Jedro

Iz obrazložitve sklepa z 12. 1. 2021 izhaja, da je na kontrolnem inšpekcijskem pregledu, ki je bil na sami lokaciji opravljen 11. 12. 2019 (torej pred izdajo izpodbijanega sklepa, ki je datiran 8. 1. 2020), in na podlagi vse posredovane dokumentacije, ki je sestavni del spisa, razvidno, da je zavezanec (tožnik v tem upravnem sporu) izvršil inšpekcijsko odločbo št. 06182-679/2019-32 s 3. 7. 2019, zato je postal nadaljnji izvršilni postopek nepotreben in ga je bilo treba ustaviti, že opravljena izvršilna dejanja pa odpraviti na podlagi prvega odstavka 293. člena ZUP.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se sklep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, Inšpekcije za okolje in naravo št. 06182-679/2019/64 z 8. 1. 2020 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 516,67 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjski organ tožniku naložil plačilo denarne kazni v upravni izvršbi v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila zagrožena s sklepom o dovolitvi izvršbe s 23. 10. 2019, sicer se bo prisilno izterjala (1. točka izreka); ugotovil, da tožnik (inšpekcijski zavezanec) ni v roku, ki mu je bil določen z navedenim sklepom o dovolitvi izvršbe, izpolnil naloženih obveznosti iz 3. in 4. točke izreka odločbe št. 06182-679/2019/32 s 3. 7. 2019, zato mu je s tem sklepom določil nov rok za izvršitev odločbe, ki se izteče 1. 4. 2020 (2. točka izreka); odločil, da bo kot prisilno sredstvo uporabljena nova denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, če tožnik ne bo do roka iz prejšnje točke izreka izpolnil navedenih naloženih obveznosti (3. točka izreka); ugotovil še, da v dosedanjem izvršilnem postopku in v postopku izdaje tega sklepa posebni stroški niso nastali (4. točka izreka) ter navedel, da pritožba ne zadrži izvedbe izvršbe (5. točka izreka).

2. V obrazložitvi ugotavlja, da je bilo tožniku s 3. točko izreka odločbe Inšpektorata za okolje in prostor s 3. 7. 2019, kot upravljavcu obrata za razstavljanje izrabljenih vozil, prepovedano skladiščenje odpadkov zunaj območja, ki je v načrtu ravnanja z izrabljenimi vozili določeno za skladiščenje posameznih vrst odpadkov, v 4. točki izreka navedene odločbe pa odrejeno, da mora zagotoviti, da se odpadki skladiščijo v skladu z načrtom ravnanja z odpadki, na podlagi katerega je bilo izdano okoljevarstveno dovoljenje. Opisuje potek postopka ter svojo odločitev opira na 298. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in na 157.b člen Zakona o varstvu okolja (ZVO-1), rok za izvršitev pa na drugi odstavek 99. člena ZUP.

3. Drugostopenjski organ je tožnikovo pritožbo zavrnil. **Bistvene navedbe stranke v upravnem sporu**

4. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in v tožbi med drugim izpostavlja, da je dolžan prevzemati izrabljena vozila in sestavne dele motornih vozil ter jih v centru za razgradnjo obdelati oziroma razgraditi. Prvostopenjskemu organu je ob opravi inšpekcijskega pregleda predstavil dejansko stanje in mu predložil dokaze o tem, da je pri ARSO vložil predlog za spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, da so dodatne skladiščne površine utrjene in nepropustne ter zato ni podana nikakršna grožnja za okolje, da se je število na razgradnjo oddanih vozil povečalo za več kot 50 % in da so cene surovin nesorazmerno nizke. Zaradi opisanih okoliščin je presežne količine nenevarnih odpadkov prodal trgovcu, ki je imel od 29. 8. 2019 v najemu del parc. št. 1351/9, k.o. ..., ki po veljavnem okoljevarstvenem dovoljenju ni del obrata za razstavljanje. Ob inšpekcijskemu nadzoru 11. 12. 2019 tako tožnik ni bil lastnik nenevarnih odpadkov, na katere se nanaša izpodbijanih sklep, niti teh odpadkov ni skladiščil, temveč so bili skladiščeni na zemljišču, katerega najemnik je bil trgovec. Meni, da ga zato organ ni več mogel šteti kot skladiščnika. Sodišču tako predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep v zvezi z drugostopenjsko odločbo odpravi in v zadevi samo odloči tako, da postopek zoper njega ustavi; podrejeno zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Hkrati zahteva povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

5. Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis.

