Jedro

Zmotno je stališče sodišča druge stopnje, da je bil v zadevi podan izločitveni razlog po drugi točki 70. člena ZPP. Tako stališče bi namreč lahko vodilo do nesprejemljivega sklepa, da noben sodnik nikoli ne bi smel odločati v zadevah, kjer kot stranka nastopa država.

Po ustaljeni sodni praksi bi bil videz nepristranskosti lahko prizadet, če bi sodniki določenega sodišča odločali o škodi, ki naj bi jo stranki povzročilo isto sodišče v drugi sodni zadevi.

Izrek

Za odločanje v tej zadevi se določi Okrožno sodišče na Ptuju.

Obrazložitev

1. Predlagatelj je na Okrožno sodišče v Celju (ki ga je poimenoval kot „tožena stranka“) naslovil vlogo, poimenovano „tožba za plačilo zaradi protizakonskega in kaznivih dejavnost ter protizakonskega sojenja“, v kateri je predlagal prenos pristojnosti na drugo sodišče v več zadevah, ki se vodijo pred Okrožnim sodiščem v Celju in jih je navedel po opravilnih številkah. V vlogi je še navedel, da sodišče v teh zadevah ni pazilo na pravdno sposobnost in ustrezno zastopanje tožeče stranke.

2. Okrožno sodišče v Celju je s sklepom z dne 13. 6. 2018 ugotovilo, da vloga predlagatelja nima pravnega učinka, saj mu je bila popolnoma odvzeta poslovna sposobnost, postavljeni skrbnik pa njegovega procesnega dejanja po pozivu sodišča ni odobril. 3. Višje sodišče v Celju je po pritožbi predlagatelja izpodbijani sklep razveljavilo, saj je v okviru pritožbenega preizkusa po uradni dolžnosti ugotovilo, da je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker je izpodbijani sklep izdala sodnica, ki opravlja funkcijo pri toženi stranki, kar je izločitveni razlog po drugi točki 70. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navedlo je še, da naj bi predlagatelj predlagal prenos pristojnosti na drugo sodišče. Sodišče prve stopnje je napotilo, naj postopa po 67. členu ZPP.

4. Sodišče prve stopnje je zato predlagalo delegacijo pristojnosti po 67. členu ZPP zaradi zagotovitve ustavne pravice do nepristranskega sojenja.

5. Predlog je utemeljen.

6. Vrhovno sodišče uvodoma opozarja, da je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da je bil v zadevi podan izločitveni razlog po drugi točki 70. člena ZPP. Tako stališče bi namreč lahko vodilo do nesprejemljivega sklepa, da noben sodnik nikoli ne bi smel odločati v zadevah, kjer kot stranka nastopa država (taka je dejansko tudi konkretna zadeva, saj za škodo, ki jo pri sojenju povzroči sodišče ali sodnik določenega sodišča, odgovarja država). Sodnik namreč sodno funkcijo opravlja za državo. Prav tako je zmotno stališče sodišča druge stopnje, da naj bi predlagatelj sam predlagal delegacijo pristojnosti tudi v tej zadevi. Delegacijo je namreč predlagal v zvezi z dvanajstimi drugimi v njegovi vlogi navedenimi zadevami.

7. Vendarle pa je predlog za delegacijo pristojnosti, ki ga je treba obravnavati kot predlog krajevno pristojnega sodišča, utemeljen.

8. Vrhovno sodišče lahko na predlog stranke ali pristojnega sodišča določi drugo stvarno pristojno sodišče, da postopa v zadevi, če je očitno, da se bo tako laže opravil postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi (67. člen ZPP). Pravni standard „drugih tehtnih razlogov“ zajema različne okoliščine, zlasti tudi take, ki bi lahko vzbudile dvom v objektivno nepristranskost sodišča. Ta se izraža v percepciji javnosti o nevtralnosti in neodvisnosti sodišča kot nosilca sodne funkcije.

9. Po ustaljeni sodni praksi bi bil videz nepristranskosti lahko prizadet, če bi sodniki določenega sodišča odločali o škodi, ki naj bi jo stranki povzročilo isto sodišče v drugi sodni zadevi.1 Iz vsebinsko sicer skope vloge predlagatelja, naslovljene „tožba za plačilo zaradi protizakonskega in kaznivih dejavnost ter protizakonskega sojenja“, je mogoče razbrati, da Okrožnemu sodišču v Celju očita nezakonito sojenje v postopkih, ki jih v vlogi navaja po opravilnih številkah, njegova zahteva za „plačilo“ pa je po svojem smislu zahteva za plačilo odškodnine.

10. Vrhovno sodišče je za odločanje v tej zadevi zato določilo Okrožno sodišče na Ptuju.

1 Enako sklepi VS RS I R 135/2015 z dne 10. 12. 2015, III R 26/2013 z dne 13. 9. 2013 in III R 12/2015 z dne 5. 5. 2015.