Jedro

Tožba po 1. odst. 42. člena ZTLR je praviloma opustitvena tožba. Zato se tožencema, ki jima je naloženo, naj ne opravljata kovaških del na dvorišču pred delavnico, ne nalaga sprememba ali opustitev njunega dela.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencema prepovedalo na dvorišču svojih delavnic ter pri odprtih vratnih in okenskih odprtinah delavnic opravljati nekatera točno opisana dela z nekaterimi točno opisanimi orodji ter vsakršna druga dela, s katerimkoli drugim orodjem, ki bi imelo za posledico prekoračeno dovoljeno mero hrupa oziroma, ki bi preseglo krajevno običajno mero. Toženčevo pritožbo je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi toženca vlagata revizijo z navedbo revizijskih razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagata njeno razveljavitev ter razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje in vrnitev zadeve temu sodišču v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka. Sodba jima prepoveduje določeno dejavnost kljub temu, da imata zanjo ustrezna upravna dovoljenja. Tožnik je tisti, ki bi se moral prilagoditi krajevno običajnim razmeram, saj se je na območje, na katerem se tudi sicer izvajajo razne obrtne dejavnosti, priselil. Nekaj strojev, ki jih obsega izrek izpodbijane sodbe, toženca nimata več, premikanje težke stiskalnice pa je praktično nemogoče. Postavljata tudi vprašanje, zakaj sta obravnavana skupaj, ko pa izvajata vsak svojo dejavnost. Sklicujeta se tudi na izvedensko mnenje, po katerem je mogoče prekomerni hrup odstraniti z ustreznimi protihrupnimi preprekami. Tožnik je nevrotična osebnost. Pri opredelitvi prekomernosti hrupa je treba upoštevati objektivno občutljivost povprečnega človeka.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP, zakona o pravdnem postopku).

Revizija ni utemeljena.

Tožba po prvem odstavku 42. člena ZTLR (zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. list SFRJ št. 6/80) je praviloma opustitvena tožba. Prav takšno tožbo pa je tožnik tudi vložil. Od tožencev namreč zahteva, da morata v smislu 5. člena ZTLR opustiti dejanja in odpravljati vzroke, ki zaradi njune dejavnosti povzročajo prekomeren hrup na njegovi nepremičnini. Izpodbijana sodba izhaja iz dejanskih ugotovitev, ki podpirajo utemeljenost opustitvenega tožbenega zahtevka. Prekomerni hrup, ki ga po teh ugotovitvah s svojo dejavnostjo na dvoriščih pred delavnicama in pri odprtih oknih in vratih delavnice povzročata toženca, je mogoče odstraniti z opustitvijo te dejavnosti na omenjeni način, torej z opravljanjem te dejavnosti - s konkretizacijo posameznih orodij in del - le v delavnici pri zaprtih oknih in vratih. Utemeljitev tožbenega zahtevka se torej nanaša na opustitev takega načina opravljanja kovaških in drugih kovinskih del, pri katerem zaradi dela na prostem ali pri odprtih oknih in vratih nastaja hrup, ki presega dovoljeno in krajevno običajno mero. Tožencema se torej ne nalaga, da morata na svoji nepremičnini zaradi preprečitve imisij karkoli spremeniti; od njiju se zahteva le točno določena opustitev. Zato izpodbijani sodbi ni mogoče očitati nejasnosti ali medsebojnih nasprotij v razlogih (vsebinsko zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP).

O tem, da toženca opravljata upravno dovoljeno dejavnost, ni spora. Pravno nevzdržna pa je revizijska teza, da izpodbijana sodba pomeni absolutno prepoved opravljanja določenih dejavnosti. Vse dejavnosti, za katere imata toženca ustrezno dovoljenje, bosta kljub izpodbijani sodbi lahko še vedno opravljala, vendar pa z opustitvijo tistih točno določenih del s točno v izpodbijani sodbi določenimi orodji na dvorišču delavnic ali pri odprtih oknih in vratih delavnice. Le zaradi dejavnosti na opisanih lokacijah in na opisan način namreč nastaja hrup, ki presega dovoljeno mejo in otežkoča uporabo sosednje tožnikove nepremičnine. Če sta toženca nekaj strojev z dvorišča že umaknila ali če drži trditev, da jih tam nikoli nista imela, ju odločitev v izpodbijani sodbi niti ne prizadeva (stran 4 sodbe sodišča druge stopnje).

Dovoljene ravni hrupa v bivalnem okolju so predpisane v ustreznem odloku (Ur. list SRS, št. 29/80), merjene pa so bile po pravilniku za izvajanje meritev maksimalno dovoljenih ravni hrupa v bivalnem in naravnem okolju (Ur. list SRS, št. 19/77). Rezultati meritev predstavljajo dejanske ugotovitve, ki jih na revizijski stopnji ni mogoče znova presojati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Gre za objektivne podatke, na katerih podlagi je mogoče izločiti delovanje tistih strojev in naprav, ki zunaj in pri odprtih oknih in vratih povzročajo prekomeren hrup. V tem obsegu ni jasna revizijska teza o "objektivni občutljivosti povprečnega človeka". Dovoljene ravni hrupa v bivalnem in naravnem okolju izhajajo namreč prav iz te postavke. Zatrjevana nevrotičnost tožnika in zato njegova večja občutljivost za hrup dajeta prekoračitvi hrupa kvečjemu večjo težo. Pravno neupoštevno je pri tem revizijsko stališče, da bi se tožnik kot priseljenec moral močnemu hrupu prilagoditi. Končno pa je pri meritvah dovoljene ravni hrupa bilo upoštevano, da se nepremičnine pravdnih strank nahajajo v bivalno - obrtniškem okolju.

Toženca opravljata podobni dejavnosti kovinske stroke na prostorih, ki sta v neposredni soseščini. Meritve hrupa so bile opravljene pri obeh, nakar je za vsakega posebej bilo ugotovljeno, kateri stroji in na kakšen način delajo prevelik hrup. Vsakemu posebej je bilo naloženo, kaj in na kakšen način mora opustiti pri svoji dejavnosti. Vsebinsko zatrjevana nejasnost izpodbijane sodbe, češ da sta obravnavana skupaj, čeprav sta fizično in upravno ločena, ne obstoji.

Izpodbijani sodbi torej ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih kršitev, niti tistih, na katere mora po določbi 386. člena ZPP revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).