Jedro

Preložitev naroka je izjema, ki jo je treba strogo presojati, na obravnavano zadevo pa vpliva tudi načelo hitrosti postopka iz 48. člena ZFPPIPP, po katerem mora sodišče prednostno obravnavati tudi zadeve, v katerih je kot stranka postopka udeležen stečajni dolžnik. Še posebej je to treba upoštevati v obravnavani zadevi, ko uveljavitev izločitvene pravice lahko predstavlja oviro za prodajo v stečajnem postopku.

Od pravdne stranke, na predlog katere je celo že bil preložen narok zaradi službenih obveznosti (pred tem pa vsaj dvakrat iz zdravstvenih razlogov), pa se pričakuje tudi, da si bo našla pooblaščenca, ki jo bo lahko zastopal na naroku, pri čemer je imela vsekakor dovolj časa od prejema vabila na narok za glavno obravnavo do samega naroka. Odsotnost pritožnika z naroka zaradi službene poti tako resnično ni predstavljala upravičenega razloga v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP, ponovna preložitev naroka pa bi preveč posegla tudi v pravico tožene stranke (in njenih upnikov) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena URS.

Če je pravdna stranka tako zaposlena, da že na drugi zaporedni razpisani narok zaradi službenih obveznosti naj ne bi mogla priti, je od dovolj skrbne stranke pričakovati, da se bo o nasprotnikovih navedbah pisno izjavila in to ne more pomeniti nepotrebnega kopičenja vlog.

Tožeča stranka ne trdi, da bi izločitveno, torej lastninsko pravico, pridobila s priposestvovanjem ali na drug izviren način, prav tako ne, da bi šlo za fiduciarne posle v smislu 3. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti – plačila kupnine – tudi ni mogoč po tem, ko je terjatev za plačilo kupnine zastarana že skoraj 20 let.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v roku 15 dni povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 1.116,30 EUR, v primeru zamude pa še zakonske zamudne obresti za čas od 16. dne po prejemu te sodbe dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje (I.) zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev izločitvene pravice tožeče stranke na nepremičnini ID znak 0000-000-1, ugotovitev, da je tožeča stranka lastnik navedenega stanovanja, da je tožena stranka dolžna tožeči izdati zemljiškoknjižno dovolilo za vknjižbo lastninske pravice in izročitev nepremičnine v posest, (II.) tožeči stranki pa je tudi naložilo povračilo stroškov tožene stranke v znesku 1.887,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper to sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer navaja, da se pritožuje zaradi kršitev procesnih in materialnih pravil, torej iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in predlagala, naj višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Pritožbenih stroškov ni priglasila.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, naj jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijano sodbo, pri čemer je priglasila tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnik najprej uveljavlja, da ni pravilno, da sodišče prve stopnje ni ugodilo njegovemu predlogu za preložitev naroka, saj je šlo za nujno službeno pot, obrazložitev, da zadnje prošnje za preložitev naroka ni bilo pripravljeno upoštevati, ker naj bi bilo vabilo posredovano, preden je bila kupljena letalska karta, pa ni jasna in ni utemeljena. Za pogovore je bil namreč vnaprej dogovorjen na sejmu SAHA EXPO 10-13.11.2021 in izbira termina ni bila na njihovi strani. Naroka se tako ni mogel udeležiti iz utemeljenega razloga. Tožena stranka pritožbi nasprotuje z navedbo, da bi tožeča stranka morala priložiti dokazilo, iz katerega bi izhajalo, da je imela letalsko karto kupljeno pred prejemom vabila na obravnavo, prav tako pa bi lahko pooblastila pooblaščenca za zastopanje na naroku.

6. Sodišče prve stopnje opravičilu za zadnji razpisani narok za glavno obravnavo ni ugodilo. Navedlo je, da je dvakrat opravičilu že ugodilo, tretjemu pa ni, da predloženo opravičilo ne ustreza okoliščinam, na podlagi katerih bi preložilo narok za glavno obravnavo, saj je bila tožeča stranka o naroku obveščena pred nakupom letalske karte, za zastopanje na naroku pa bi tudi lahko pooblastila pooblaščenca.

7. Sodišče narok preloži, če je to potrebno za izvedbo dokazov ali če so za to drugi upravičeni razlogi (prvi odstavek 115. člena ZPP). Prvi odstavek 11. člena ZPP sodišču, strankam postopka in njihovim pooblaščencem nalaga, da si morajo prizadevati, da se postopek opravi brez zavlačevanja. Preložitev naroka je tako izjema, ki jo je treba strogo presojati, na obravnavano zadevo pa vpliva tudi načelo hitrosti postopka iz 48. člena Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP, po katerem mora sodišče prednostno obravnavati tudi zadeve, v katerih je kot stranka postopka udeležen stečajni dolžnik. Še posebej je to treba upoštevati v obravnavani zadevi, ko uveljavitev izločitvene pravice lahko predstavlja oviro za prodajo v stečajnem postopku.