6. Tožnik v vlogi z 2. 2. 2021 pojasnjuje, da je prvostopenjski organ s sklepom z 12. 1. 2021 upravno izvršbo ustavil, doslej opravljena izvršilna dejanja pa odpravil. Med opravljena izvršilna dejanja po tožnikovem prepričanju sodi tudi plačilo denarne kazni. Meni, da je bil izrek denarne kazni, izrečen z izpodbijanim sklepom, v celoti neutemeljen, kar potrjuje prvostopenjski organ sam z izdajo navedenega sklepa. Zato spreminja svoj tožbeni zahtevek in sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep v zvezi z odločbo druge stopnje odpravi, toženki pa naloži vračilo plačane denarne kazni v vrednosti 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 1. 2020 dalje. Vztraja pri zahtevku za povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V vlogi s 24. 1. 2022 predlaga zaslišanje zakonitega zastopnika in pri njem zaposelnih prič, ki bosta potrdili njegove navedbe.

**Odločanje po sodnici posameznici**

7. Sodišče je na seji 19. 5. 2022 sprejelo sklep I U 906/2020-14, da o zadevi odloča sodnica posameznica iz razloga po prvi alineji drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1).1 Ugotovilo je namreč, da je vrednost spornega predmeta manjša od 20.000,00 EUR, hkrati pa je prvenstveno sporna pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, ki po presoji sodišča ni zapleteno. Tako je senat sklenil, da so izpolnjeni pogoji po navedeni določbi ZUS-1 za odločanje po sodnici posameznici.

8. Tožnik na izrecno vprašanje sodnice na naroku za glavno obravnavo 7. 6. 2022 ni imel ugovora v zvezi s sestavo sodišča. Toženka pa se, kljub pravilnemu vabljenju, naroka ni udeležila.

**Datum odločitve sodišča**

9. Sodišče je narok za glavno obravnavo v celoti snemalo. Sodbo je izdalo po poteku 5-dnevnega roka za ugovor zoper morebitne nepravilnosti prepisa.2 **Dokazni sklep**

10. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo vse listine v upravnem spisu in vse listine v sodnem spisu (priloge A2 do A6).

11. Predlagane dokaze za zaslišanje prič in tožnikovega zakonitega zastopnika je zavrnilo kot nedopustno novoto.

12. Po 52. členu ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

13. Iz podatkov upravnega spisa, s katerim razpolaga sodišče, namreč ne izhaja, da bi dokaz za zaslišanje tožnikovega zakonitega zastopnika ter prič A. A. in dr. B. B. tožnik predlagal tekom upravnega postopka, kar je potrdila tudi njegova pooblaščenka na naroku za glavno obravnavo in hkrati ni navedla nobenih razlogov za nepredlaganje navedenih dokazov v upravnem postopku.

**K I. točki izreka**

14. Tožba je utemeljena.

15. Med strankama je sporna denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR, ki je bila tožniku naložena v plačilo v upravni izvršbi z izpodbijanim sklepom, ker ni izpolnil 3. in 4. točke izreka odločbe št. 06182-679/2019/32 s 3. 7. 2019. Tožnik temu ves čas postopka oporeka.

