Jedro

Če utemeljenosti prič šele v pritožbi uveljavljanega ugovora zastaranja ni mogoče preizkusiti na podlagi dejstev, ugotovljenih v razlogih izpodbijane sodbe, narekuje to njeno razveljavitev na podlagi določbe prvega odstavka 370. člena ZPP/77.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku njenega izreka delno - za znesek 12.980,00 SIT s pripadki - ter glede odločitve o pravdnih stroških (drugi odstavek njenega izreka) razveljavi in se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje; V ostalem se pritožba zavrne in se sodba sodšča prve stopnje v nadaljnjem izpodbijanem a nerazveljavljenem delu iz prvega odstavka njenega izreka potrdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje domala v celoti (razen minimalnega dela - glede začetka teka zakonitih zamudnih obresti od priznanih izvršilnih stroškov) vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi istega sodišča, izdan na podlagi verodostojne listine po 21. členu tedaj veljavnega Zakona o izvršilnem postopku - in to v kondemnatornem delu, v katerem je bilo tožencu naloženo plačilo glavnice v znesku 35.062,00 SIT, zakonitih zamudnih obresti od tega zneska ter izvršilnih stroškov v znesku 18.977,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi, hkrati pa je tožencu naložilo še plačilo 56.428,00 SIT nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je toženec vložil pritožbo. Smiselno jo izpodbija v obsodilnem delu, to je v odločitvi iz prvega in drugega odstavka njenega izreka (pri čemer za izpodbijanje zavrnilnega dela prvostopne sodbe tudi sicer nima pravnega interesa) in to po njegovih navedbah iz vseh zakonsko predvidenih pritožbenih razlogov. Zaradi pravne neukosti ni toženec že v postopku na prvi stopnji uveljavljal ugovora zastaranja dela terjatve tožeče stranke in zato ugovarja zastaranje terjatve za znesek 12.980,00 SIT s pripadki šele sedaj v pritožbenem postopku - sklicujoč se pri tem na enoletni zastaralni rok iz 378. člena Zakona o obligacijskih razmerjih in na pritožbi priložena listinska dokazila. Predlog za izvršbo je bil namreč vložen 25.9.1997, iz izpisa kartic z dne 22.8.1997 pa je razvidno, da se otvoritvena bilanca po tej verodostojni listini nanaša na znesek 12.980,00 SIT, kar pomeni, da je to dolg za nazaj, prenešen v novo obračunsko obdobje in izpis kartice z dne 22.8.1997 - in torej v tem obsegu zastaran. Sicer pa toženec tudi glede preostalega dela vtoževane terjatve vztraja pri trditvi, da mu tožeča stranka zaračunava storitve, ki jih ne opravlja, pri čemer je sodišče prve stopnje spregledalo specifične značilnosti okolja, v katerem živi toženec in ki ni primerljivo z razmerami v urbanem okolju, kjer se organiziranemu odvozu odpadkov po pooblaščeni organizaciji ni mogoče izogniti. Sploh pa je možnost, da poskrbijo za odstranjevanje odpadkov občani sami, v 4. členu Odloka o odstranjevanju odpadkov v občini Tržič izrecno predvidena. Prvostopno sodbo graja toženec tudi v delu odločitve o naloženi mu obveznosti plačila takse za obremenjevanje vode. Glede te je po Uredbi o taksi za obremenjevanje vode taksni zavezanec tožeča stranka kot izvajalec javne službe, v spisu pa ni podatkov, na podlagi katerih bi bilo utemeljeno sklepanje o možnosti prevalitve tega bremena na občane - v danem primeru na toženca. Slednji ugovarja utemeljenosti naložene mu plačilne obveznosti tudi po višini in predlaga obsegu izpodbijanja ustrezno spremembo prvostopne sodbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo smiselno predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. Po določbi prvega odstavka 355. člena v času izdaje prvostopne sodbe še veljavnega Zakona o pravdnem postopku - ZPP/77, ki ga je ob odločanju o toženčevi pritožbi treba v