Jedro

V postopku, ko za dovoljenje za stalno prebivanje prosi oseba, ki je postala tujec po 25.2.1992 (81. člen ZTuj), je treba pri presoji ali ta izpolnjuje pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji upoštevati tudi čas, ko je ta oseba imela v Sloveniji pred 25.2.1992 v skladu z zakonom prijavljeno stalno prebivališče.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Vlade Republike Slovenije št. ... z dne 10.11.1995.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve št. ... z dne 8.9.1995, s katero ni bilo ugodeno tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Tožena stranka v izpodbijani odločbi navaja, da tožnik ne izpolnjuje že prvega pogoja iz 1. odstavka 16. člena Zakona o tujcih, to je najmanj tri letno neprekinjeno prebivanje v Sloveniji. Na vlogo z dne 3.4.1992 je upravni organ dne 14.4.1992, izdal tožniku dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do 3.4.1993. Tožnik na to ni pravočasno zaprosil za podaljšanje veljavnosti dovoljenja, saj je novo prošnjo vložil šele 24.5.1993. Novo dovoljenje je prejel 3.5.1995, z veljavnostjo do 21.10.1995. Tako je med 3.4.1993 in 24.5.1993 prišlo do prekinitve njegovega prebivanja v Republiki Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Glede na to, da potrdilo, ki ga o vloženi prošnji za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje izda pristojni organ na podlagi 3. odstavka 13. člena Zakona o tujcih velja kot dovoljenje za začasno prebivanje za čas do izdaje dokončne odločbe, teče sedaj neprekinjeni čas prebivanja tožnika na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ponovno od 24.5.1993, kar pomeni, da niti do izdaje odločbe Ministrstva za notranje zadeve dne 8.9.1995 niti do izdaje odločbe Vlade Republike Slovenije še ni pretekla zakonsko določena triletna doba tožnikovega neprekinjenega prebivanja na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Samo dejansko prebivanje v državi, brez formalno urejenega prebivalnega statusa, pa, glede na navedeno določbo 1. odstavka 16. člena Zakona o tujcih, ne more biti vštevano v to triletno dobo.

V tožbi tožnik predlaga odpravo izpodbijane odločbe. Tožena stranka po njegovem mnenju ni pravilno ravnala, ko ni upoštevala, da neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije od 1958. leta, s prijavljenim stalnim prebivališčem od 1964. leta dalje v Ljubljani.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri svoji odločitvi in predlaga, da sodišče zavrne neutemeljeno tožbo.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Dovoljenje za stalno prebivanje se lahko izda tujcu ob pogojih, določenih v 1. odstavku 16. člena in 2. odstavku 13. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 1/91-I; ZTuj). Po navedenih določbah se takšno dovoljenje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in da poleg tega obstaja vsaj eden od razlogov, primeroma naštetih v 2. odstavku 13. člena navedenega zakona, ki opravičujejo daljše prebivanje na območju Republike Slovenije.

V obravnavanem primeru upravni organ ni ugodil tožnikovi vlogi za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji, ker naj ne bi izpolnjeval pogoja triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, tožnikovo prebivanje v Sloveniji pred 25.2.1992, ko so zanj začele veljati določbe ZTuj, pa je štel kot dejansko prebivanje v državi brez formalno urejenega prebivalnega statusa in kot tako nepomembno.

Sodišče se s stališčem tožene stranke, da je prebivanje tožnika pred navedenim datumom pri reševanju te zadeve nepomembno, ne strinja. Prehodne določbe ZTuj sicer niso uredile pravnega položaja tistih državljanov bivših jugoslovanskih republik, ki so v Sloveniji imeli prijavljeno stalno prebivališče in so v Sloveniji tudi dejansko živeli, so pa z dnem 25.2.1992 postali tujci, ker niso zaprosili za slovensko državljanstvo. Ob upoštevanju 13. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, ki je državljane drugih republik, ki so na dan plebiscita (23.12.1990) imeli prijavljeno stalno prebivališče in so tukaj tudi dejansko živeli, do izteka rokov po določbi 81. člena ZTuj, v pravicah in dolžnostih izenačil z državljani Republike Slovenije, je po mnenju sodišča zaradi enakega obravnavanja teh oseb z ostalimi tujci, ki so ob uveljavitvi zakona prebivali v Republiki Sloveniji, treba tudi tem osebam, v postopku pridobitve dovoljenja za stalno prebivanje, šteti, da izpolnjujejo pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, če so pred 25.2.1992 imeli na območju Slovenije najmanj tri leta prijavljeno stalno prebivališče in so tu tudi dejansko prebivali. To pomeni, da je treba v postopku, ko za dovoljenje za stalno prebivanje prosi oseba, ki je postala tujec po 25.2.1992 (81. člen ZTuj), pri presoji ali ta izpolnjuje pogoj triletnega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji (1. odstavek 16. člena ZTuj), upoštevati kot čas zakonitega neprekinjenega prebivanja v Sloveniji tudi čas, ko je ta oseba imela v Sloveniji pred 25.2.1992 v skladu z zakonom prijavljeno stalno prebivališče. Ob nespornem dejstvu, da je tožnik dne 3.4.1992 vložil vlogo za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje, in usmeritvi, ki jo je sprejela Vlada Republike Slovenije na 18. seji z dne 3.9.1992 in po kateri je izpolnjen pogoj za stalno prebivanje na območju Republike Slovenije iz 1. odstavka 16. člena ZTuj takrat, ko je imel tujec prijavljeno stalno prebivališče najmanj tri leta in tukaj tudi dejansko živi, preden so zanj začele veljati določbe ZTuj, bi moral upravni organ na podlagi enakega dejanskega stanja tudi enako odločiti. To namreč zahteva spoštovanje ustavnega načela (22. člen Ustave), da je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred državnimi organi, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih in zakonsko načelo 3. člena Zakona o upravi (Uradni list RS, št. 67/94), po katerem morajo upravni organi, kadar odločajo v upravnih stvareh o pravicah, obveznostih in pravnih koristih posameznikov in organizacij, vsakomur zagotoviti enako pravno varstvo njegovih pravic ali na zakonu temelječih predpisov.

Okoliščino, ali je tožnik pred 25.2.1992 imel na območju Slovenije najmanj tri leta prijavljeno stalno prebivališče in je tu tudi dejansko prebival, upravni organ ni ugotavljal, je pa ta okoliščina glede na navedeno pravno mnenje bistvena za odločitev o stvari.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) ter 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).