Jedro

Izvedenski mnenji invalidskih komisij, da pri tožniku ni invalidnosti, nista v skladu z medicinsko dokumentacijo, iz katere izhaja, da tožnik ne sme biti izpostavljen negodni mikroklimi (prahu, prepihu, lepilu, dražečim snovem, laku, smukcu), zato je potrebno ugotoviti, ali je pri tožniku glede na svoj poklic (pomožni delavec, delavec v gozdarstvu) podana invalidnost.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. ... z dne 6. 5. 2011 in št. … z dne 12. 10. 2011, na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni s pravico do premestitve na drugo lahko psihofizično nezahtevno delo, brez vsiljenega ritma in norme, brez prisilne drže vratne in ledvene hrbtenice, brez dvigovanja bremen težjih od 2 kg, brez počepanja ali dvigovanja s tal v ugodnih mikroklimatskih pogojih v polnem delovnem času od 13. 9. 2010 dalje. Hkrati je sklenilo, da stroški tožnika bremenijo proračun.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku. Navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo delovnega mesta, ki ga je tožnik opravljal pred nastankom invalidnosti. Nazadnje je bil zaposlen kot gozdar. Delal je na žagi tako, da je podajal drva na žago, da so se razrezala. Pri tem je dvigoval polena, pri čemer je bil v prisilnem položaju in se je pripogibal. Razkladal je tudi do pet tovornjakov. Delodajalec mu je izdal potrdilo, da je opravljal najtežja fizična dela. Gre tudi za delo v prahu in z lesom, povsod je prisotna žagovina in žaganje, zato se mu je stanje laringitisa še poslabšalo, saj je bil pri delu izpostavljen dražečim snovem. Odkar je brez zaposlitve, nima več toliko težav. Poudarja, da je osebna zdravnica menila, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšana. Leta 1981 je prebolel akutni pankreatitis, leta 1985 je bil v bolnišnici zaradi kroničnega laringitisa, leta 1996 je bil operiran na sečnem mehurju, leta 1997 zaradi dimeljske kile desno, v letu 2009 pa še levo. Zato ni sposoben opravljati dela, ki ga je opravljal pred izgubo zaposlitve. Tudi pri prejšnjem delodajalcu je tožnik delal ob prisotnosti svinca, lepila in laka. Sklicuje se na izvid ORL z dne 25. 4. 2007, da tožnik pri svojem delu ne bo smel biti več izpostavljen neugodni mikroklimi – prah, prepih, dražeče snovi, lak, lepila, smukec. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno zavrnilo dokazna predloga, da se pridobi izvedenska mnenja sodnih izvedencev specialistov kirurga in pulmologa in te zavrnitve ni niti obrazložilo. Uveljavlja povrnitev stroškov pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Po tem preizkusu je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

Predmet tega socialnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti dokončne odločbe toženca z dne 6. 5. 2011 v zvezi s prvostopenjsko odločbo toženca z dne 12. 10. 2010 ter s tem v zvezi presoja, ali je pri tožniku podana invalidnost, oziroma konkretno glede na postavljen tožbeni zahtevek, ali je podano takšno stanje, da je pri njem podana III. kategorija invalidnosti.

Po 1. odstavku 60. člena do 31. 12. 2012 veljavnega Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1; Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je invalidnost podana, če se zaradi sprememb v zdravstvenem stanju, ki jih ni mogoče odpraviti z zdravljenjem ali ukrepi medicinske rehabilitacije in so ugotovljene skladno s tem zakonom, zavarovancu zmanjša zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta oziroma poklicno napredovanje. Invalidnost se razvršča v tri kategorije. Skladno s 3. alinejo 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 je invalidnost III. kategorije podana, če zavarovanec z ali brez predhodne poklicne rehabilitacije ni več zmožen za delo s polnim delovnim časom, lahko pa opravlja določeno delo vsaj s polovico polnega delovnega časa, oziroma če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Kot svoj poklic pa se po 3. odstavku 60. člena ZPIZ-1 šteje delo na delovnem mestu, na katero je zavarovanec razporejen, in vsa dela, ki ustrezajo zavarovančevim telesnim in duševnim zmožnostim, za katera ima ustrezno strokovno izobrazbo, dodatno usposobljenost in delovne izkušnje, ki se zahtevajo za določena dela skladno z zakoni ali kolektivnimi pogodbami.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo presodilo, da pri tožniku ni invalidnosti. Pri tem se je oprlo na izvedenski mnenji invalidske komisije I. in II. stopnje z dne 13. 9. 2010 in z dne 29. 3. 2011, pridobljeni v predsodnem postopku pri tožencu. Ob ugotovitvi, da sta izvedenski mnenji obeh invalidskih komisij medsebojno skladni, poleg tega pa se ujemata tudi z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo, je zavrnilo tožbeni zahtevek na razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti in priznanje pravice do premestitve na drugo delo z omejitvami. Takšna presoja sodišča prve stopnje je po stališču pritožbenega sodišča najmanj preuranjena.