8. Višje sodišče sicer razume, da se lahko pojavi tudi nujna službena obveznost, ki stranki sami onemogoči pristop na narok. Vendar pa pritožnik niti ne zanika, da si letalske karte ne bi kupil po tem, ko je bil seznanjen z narokom. Glede na to, da je bil narok razpisan za dne 10.11.2021, sejem, na katerem naj bi pritožnik opravil pogovore, pa je trajal od tega dne do 13.11.2021, je imel pritožnik tudi možnost, da se dogovori za kak datum od 11. do 13.11.2021, ne pa ravno na dan naroka. Od pravdne stranke, na predlog katere je celo že bil preložen narok zaradi službenih obveznosti (pred tem pa vsaj dvakrat iz zdravstvenih razlogov), pa se pričakuje tudi, da si bo našla pooblaščenca, ki jo bo lahko zastopal na naroku, pri čemer je imela vsekakor dovolj časa od prejema vabila na narok za glavno obravnavo do samega naroka. Odsotnost pritožnika z naroka zaradi službene poti tako resnično ni predstavljala upravičenega razloga v smislu prvega odstavka 115. člena ZPP, ponovna preložitev naroka pa bi preveč posegla tudi v pravico tožene stranke (in njenih upnikov) do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz 23. člena Ustave Republike Slovenije.

9. Pritožnik nadalje še navaja, da mu je bila poleg odvzema možnosti udeležbe na naroku (za kar je višje sodišče zgoraj navedlo, da mu ta ni bila odvzeta), odvzeta tudi pravica, da bi na navedbe tožene stranke iz odgovora na tožbo, čeprav ga je sodišče na to pozvalo, saj bi to lahko storil še na naroku, če bi mu bila omogočena udeležba na njem, odgovor na vlogo nasprotne stranke pa ni nujen, saj se s tem le kopičijo vloge in ponavlja že povedano.

10. Pritožnik je v postopku vsekakor imel možnost odgovora na navedbe tožene stranke. Odgovor na tožbo je prejel že v aprilu 2021, tako da mu je sodišče prve stopnje omogočilo izjavo o navedbah tožene stranke, zato mu pravica do izjave ni bila v ničemer kršena. Razlog za odsotnost z naroka ni bil opravičljiv in njegov predlog za preložitev naroka je bil priporočeno poslan na sodišče šele 7.11.2021 in ga je sodišče prve stopnje prejelo 9.11.2021, torej en dan pred razpisanim narokom, kar po svoje kaže celo na poskus zavlačevanja postopka, na kar je v postopku pred sodiščem prve stopnje opozorila tudi tožena stranka v dopisu z dne 22.10.2021. Prav tako bi pritožnik lahko poskrbel za pooblaščenca, ki bi na naroku podal navedbe (pa v pritožbi niti ni pojasnjeno, kakšne relevantne navedbe bi pritožnik lahko podal). Ko pa sodišče pravdno stranko seznani z vlogo nasprotne stranke, tako da ji jo pošlje, je s tem v zadostni meri omogočena pravica do izjave in ni prišlo niti do kršitve 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Če je pravdna stranka tako zaposlena, da že na drugi zaporedni razpisani narok zaradi službenih obveznosti naj ne bi mogla priti, je od dovolj skrbne stranke pričakovati, da se bo o nasprotnikovih navedbah pisno izjavila in to ne more pomeniti nepotrebnega kopičenja vlog. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno tudi lahko upoštevalo le tiste trditve in dokaze, ki so bili do zaključka glavne obravnave navedeni in predloženi.

11. Obrazloženi pritožbeni razlogi, ki se vsebinsko nanašajo na kršitve določb pravdnega postopka, tako ne obstajajo. Tožeča stranka uveljavlja (v prvem odstavku pritožbe) tudi kršitev materialnih pravil, vendar tega očitka v ničemer ne obrazloži. Zato je višje sodišče opravilo le preizkus po uradni dolžnosti, torej je lahko preizkusilo le, ali je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo materialno pravo glede na zatrjevana in dokazana dejstva.

12. Tožeča stranka uveljavlja, da naj bi imela na nepremičnini v stavbi na naslovu A. 14 v B., ID znak 0000-000-1 izločitveno pravico. Prodajna pogodba je bila med pravdnima strankama sklenjena 18.12.1995, tožena stranka pa naj (potrditvah tožeče stranke) kupnine ne bi plačala, in to kljub dodatnim pozivom tožeče stranke (pa ni opredeljeno, kdaj naj bi bili ti dani). Tožeča stranka nadalje zatrjuje, da ker je tožena stranka tudi v stečajnem postopku in je zato jasno, da kupnine ne bo plačala, je tožeča stranka od te pogodbe odstopila 18.7.2020, o čemer je bila obveščena tudi stečajna upraviteljica tožene stranke, s čimer je bila prodajna pogodba z dne 18.12.1995 razdrta, kar pomeni, da je tožeča stranka izključni lastnik nepremičnine; zato je 28.8.2020 podala prijavo izločitvene pravice, ki je bila prerekana, in vložila obravnavano tožbo.