obravnavanem primeru uporabiti spričo prehodne določbe prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99), je podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja tudi tedaj, če je sodišče prve stopnje kakšno odločilno dejstvo napačno ugotovilo oziroma če ga ni ugotovilo. Povsem razumljivo je, da v razlogih izpodbijane sodbe ni vseh tistih odločilnih dejstev, na podlagi katerih bi bilo spričo pritožbenih trditev mogoče preizkusiti utemeljenost toženčevega ugovora zastaranja dela tožeči stranki prisojene terjatve - in sicer v višini na tej podlagi izpodbijane sodbe izrecno za znesek 12.980,00 SIT s pripadki, saj je toženec v tem obsegu ugovarjal zastaranje terjatve tožeče stranke prvič šele v pritožbi zoper prvostopno sodbo. Zato je bilo treba slednjo v tem delu na podlagi določbe prvega odstavka 370. člena ZPP/77 razveljaviti in vrniti zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje, da bo v ponovljenem postopku mogoče dokazovanje dopolniti v zgoraj nakazani smeri in nato o ustreznem delu dajatvenega zahtevka tožeče stranke ob upoštevanju materialnopravnega ugovora zastaranja ponovno odločiti. V ostalem toženec neutemeljeno izpodbija prvostopno sodbo, saj je vse njegove ugovorne razloge, ponovljene v pritožbi, pravilno izčrpalo že sodišče prve stopnje tako v dejanskem kot tudi v materialnopravnem pogledu. Obvezni način odstranjevanja odpadkov je reguliran z Odlokom o odstranjevanju odpadkov v Občini Tržič, ki velja za celotno območje občine (2. člena Odloka) in je zato toženčevo razlikovanje med specifičnimi značilnostmi okolja, v katerem živi in razmerami v urbanem okolju, ki ga terja v pritožbi, neupoštevno. Enako velja tudi za toženčevo trditev, da tožeča stranka storitev odstranjevanja odpadkov zanj ne opravlja, saj toženec niti ne zatrjuje, da tožeča stranka odpadkov, zbranih v tipiziranih posodah (torej na način, predviden z Odlokom), ne bi redno odstranjevala. To pa jo upravičuje tudi do zaračunavanja svojih storitev v skladu z Odlokom (17. člen), ki ga je tudi po višini preverilo že sodišče prve stopnje in ki mu glede višine toženec ugovarja le pavšalno oz. neobrazloženo. Kolikor pa se toženec v pritožbi sklicuje na določbe 4. člena Odloka, pa mu je treba odgovoriti, da ta določba napotuje lastnike le na izpolnjevanje obveznosti v skladu z Odlokom (in ne morda kakšnih upravičenj v smeri izognitve plačila storitev odstranjevanja odpadkov). V zvezi s pritožbenim očitkom o tožencu naloženi obveznosti plačila takse za obremenjevanje voda pa je treba pojasniti, da je taksni zavezanec po Uredbi o taksi za obremenjevanje vode (Ur. l. RS, št. 41/95 in št. 8/96; v nadaljevanju: Uredba) sicer res tožeča stranka, vendar z izrecno predvideno prevalitvijo oz. porazdelitvijo tega taksnega bremena med uporabnike, ki so priključeni na kanalizacijsko omrežje ali imajo greznico (šesti odstavek 7. člena Uredbe) in med katere spada tudi toženec. Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa uveljavlja toženec neobrazloženo - oz. zgolj s prepisom besedila iz 13. tč. drugega odstavka 354. člena ZPP/77. Ker pritožbeno sodišče ob tem ni ugotovilo obstoja tudi sicer po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 354. člena ZPP/77 (drugi odstavek 365. člena istega zakona), je bilo treba v ostalem toženčevo pritožbo na podlagi določbe 368. člena ZPP/77 kot neutemeljeno zavrniti in v nerazveljavljenem a izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje. Razveljavitev prvostopne odločitve o pravdnih stroških je posledica delne razveljavitve odločitve o glavni stvari, izrek o stroških pritožbenega postopka tožene stranke, ki so bili edini priglašeni, pa temelji na določbi četrtega v zvezi s tretjim odstavkom 166. člena ZPP/77.