Jedro

Odškodnina iz 118. člena ZDR po sodni praksi predstavlja denarno nadomestilo (odmeno) namesto reintegracije, zato pri njej ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava.

Izrek

Pritožba se v delu, ki se nanaša sklep o dopustitvi spremembe tožbe, zavrne in se potrdi sklep, izdan na naroku dne 16. 2. 2011. Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v I./1., I./2., I./3. in I./4. točki izreka delno spremeni tako, da v tem delu glasi: „I./1. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2010 je nezakonita in se razveljavi ter se pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2009 razveže z dnem 15. 3. 2010. I./2. Zavrne se tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati neto zneske nadomestila plače, in sicer: - za mesec marec 2010 v neto znesku 518,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 4. 2010 do plačila, - za mesec april 1010 v neto znesku 1.082,54 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 5. 2010 do plačila, - za mesec maj 2010 v znesku 1.227,66 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 6. 2010 do plačila, - za mesec junij 2010 v znesku 790,21 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2010 do plačila, - za mesec julij 2010 v znesku 275,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 8. 2010 do plačila, - za mesec avgust 2010 v znesku 365,23 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2010 do plačila, - za mesec september 2010 v znesku 269,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 10. 2010 do plačila, - za mesec oktober 2010 v znesku 90,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 11. 2010 do plačila in - za mesec november 2010 v znesku 263,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 12. 2010 do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.

Tožena stranka je v zvezi z navedenimi neto izplačili dolžna obračunati in za tožečo stranko plačati predpisane davke in prispevke, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.“ V ostalem (prvi odstavek I./5. točke, II./1. točke, drugi odstavek II./2. točke, II./3. točke in IV. točka izreka) se sodba razveljavi in v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom, izdanim na naroku za glavno obravnavo dne 16. 2. 2011, je sodišče sklenilo, da dopusti spremembo tožbe, kot je bila podana s pripravljalno vlogo z dne 21. 10. 2010. S sodbo pa je razsodilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2010 nezakonita in se razveljavi (I./1. točka), da se pogodba o zaposlitvi z dne 10. 9. 2009 razveže z dnem 23. 6. 2011 (I./2. točka), da se ugotovi trajanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki do vključno 15. 3. 2010 (I./3. točka). Nadalje je toženi stranki naložilo, da tožnici za čas od marca 2010 do novembra 2010 izplača neto zneske nadomestila plače, razvidne iz I./4. točke, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, in da ji v zvezi z neto izplačili obračuna in plača predpisane davke in prispevke. V prvem odstavku I./5. točke je toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova izpolnitve obveznosti po členu 6.12. pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007, v delnicah družbe izplača znesek 10.336,55 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 3. 2010 do plačila, v drugem odstavku te točke pa je zahtevek za gotovinsko izplačilo navedenega zneska zavrnilo. V II./1. točki je ugotovilo obstoj terjatve tožnice iz naslova odškodnine za neizkoriščeni letni dopust v višini 2.542,80 EUR in odškodnine v višini 3.912,22 EUR, skupaj torej v višini 6.455,02 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2011 do plačila. Ugotovilo je še obstoj terjatve tožene stranke do tožnice v višini 6.398,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 dalje do plačila (prvi odstavek II./2. točke) in neobstoj terjatve v višini 1.405,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 3. 2008 dalje do plačila in 3.060,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 7. 2008 dalje do plačila (drugi odstavek II./2. točke). Po medsebojnem pobotanju je toženi stranki naložilo, da tožnici plača znesek 482,71 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 23. 6. 2001 dalje do plačila (II./3. točka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek, da se tožnici za čas trajanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 9. 2009 prizna delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje, da se ji iz naslova podjetniškega kolektivnega zavarovanja izplača 344,96 EUR, ter višji zahtevek iz naslova nadomestila plače za meseca marec 2010 v višini 362,51 EUR neto, za april 2010 v višini 1.025,73 EUR neto, za junij 2010 v višini 1.433,48 EUR in iz naslova odškodnine po 118. členu ZDR (za znesek 7.824,46 EUR) vse s pp (III. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 791,56 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