16. Denarne kazni so predpisane v prvem odstavku 298. člena ZUP kot sredstvo (način) izvršbe in so namenjene zagotovitvi spoštovanja izvršilnih naslovov. Z njimi se želi vplivati na zavezančevo (dolžnikovo) voljo, da bo zaradi teh (zagroženih ali izrečenih) kazni naknadno vendarle izpolnil obveznost, ki izhaja iz izvršilnega naslova.3

17. V vlogi z 2. 2. 2021 je tožnik sodišču sporočil, da je prvostopenjski organ s sklepom št. 06182-679/2019-88 z 12. 1. 2021 (priloga A5) upravno izvršbo, dovoljeno s sklepom št. 06182-679/2019-64 z 8. 1. 2020 (v tem upravnem sporu izpodbijani sklep), ustavil in doslej opravljena izvršilna dejanja odpravil. Sodišče je navedeno tožnikovo vlogo vročilo toženki, ki nanjo ni odgovorila, niti se ni udeležila naroka za glavno obravnavo.

18. Sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve navedenega sklepa z 12. 1. 2021 izhaja, da je na kontrolnem inšpekcijskem pregledu, ki je bil na sami lokaciji opravljen 11. 12. 2019 (torej pred izdajo izpodbijanega sklepa, ki je datiran 8. 1. 2020), in na podlagi vse posredovane dokumentacije, ki je sestavni del spisa, razvidno, da je zavezanec (tožnik v tem upravnem sporu) izvršil inšpekcijsko odločbo št. 06182-679/2019-32 s 3. 7. 2019, zato je postal nadaljnji izvršilni postopek nepotreben in ga je bilo treba ustaviti, že opravljena izvršilna dejanja pa odpraviti na podlagi prvega odstavka 293. člena ZUP.

19. Po prvem odstavku 293. člena ZUP se upravna izvršba po uradni dolžnosti ustavi in opravljena dejanja odpravijo, če se ugotovi, da je obveznost izpolnjena, da izvršba sploh ni bila dovoljena ali da je bila opravljena proti komu, ki ni zavezanec, ali če upravičenec zahtevo umakne oziroma če je izvršilni naslov odpravljen ali razveljavljen.

20. Kot rečeno je iz sklepa št. 06182-679/2019-88 z 12. 1. 2021 (priloga A5) razvidno, da je tožnik izvršilni naslov (inšpekcijsko odločbo št. 06182-679/2019-32 s 3. 7. 2019) izvršil še pred izdajo izpodbijanega sklepa, iz česar bi izhajalo, da je izpodbijani sklep neutemeljen in nezakonit ter s tem, da je bila tožniku denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR naložena nezakonito.

21. Po povedanem tožnik utemeljeno ugovarja nepravilno ugotovljenemu dejanskemu stanju. Zato je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo skladno s tretjim odstavkom te določbe vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ ugotovljeno nezakonitost odpraviti in odločiti tudi o tožnikovem zahtevku za povračilo denarne kazni.

22. Za sojenje v sporu polne jurisdikcije, kar je predlagal tožnik, pa niso izpolnjeni pogoji po prvem odstavku 65. člena ZUS-1, saj podatki postopka za to ne dajejo zanesljive podlage.

**K II. točki izreka**

23. Če sodišče tožbi ugodi in izpodbijani upravni akt odpravi, je tožnik v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik o povrnitvi stroškov).

24. Ker je sodišče tožbi ugodilo ter je v zadevi odločilo po opravljeni glavni obravnavi, v postopku pa je tožnika zastopala odvetniška družba, ki je zavezanka za plačilo DDV, je tožniku priznalo stroške po četrtem odstavku 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov v višini 385,00 EUR, skladno s 4. členom Pravilnika o povrnitvi stroškov povišane za 10 %, saj je moral tožnik v postopku stvar dodatno pojasnjevati z obrazloženo vlogo po izdaji sklepa o ustavitvi upravne izvršbe. Skupaj je tako tožniku priznalo 516,67 EUR.

25. Sodna taksa za postopek bo tožniku vrnjena po uradni dolžnosti (36. člen Zakona o sodnih taksah, opomba 6.1/c Taksne tarife).

1 Po prvi alineji drugega odstavka 13. člena ZUS-1 upravno sodišče odloča po sodniku posamezniku, če vrednost spornega predmeta v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, ne presega 20.000,00 EUR, pa ne gre za pomembno pravno vprašanje. 2 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 3 Glej: J. Podlipnik v Komentarju Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ur. P. Kovač in E. Kerševan,, str. 855, točka 5.