Jedro

Potomci zapustnikovega sina, ki je bil po prvotnem sklepu o dedovanju nujni dedič, so upravičeni na dodatno najdenem premoženju zahtevati nujni dedni delež.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep sodišča prve stopnje razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim dodatnim sklepom o dedovanju ugotovilo, da obstoji dodatna zapuščina iz nepremičnin parc. št. 465/4, 472/1 in 472/2 vse vl. št. 153 k.o. Š.; da sta na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju bila kot zakonita dediča proglašena zapustnikov sin F. B. kot prevzemnik zaščitene kmetije in zapustnikov sin J. B., kot nujni dedič ter da je zapustnikov sin J. B. Umrl 04. 06. 2003 in so bili po pravnomočnem sklepu o dedovanju D 192/2003 z dne 05. 09. 2003 proglašeni za zakonite dediče zapustnikova vdova M. B., zapisnikov sin B. B. in hčeri J. B. in M. B. Na podlagi prvotnega sklepa o dedovanju in dednih izjav dediča F. B. z dne 10. 04. 2006 in 02. 04. 2009 je dodelilo celotno dodatno zapuščino zapustnikovemu sinu F. B. Kot podlago za odločitev je navedlo določbo 221. člena Zakona o dedovanju (Uradni list SRS št. 15/76 s spremembami in dopolnitvami; ZD).

Zoper sklep so se pritožili zakoniti dediči po pokojnem J. B. iz vseh pritožbenih razlogov in predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani dodatni sklep o dedovanju spremeni oziroma razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Navajajo, da so na poziv sodišča podali izjave, s katerimi so uveljavljali pravico do dednega (nujnega) deleža, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Nepravilno je uporabilo materialno pravo, saj jih ni štelo za nujne dediče v skladu s 14. členom Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list Republike Slovenije št. 70/95, št. 54/99; ZDKG). V okviru te zakonske določbe so upravičeni do nujnega deleža tudi pri dedovanju zaščitene kmetije, saj spadajo v krog nujnih dedičev na podlagi vstopne pravice po pokojnikovem zapustnikovemu sinu, ki zaščitene kmetije ni dedoval. Dogovor med zapustnikovima sinovoma v prvotnem sklepu o dedovanju, da F. B. prevzame zaščiteno kmetijo, J. B. pa na račun nujnega deleža prejme 600 kg govejega mesa, je treba presojati le glede zapuščine, ki je bila znana ob izdaji sklepa o dedovanju 19. 02. 1990. Med parcelami navedenimi v prvotnem sklepu o dedovanju ni parcel, ki so predmet dodatnega sklepa o dedovanju. Sodišče ne more na podlagi mnenja, da dodatna zapuščina predstavlja del zaščitene kmetije, celotno dodatno zapuščino dodeliti prevzemniku zaščitene kmetije, ne da bi upoštevalo pravico do nujnega deleža dedičev na njej, kar je storilo z izdajo izpodbijanega dodatnega sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Izpodbijani dodatni sklep o dedovanju je sodišče prve stopnje izdalo na podlagi 221. člena ZD, po katerem se razdeli novo najdeno premoženje na podlagi prejšnjega sklepa o dedovanju. Predmet dedovanja po (prejšnjem) sklepu o dedovanju je bila zaščitena kmetija, na kateri je bil (po dogovoru med dedičema, sinovoma zapustnika) s sklepom I D 1419/1987 z dne 19. 02. 1990 za prevzemnika kmetije proglašen zapustnikov sin F. B., za nujnega dediča pa zapustnikov sin J. B. Po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje so nepremičnine, ki so predmet dodatnega sklepa o dedovanju (sodišče prve stopnje je za dediča proglasilo dediča F. B., ki je bil prevzemnik kmetije po prvotnem sklepu o dedovanju) del zaščitene kmetije. Pritožniki (sin in hčerki pokojnega zapustnikovega sina J. B. Umrlega 04. 06. 2003) so, kot upravičeno opozarjajo v pritožbi, zahtevali dedni (nujni) delež (list. št. 33, 34 in 36 spisa). Sodišče prve stopnje se v razlogih sklepa glede njihove zahteve ni opredelilo in navaja le, da dodatna zapuščina predstavlja del zaščitene kmetije in je zato upravičen prevzemnik kmetije dedič zaščitene kmetije in ne dediči osebe, ki je bila v prvotnem sklepu o dedovanju nujni dedič. Ker ni razlogov o odločilnih dejstvih, je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD, kar je na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP v zvezi s 163. členom ZD narekovalo ugoditev pritožbi in razveljavitev izpodbijanega sklepa že iz tega razloga.

Če sodišče, kot očitno razumejo pritožniki, šteje, da potomcem dediča J. B. dedni (nujni) delež ne pripada, kot bi se sicer lahko sklepalo tudi iz pojasnila sodišča v dopisu dedičem 20. 03. 2009, je treba povedati, da je tako stališče pravno zmotno. Iz podatkov spisa (dogovora med dedičema F. B. in J. B. na zapuščinski obravnavi 19. 02. 1990, vlog dediča F. B. v tem postopku) ni razvidno, da bi njun dogovor veljal tudi za morebitno dodatno najdeno premoženje, spričo česar dediči J. B. ne bi bili upravičeni zahtevati nujnega deleža. Po določbi 14. člena ZDKG so potomci zapustnikovih otrok (v obravnavani zadevi zapustnikovega sina J. B.), ki ne dedujejo zaščitene kmetije, upravičeni do dedovanja denarne vrednosti nujnega deleža po splošnih predpisih o dedovanju.

V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo odpraviti ugotovljene pomanjkljivosti in v skladu z določbo 14. člena in 15. člena ZDKG odločiti o višini dednega (nujnega) deleža, ki pripada vsakemu od pritožnikov.