavku 371. člena ZKP. Predlagal je, naj višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila zagovornica obdolženega A. A., odvetnica C. C., in predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Obdolženemu se v tem kazenskem postopku v opisu obtoženega akta očita, da zavestno ni ravnal po predpisih o plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajšal delavca za pravico, ki mu pripada s tem, da v času od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014 kot dejanski poslovodeči v družbi X., d.o.o. ni odredil plačila prispevkov za socialno varnost po 2. členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (Ur. l. RS, št. 5/1996-62/2010) za delavca D. D. in tako delavcu odvzel pravico, da bi se mu na podlagi četrtega odstavka 39. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/1996-56-210) navedeno razdobje upoštevalo v pokojninsko osnovo, s čimer je storil kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena Kazenskega zakonika (KZ-1B).

6. Sodišče prve stopnje je kazenski postopek zoper obdolženega zaradi očitanega kaznivega dejanja ustavilo, ker je ocenilo, da kazenski pregon ni več dovoljen zaradi nastopa zastaranja. Državni tožilec utemeljeno uveljavlja, da je sklicevanje sodišča na določbo 293. člena in 4. točko 357. člena ZKP napačno, ker v obravnavani zadevi niso izpolnjene okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon obdolženca, ker kazenski pregon za očitano kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 196. člena KZ-1B glede na zatrjevani čas storitve od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, še ni zastaral, ker ni še potekel desetletni zastaralni rok.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču državnega tožilca in ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zmotno razlagalo kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, kot tudi Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2), ki velja od 1. 1. 2013 dalje v zvezi z novelo ZPIZ-2E (Ur. l. RS, št. 65/17, ki velja od 21. 11. 2017). Predmet presoje v obravnavani zadevi je kaznivo dejanje, ki je bilo izvršeno v času od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, kar je v času veljavnosti Kazenskega zakonika z vključeno novelo B (KZ-1B) in razlaga takratnega drugega odstavka 196. člena KZ-1. Ta je določal odgovornost za hujšo posledico v primeru, če so iz temeljne oblike kaznivega dejanja nastale naslednje posledice: nezakonito prenehanje delovnega razmerja; neupravičeno neizplačilo treh zaporednih plač; ali izguba pravice, ki izvira iz neplačanih prispevkov. Novela KZ-1E (ki se uporablja od 2. 7. 2017) je takšno inkriminacijo drugega odstavka 196. člena črtala in določila drugačni kvalifikatorni okoliščini za obstoj kvalificirane oblike kaznivega dejanja. Po uveljavitvi novele KZ-1E se ravnanja, ki privedejo do zgoraj navedenih treh posledic, opredelijo po, prav tako noveliranem, prvem odstavku 196. člena KZ-1, kar pa za storilca ni ugodneje. KZ-1B je za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena predpisal denarno kazen ali zapor do enega leta, po drugem odstavku pa zapor do treh let. Z novelo KZ-1E sta bili za kaznivo dejanje po prvem odstavku 196. člena predpisani kazni zapor treh let in denarna kazen, za kaznivo dejanje po drugem odstavku pa zapor do pet let in denarna kazen. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da skladno s 4. in 5. točko prvega odstavka 90. člena KZ-1 kazenski pregon ni več dovoljen, če je poteklo deset let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor nad eno leto; ter šest let od storitve kaznivega dejanja za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen.

8. Iz opisa kaznivega dejanja v obtožnem aktu izhaja, da se obdolžencu očita, da kot dejanski poslovodja v gospodarski družbi ni odredil plačila prispevkov za socialno varnost za enega delavca v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, dejanje pa je imelo za posledico izgubo pravice, da bi se delavcu na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1 navedeno razdobje upoštevalo v pokojninsko osnovo.