Sodišče prve stopnje se sicer pravilno sklicuje na stališče Vrhovnega sodišča RS, da mnenja invalidskih komisij v sodnem postopku ne pomenijo izvedenskega mnenja, temveč javno listino, zato v primerih, ko med mnenji invalidskih komisij ter ugotovitvami ostalih specialistov in osebnega zdravnika ni razhajanj, mnenja pa so ustrezno obrazložena, to ne pomeni, da je sodišče, poleg skladnih mnenj medicinskih strokovnjakov v predsodnem postopku, dolžno pridobiti še dodatna izvedenska mnenja. Vendar sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi zmotno zaključi, da sta izvedenski mnenji invalidskih komisij skladni z medicinsko dokumentacijo. V obravnavnem primeru namreč izvedenski mnenji nista povsem v skladu z medicinsko dokumentacijo. Poleg tega invalidska komisija tožnikove invalidnosti ni ocenjevala povsem v skladu s tožnikovim svojim poklicem, kot ga definira 3. odstavek 60. člena ZPIZ-1. Invalidski komisiji toženca sta na podlagi razpoložljive medicinske dokumentacije, tožnik pa je bil na invalidski komisiji I. stopnje tudi osebno pregledan, podali sicer skladno oceno, da je pri tožniku zaradi stanja po operaciji dimeljske kile levo in kroničnega laringotraheitisa ni invalidnosti. Pri tem je invalidska komisija I. stopnje tožnikovo invalidnost ocenjevala glede na delovno mesto pripravljalec folije. Menila je, da pri tožniku ni zdravstvenih sprememb, ki bi zmanjševale njegovo zmožnost za zagotovitev oziroma ohranitev delovnega mesta, na katerega je bil razporejen, to je pripravljalec folije, zato ni invalidnosti. Iz mnenja izhaja, da pri tožniku ni ugotoviti bolezenskega stanja, ki bi omejevalo njegovo delazmožnost na zadnjem delu, ki ga je opravljal, oziroma če bi ga opravljal. Enako mnenje je podala invalidska komisija II. stopnje, ki je tožnikovo invalidnost ocenjevala glede na delovno mesto pomožni delavec v gozdarstvu. Menila je, da pri tožniku ni utemeljenih zdravstvenih razlogov za razbremenitev v smislu katere koli kategorije invalidnosti. Pri tem je izhajala iz opisa delovnega mesta pomožni delavec v gozdarstvu na obrazcu DD-1 z dne 10. 11. 2010, iz katerega izhaja, da gre za vsa pomožna dela v gozdarstvu, ki se opravlja na prostem, z opombo, da gre za zdravo delo na čistem zraku. Obrazec DD-1 je pomanjkljivo izpolnjen in ni podpisan niti s strani strokovnega delavca niti s strani pooblaščenega zdravnika.

Invalidski komisiji sta tožnikovo invalidnost ocenjevali glede na konkretni delovni mesti, na kateri je bil tožnik razporejen, preden se je dne 30. 10. 2010 vpisal v evidenco brezposelnih oseb. Tožnik, ki je daljše obdobje delal kot konfekcionar in nato kot pripravljalec folije ter krajši čas kot pomožni delavec v gozdarstvu, ima končano osnovno šolo. Od dne 30. 9. 2009 dalje je prijavljen v evidenco brezposelnih oseb s strokovno izobrazbo pomožni delavec in zaposlitvenim ciljem delavec za druga preprosta dela. Vrhovno sodišče RS je v sodbi opr. št. VIII Ips 251/2001 z dne 18. 9. 2012 zavzelo stališče, da je za iskalce zaposlitve, ki praviloma iščejo zaposlitev v okviru svoje poklicne usposobljenosti, ocena delazmožnosti z vidika delovnega mesta, na katerem so bili nazadnje razporejeni, neustrezna. Pri presoji tožnikove invalidnosti je torej potrebno izhajati tudi iz njegove poklicne usposobljenosti pomožnega delavca.