13. Tožena stranka je zahtevku nasprotovala z navedbami, da je terjatev na plačilo kupnine zastarala že 20.1.2001, ne gre pa za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo, saj je tožeča stranka pogodbo izpolnila v celoti, zato bi morala tožeča stranka prijaviti kupnino kot navadno terjatev (ki pa tako ali tako ne obstaja zaradi zastaranja) v zakonskem roku treh mesecev od objave oklica o začetku stečajnega postopka, morebitna zahteva za vračilo stanovanja bi se glede na zakonska določila spremenila v denarno terjatev, nadalje da zatrjevano dejansko stanje ne ustreza nobenemu položaju iz 22. člena ZFPPIPP, tožeča stranka pa je izjavo o odstopu od pogodbe podala šele 25 let po njeni sklenitvi, 18 mesecev po začetku stečaja in 20 let po zastaranju terjatve na plačilo kupnine, tožene stranke pa niti ni pozvala na plačilo terjatve, ko tudi zaradi pravnih posledic začetka stečajnega postopka ne more več odstopiti od pogodbe. Opozorila je tudi na to, da tožeča stranka, ko je bila sama v postopku osebnega stečaja, o obstoju te terjatve ni obvestila stečajnega upravitelja, te obveznosti ne kažejo niti poslovne knjige tožene stranke, ki po tako dolgem času niti ne hrani več dokazil o plačilu.

14. Odločitev sodišča prve stopnje, da zatrjevano dejansko stanje ne izpolnjuje nobenega od položajev iz 22. člena ZFPPIPP, je materialno pravno pravilna. Na nepremičnine se nanašata le 2. in 3. točka prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP (prva točka se nanaša na premičnine, 4. točka pa na blagovne rezerve). Tožeča stranka ne trdi, da bi izločitveno, torej lastninsko pravico, pridobila s priposestvovanjem ali na drug izviren način, prav tako ne, da bi šlo za fiduciarne posle v smislu 3. točke prvega odstavka 22. člena ZFPPIPP. Odstop od pogodbe zaradi neizpolnitve obveznosti – plačila kupnine – tudi ni mogoč po tem, ko je terjatev za plačilo kupnine zastarana že skoraj 20 let. Po predloženi pogodbi bi namreč kupnina morala biti plačana najkasneje do 20.1.1996, po 346. členu Obligacijskega zakonika – OZ je zastarala torej 20.1.2001. Z zastaranjem pa preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti (prvi odstavek 335. člena OZ). Če je ta pravica zastarala, je s tem zastarala pravica odstopiti od pogodbe zaradi neizpolnitve.

15. Ob tem so na mestu neizpodbijane trditve tožene stranke, ki izhajajo tudi iz po njej predloženih dokazov, da v postopku osebnega stečaja terjatev za plačilo kupnine niti ni bila izkazana, kar kaže na to, da tudi tožnik takrat ni menil, da ima tako terjatev, pa tudi takrat, ko je bila lastninska pravica vknjižena na toženo stranko (18.2.2014), tožnik ni nasprotoval taki vknjižbi. Od tožene stranke niti ni mogoče pričakovati, da bi 25 let hranila dokazila o plačilu.

16. Pravilno je tudi stališče, da ne gre za vzajemno neizpolnjeno dvostransko pogodbo v smislu 24. člena ZFPPIPP, saj je vsaj tožeča stranka svojo obveznost v celoti izpolnila, posebna odstopna pravica pa je po tretjem odstavku 266. člena ZFPPIPP zagotovljena le upnikom vzajemno neizpolnjenih dvostranskih pogodb, ko rok za izpolnitev obveznosti stečajnega dolžnika poteče po začetku stečajnega postopka (ta se je začel 24.9.2018). Gre za navadno terjatev, ki bi morala biti prijavljena v roku treh mesecev od objave oklica o začetku stečajnega postopka (prvi odstavek 59. člena ZFPPIPP), tožeča stranka pa te terjatve ni prijavila v stečajnem postopku. Tega ni mogoče reševati z odstopom od prodajne pogodbe.

17. Tožeča stranka tako nima podlage za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi materialno pravno pravilna.

18. Glede na navedeno je izpodbijana sodba pravilna, prav tako niso podane kršitve, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Zato je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

19. Tožeča stranka, ki s pritožbo ni uspela, bo morala na podlagi 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP toženi stranki povrniti njene stroške odgovora na pritožbo, ki jih je višje sodišče odmerilo po specificiranem stroškovniku.