9. Iz konkretnega dela opisa jasno izhaja, da je oškodovani delavec izgubil pravico, ki izvira iz neplačila prispevkov za socialno varnost. Gre za izgubo pravice, da bi se oškodovancu kritično obdobje neplačevanja prispevkov za socialno varnost vštelo v pokojninsko osnovo za odmero starostne pokojnine (nastanek prepovedane posledice). Takšen opis kaznivega dejanja vsebuje tudi dovolj jasno in vsebinsko napolnjeno konkretizacijo zavestne opustitve plačila prispevkov za socialno varnost, ki jih obdolženec kot dejanski poslovodja niti ni odredil v plačilo in s tem ti prispevki tudi niso bili izplačani oškodovancu in je na tak način ravnal v nasprotju z 2. členom Zakona o prispevkih za socialno varnost. Glede na očitek, da obdolženec ni odredil plačila prispevkov za socialno varnost za delavca v obdobju od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, gre za eno kaznivo dejanje, pri katerem velja, da je dokončano, ko je storjeno zadnje dejanje, ki sodi v sestavo kaznivega dejanja. V obravnavanem primeru je kaznivo dejanje dokončano z zadnjim neizplačilom prispevkov za socialno varnost. 10. V opisu kaznivega dejanja se očita odvzem pravice delavcu, da bi se mu na podlagi četrtega odstavka 39. člena ZPIZ-1 obdobje neplačanih prispevkov za socialno varnost upoštevalo v pokojninsko osnovo. Glede na čas storitve kaznivega dejanja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je v letu 2014 že veljal Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, ki velja od 1. 1. 2013 dalje). Po četrtem odstavku 39. člena ZPIZ-1, ki je veljal do 31. 12. 2012, se je za izračun pokojninske osnove vzelo plače oziroma osnove, od katerih so bili plačani prispevki, zmanjšane za davke in prispevke, ki se obračunavajo in plačujejo od plače po povprečni stopnji v Republiki Sloveniji. Vsebinsko enaka določba je vsebovana v prvem odstavku 30. člena ZPIZ-2, da se starostna pokojnina odmeri od pokojninske osnove, ki jo tvori mesečno povprečje osnov zavarovanca za posamezno leto zavarovanja, od katerih so bili plačani prispevki za obvezno zavarovanje (pokojninska osnova). V primeru neplačanih prispevkov je delavec prikrajšan, ker se mu plača v obdobju neplačnih prispevkov za socialno varnost na podlagi drugega odstavka 30. člena ZPIZ-2 ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove. V 133. členu ZPIZ-2 je določeno da se v zavarovalno dobo štejejo obdobja zavarovanja, če so bili za ta obdobja plačani predpisani prispevki. V 134. členu ZPIZ-2 pa je določeno, da se v pokojninsko dobo štejejo obdobja, v katerih je delodajalec obračunal prispevke za obvezno zavarovanje od zavarovančeve plače, vendar jih ni plačal v pokojninsko in invalidsko zavarovanje, ne glede na uspeh ukrepov za izterjavo plačila prispevkov. S 1. 1. 2018 se je pričela uporabljati novela ZPIZ-2E (Ur. l. RS, št. 65/2017) ki v 134.a členu v petem odstavku določa, da se, ne glede na določbo 133. člena ZPIZ-2, v pokojninsko dobo štejejo tudi obdobja, na katera se nanaša obvestilo iz prvega odstavka tega člena (gre za obvestilo delodajalcu in zavarovancem, da delodajalec v davčnem postopku v predpisanem roku ni predložil obračuna davčnega odtegljaja po predpisih o davčnem postopku).

11. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se obdobje neplačanih prispevkov za socialno varnost obdolžencu šteje v pokojninsko dobo, se mu pa obdobje neplačila prispevkov ne upošteva pri izračunu pokojninske osnove. Izguba pravice izvira iz neplačanih prispevkov, to pa predstavlja kvalifikatorno prepovedano posledico iz drugega odstavka 196. člena KZ-1. Ustaljeno stališče v sodni praksi je, da v primeru neobračunanih oziroma neplačanih prispevkov za socialno varnost prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov, če so izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca, ker je samo od plačila prispevkov odvisna pridobitev pravic s področja socialne varnosti (sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 33582/2012 z dne 25. 10. 2018, I Ips 3691/2013 z dne 4. 3. 2021 – točka 30, podobno tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 36297/2014 z dne 19. 9. 2018 in druge). Navedeno pomeni, da izostanek plačila prispevkov za delavca ne vpliva na njegovo pokojninsko dobo, vendar pa izgubo pravice predstavlja za delavca že samo dejstvo, da se mu leto, v katerem je delo opravljal, pa mu zanj več kot za šest mesecev niso bili plačani prispevki, ne more šteti za zavarovalno leto in s tem v pokojninsko osnovo. Gre za izgubo pravice, pravnega upravičenja, iz naslova neplačanih prispevkov, kar je zakonski znak po drugem odstavku 196. člena KZ-1. 12. Državni tožilec utemeljeno zatrjuje, da je stališče sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu napačno, ravno iz v tej odločbi predhodno navedenih razlogov, poleg tega se sodišče prve stopnje napačno sklicuje na sodbo Višjega sodišča v Celju II Kp 5122/2015 z dne 26. 5. 2020, ker ne gre za primerljivo zadevo. V citirani sodbi se je obdolžencu očitalo odvzem pravice delavkama, da bi se jima obdobje neplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje v kritičnem času upoštevalo v pokojninsko dobo na podlagi 192. člena ZPIZ-1 in 134. člena ZPIZ-2, medtem ko se v obravnavanem primeru v konkretnem opisu kaznivega dejanja obdolžencu očita, da s tem, ko ni odredil plačila prispevkov za socialno varnost delavcu, je temu odvzel pravico, da bi se mu obdobje enega leta upoštevalo v pokojninsko osnovo. Državni tožilec ima prav, da neobračun in neplačilo prispevkov za socialno varnost s strani delodajalca ne vodi v izgubo pravice v zvezi z izračunom pokojninske dobe, ima pa to vpliv na izračun pokojninske osnove. Državni tožilec se utemeljeno sklicuje tudi na sodbo Višjega sodišča v Ljubljani VII Kp 36297/2014 z dne 19. 9. 2018, v kateri je bilo vsebinsko enako pojasnjeno, kaj predstavlja prepovedano posledico kot kvalifikatorno okoliščino po drugem odstavku 196. člena KZ-1B, kot v tej zadevi v predhodnih delih te odločbe.

13. Po presoji pritožbenega sodišča je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je, zaradi spremembe področnega zakona ZPIZ-2E, ki določa, da se tudi obdobje neplačanih prispevkov za socialno varnost všteva delavcu v pokojninsko dobo, v konkretnem primeru glede na opis kaznivega dejanja delavec le prikrajšan za pravico, da se mu plača v obdobju neplačanih prispevkov všteva v pokojninsko osnovo. Zato je sodišče prve stopnje tudi napačno sklepalo, da je dejanje po obtožbi potrebno pravno opredeliti po prvem odstavku 196. člena KZ-1B in da je glede na čas storitve kaznivega dejanja že potekel šestletni rok za zastaranje kazenskega pregona glede na predpisano kazen. Pritožbeno sodišče pritrjuje državnemu tožilcu, da kazenski pregon za očitano kvalificirano obliko kaznivega dejanja po drugem odstavku 196. člena KZ-1B še ni zastaral, glede na zatrjevani čas storitve od 1. 1. 2014 do 31. 12. 2014, ker je za to kaznivo dejanje predpisan desetletni zastaralni rok, pri čemer je potrebno upoštevati tudi dodatnih 64 dni zaradi ukrepov ob razglašeni epidemiji zaradi nalezljive bolezni Covid-19. 14. Ker so pritožbeni razlogi podani, zagovornica obdolženega pa v odgovoru na pritožbo pritrjuje zmotnemu stališču sodišča prve stopnje, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnjo obravnavo. Zadeva je v fazi glavne obravnave, na kateri se morajo izvesti še vsi dokazi, nato pa bo sodišče prve stopnje odločilo o obtoženčevi krivdi po obtožnem aktu.