Jedro

Presoja razlogov za podaljšanje pripora iz razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahtevi obtoženega K.S. in njegovega zagovornika za varstvo zakonitosti se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča na Ptuju je na podlagi 5. odstavka 361. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) obtoženemu K.S. podaljšal pripor tudi po izreku sodbe iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Na glavni obravnavi dne 25.04.2003 je bil obtoženec spoznan za krivega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena KZ in mu je bila izrečena kazen dve leti in sedem mesecev zapora. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika zoper navedeni sklep prvostopenjskega sodišča zavrnilo kot neutemeljeni.

Zoper navedeni pravnomočni sklep sta vložila zahtevi za varstvo zakonitosti obtoženec in njegov zagovornik. Prvi jo vlaga po "členu 420, točka 4 ZKP", pri čemer izrecno ne navaja nobenih kršitev zakona, predlaga pa razveljavitev pravnomočnega sklepa in ponovno odločanje. Zagovornik vlaga zahtevo zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru iz razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP in predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in pripor zoper obtoženca odpravi.

Vrhovna državna tožilka K.U.K. je odgovorila na obe zahtevi za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagala, da ju Vrhovno sodišče zavrne kot neutemeljeni. Višje sodišče je pravilno ugotovilo, da način storitve kaznivega dejanja in podatki o obtoženčevem prejšnjem življenju kažejo na realno nevarnost, da bi kaznivo dejanje ponovil. Pravilno je bilo ugotovljeno, da je obtoženec še vedno v sporu z nekaterimi sosedi in da je iz vseh teh okoliščin mogoče sklepati na obstoj pripornega razloga. Kolikor obtoženčev zagovornik navaja, da je sodišče zmotno presodilo in ocenilo izpovedbe določenih zaslišanih prič, pa s tem uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ta razlog pa ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti.

Zahtevi za varstvo zakonitosti nista utemeljeni.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, ker izpodbijani sklep naj ne bi imel razlogov o odločilnih dejstvih oziroma naj bi bili ti razlogi popolnoma nejasni ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Zatrjevanih kršitev pa zagovornik z ničemer ne utemelji, pač pa navaja zgolj pomisleke v pravilnost ugotovitev nižjih sodišč glede obstoja obtoženčevih groženj sosedom, kar pomeni, da dvomi v obstoj ene od upoštevnih okoliščin za presojo pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP.

Zagovornik s tem v zvezi navaja, da je Okrožno sodišče na Ptuju zavrglo več kazenskih ovadb zoper obtoženca zaradi suma storitve kaznivega dejanja požiga in še nekaterih drugih kaznivih dejanj, ki jih našteva, da ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da naj bi bile obtoženčeve grožnje izrečene proti posameznim osebam (te so v zahtevi poimensko navedene), "ne ustreza resnici", saj nobena priča ni povedala, da bi ji obtoženec grozil ali da se čuti ogroženo od obtoženca, njihov strah je le abstrakten, posledica večjega števila požarov v tistem času. Zagovornik s takšnimi navedbami izreka nasprotovanje obrazloženemu zaključku prvostopenjskega sodišča, da je obtoženec s požigom grozil ne le oškodovanki, pač pa tudi nekaterim drugim, v sklepu imenovanim osebam, pri čemer se je ena takšnih groženj nanašala na vse prebivalce G. S tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Zagovornik tudi navaja, da je "nepravilna odločitev sodišča glede načela sorazmernosti med zagroženo kaznijo in časom trajanja pripora, saj bo obtoženec konec meseca maja 2003 dopolnil 8 mesecev pripora, kar je več kot ena četrtina izrečene kazni". Nižji sodišči sta ob uporabi načela sorazmernosti presodili, ali je glede na naravo in način storitve kaznivega dejanja, dosedanje trajanje pripora ter višino izrečene kazni, osebne lastnosti obsojenca in ostale okoliščine, ki jih navajata, pripor neogibno potreben in zaključili, da morebitna uresničitev obtoženčevih groženj s požarom pomeni tako hudo ogrožanje varnosti ljudi, da odtehta poseg v obtoženčevo osebno svobodo in da te nevarnosti ni mogoče odvrniti z milejšim ukrepom.