Kot že navedeno, izvedenski mnenji invalidskih komisij nista povsem skladni z razpoložljivo medicinsko dokumentacijo. Tožnik namreč v pritožbi utemeljeno poudarja, da mu specialist ORL v izvidu z dne 25. 4. 2007 odsvetuje izpostavljenost neugodni mikroklimi. Iz tega izvida namreč izhaja, da ob diagnozi kronični laringitis tožnik pri svojem delu ne bi smel biti več izpostavljen neugodni mikroklimi – prahu, prepihu, dražečim snovem, laku, lepilu in smukcu. Tudi tožnikova osebna zdravnica v predlogu za uvedbo postopka za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja z dne 22. 3. 2010 meni, da je tožnikova delovna zmožnost zmanjšanja, saj mora delati v primernih klimatskih razmerah. Neutemeljeno pa tožnik v pritožbi opozarja na stanje po operaciji dimeljske kile levo in pri tem neutemeljeno vztraja pri potrebnosti fizičnih razbremenitev. Osebna zdravnica v predlogu z dne 22. 3. 2010 sicer meni, da tožnik pri delu zaradi stanja po operaciji dimeljske kile levo ne bi smel dvigati težjih bremen oziroma delati v prisilni drži. Specialist kirurga pa v izvidu z dne 4. 6. 2010 ob kontrolnem pregledu v zvezi z eventualno omejitvijo fizičnih obremenitev izrecno meni, da omejitev obremenjevanja stanja po operaciji levostranske dimeljske kile ni. Tožnik zato v pritožbi neutemeljeno vztraja, da zaradi operacije kile potrebuje fizične razbremenitve pri delu, utemeljeno pa opozarja, da glede na izvid ORL z dne 25. 4. 2007 ni razčiščeno, ali je zaradi kroničnega laringitisa oziroma laringotraheitisa pri njem podana invalidnost oziroma III. kategorija invalidnosti.

Glede na neskladna mnenja osebne zdravnice, specialista ORL in invalidskih komisij glede tožnikove invalidnosti v zvezi s stanjem kroničnega laringitisa oziroma laringotraheitisa je pritožbeno sodišče razveljavilo izpodbijano sodbo, ki se na podlagi določbe 355. člena ZPP vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožbeno sodišče glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenjuje, da navedenih pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj je potrebno v dopolnjenem dokaznem postopku ugotoviti dejansko stanje in izvesti dokaze, ki v doslej izvedenem dokaznem postopku še niso bili izvedeni. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem sojenju na podlagi preiskovalnega načela iz 62. člena ZDSS-1 in skladno z načelom materialne resnice iz 61. člena ZDSS-1 z izvedbo ustreznih dokazov, zlasti z zaslišanjem prof. dr. A. A., dr. med., ki je izdala izvid z dne 25. 4. 2007, in po potrebi s postavitvijo sodnega izvedenca pulmologa, pri katerem tožnik vztraja tudi v pritožbi, glede na postavljen tožbeni zahtevek razčistiti, ali je pri tožniku, pri katerem je sicer že od 22. 11. 1993 dalje podana neposredna nevarnost za nastanek invalidnosti, z odločbo z dne 27. 11. 2008 pa mu je bilo priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja na podlagi predloga z dne 16. 7. 2008 zavrnjeno, glede na stanje do dokončnosti izpodbijane odločbe zaradi kroničnega laringitisa oziroma laringotraheitisa in upoštevaje tožnikov svoj poklic, kot ga definira 3. odstavek 60. člena ZPIZ-1, podana invalidnost. Šele glede na tako ugotovljeno dejansko stanje v zvezi s tožnikovo delazmožnostjo, bo mogoče odločati o tem, ali izpolnjuje pogoje za razvrstitev v III. kategorijo invalidnosti iz 3. alineje 2. odstavka 60. člena ZPIZ-1 in za priznanje pravic na tej podlagi ter s tem v zvezi presoditi pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb toženca.

Pritožbeno sodišče je odločitev o stroških postopka, skupaj s stroški pritožbe, pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).