Obtoženec v svoji zahtevi za varstvo zakonitosti nižjima sodiščema najprej posplošeno očita, da "sodišče ni postopalo posebno hitro", da pripor od 30.09.2002 traja predolgo in da se nižji sodišči "v takšna vprašanja nista poglabljali". Kolikor obtoženec s takšnimi navedbami uveljavlja kršitev ustavne pravice, ki zagotavlja sojenje brez nepotrebnega odlašanja (23. člen Ustave Republike Slovenije), je treba pojasniti, da je trajanje pripora od njegove odreditve do izreka sodbe dne 25.04.2003 še v okviru razumnega časa, upoštevaje pri tem, da gre za priporno zadevo, in da je v takšnih zadevah treba postopati posebej hitro. Zato konkretne okoliščine sodišču niso narekovale obrazložene presoje, ali pripor traja nerazumno dolgo, ugovorov v tej smeri pa vložnika zahteve v pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora nista izrecno uveljavljala.

Obtoženec izpodbija tudi odločbo sodišča druge stopnje in navaja, da "ni dovolj, da se zapiše, da pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami sodišča prve stopnje in da se ni prav nič spremenilo", sodišče druge stopnje pa naj ne bi odgovorilo tudi na obtoženčeve in zagovornikove pritožbene navedbe; skratka, obtoženec pogreša temeljitejšo obravnavo obeh pritožb in jasnejšo obrazložitev odločitve. Vložniku zahteve je nerazumljiva obrazložitev na drugi strani sklepa, ko sodišče navaja: "Na ponovitveno nevarnost pri obdolžencu kažejo okoliščine in način storitve kaznivega dejanja, za katerega ga je sodišče spoznalo za krivega, njegova večkratna predkaznovanost itd.", saj sodišče pri tem ne obrazloži, kaj "s tem misli in na kaj opira svoje trditve." Kolikor obtoženec sodišču druge stopnje očita, da ni presodilo vseh pritožbenih navedb (1. odstavek 395. člena ZKP), je treba ugotoviti, da te kršitve podrobneje ne obrazloži in izkaže, zato Vrhovno sodišče zahteve za varstvo zakonitosti v tem delu ni moglo preizkusiti, saj se lahko in mora omejiti le na tiste kršitve zakona, ki jih vložnik zahteve konkretizira in utemelji (1. odstavek 424. člena ZKP). Iz obrazložitve sodišča druge stopnje, ki se pridružuje prepričljivim razlogom prvostopenjskega sodišča, je dovolj razvidna tudi presoja, zakaj in kako naj bi okoliščine, navedene v obrazložitvi obeh odločb, opravičevale nevarnost ponovitve kaznivega dejanja požiga. Obtoženec je bil spoznan za krivega naklepnega kaznivega dejanja požiga po 1. odstavku 226. člena ZKP, ki naj bi ga storil s tem, da je zanetil ogenj v notranjosti lesene lope, zaradi česar je pogorela stanovanjska hiša. Na podlagi okoliščin in načina storitve kaznivega dejanja, podatkov o obtoženčevi osebnosti (doslej je bil že večkrat obsojen zaradi kaznivih dejanj zoper premoženje ter dejanj s prvinami nasilja) ter že omenjenih groženj s požigom oškodovanki in nekaterim sosedom, s katerimi je v sporu, sta nižji sodišči pravilno sklepali na obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in takšnemu sklepanju ni mogoče odreči razumne presoje.

Z navedbami, da je sodišče verjelo oškodovanki, ni pa upoštevalo prič obrambe, da so priče na glavni obravnavi povedale, da se obtoženca ne bojijo in da so trditve o grožnjah konstrukt, njegova predkaznovanost pa za pripor ne zadošča - z vsemi temi navedbami uveljavlja obtoženec razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, to pa ni zakonska podlaga za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker po navedenem kršitve, ki ju uveljavljata vložnika zahteve, niso podane, je Vrhovno sodišče obe zahtevi za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeni (425. člen ZKP).