Zoper I., II. in IV. točko izreka navedene sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po določilih prvega odstavka 338. člena ZPP, glede zadnjega odstavka I./4. in IV. točke izreka sodbe pa tudi zaradi prekoračitve tožbenega zahtevka. Glede pravočasnosti podane odpovedi navaja, da ni mogoče slediti razlogom sodišča, da je nastanek odpovednega razloga sovpadal s sklenitvijo pogodbe z družbo I. d.o.o. v mesecu aprilu 2008 in aneksom v juliju 2008. Sama sklenitev pogodbe in aneksa še ne more predstavljati nastanka odpovednega razloga, saj je do konca avgusta 2009 tožnica predstavljala upravo tožene stranke. Objektivni rok ni mogel pričeti teči, dokler se nova uprava ni seznanila z dejstvom, to pa je bilo s prejemom mnenja družbe M., d.o.o., dne 30. 10. 2009. S prejemom tega mnenja uprava tožene stranke ni mogla ugotoviti odpovednega razloga. Z zapisniki sej nadzornega sveta družbe v času od septembra do novembra 2009 je dokazala, da je to mnenje posredovala na obravnavo NS družbe, ki je na tej podlagi upravi odredil določene ukrepe in je šele tedaj uprava imela objektivno podlago za ukrepanje. V vlogah je navedla, da se brez podaje zagovora tožnice ni mogla seznaniti o ugotovitvi odpovednega razloga. Šele z zavrnitvijo zagovora je bil izkazan subjektivni odnos tožnice do dejanja. Zato subjektivni rok ni mogel pričeti teči pred 12. 3. 2010. Utemeljeno je pričakovala, da bo tožnica vsaj na ustnem zagovoru pojasnila bistvene okoliščine vseh očitanih ravnanj. Sodišče se do teh navedb tožene stranke ni opredelilo. Z odločitvijo v I./4. točki izreka je sodišče prekoračilo tožbeni zahtevek, saj zahtevka, kot izhaja iz izreka, tožnica ni postavila. V modifikaciji zahtevka dne 16. 2. 2011 je tožnica zahtevala plačilo davkov in prispevkov od uveljavljenih bruto zneskov. Meni, da za odločanje o izplačilu v delnicah tožene stranke ni stvarno pristojno delovno sodišče. Sicer pa tožnica ni dokazala utemeljenosti zahtevka po višini oziroma je vprašljiva pravilnost obračuna. Tožnica ni zatrjevala niti dokazala, kakšno je plačilo „1/3 neto fiksnega plačila brez dodatkov vrednosti plače delovnega mesta“. Ugotovitev sodišča v tem delu je v nasprotju z njegovo nadaljnjo odločitvijo o zavrnitvi pobotnega ugovora tožene stranke v skupni višini 4.465,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Neutemeljeno je sodišče toženi stranki pri izplačilu v delnicah družbe naložilo plačilo zakonskih zamudnih obresti od 15. 3. 2010 dalje. Z razlogi, ki se nanašajo na odločitev o izplačilu v delnicah družbe in zavrnitvi gotovinskega izplačila, sodišče v celoti pritrdi neutemeljenosti že izvedenega izplačila v denarju oziroma utemeljenosti vrnitvenega zahtevka že izplačanih zneskov. Izrek o neobstoju terjatve iz tega naslova je v nasprotju s I./5. točke izreka sodbe in so posledično v medsebojnem nasprotju vsi razlogi sodbe, ki se nanašajo na ta dva dela odločitve sodišča prve stopnje. Posledično je nepravilen tudi medsebojni pobot terjatev v II./3. točki izreka in odločitev o stroških postopka. Glede odločitve o višini dosojene odškodnine po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih meni, da sodba ne vsebuje bistvenih in relevantnih razlogov oziroma niso ugotovljeni elementi odškodninske odgovornosti. Zlasti ni dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila tožnica zaradi pritiskov, ki jih je doživljala od septembra 2010 dalje in v zvezi s sporno odpovedjo, psihično prizadeta, v zvezi s čemer je bila tudi v bolniškem staležu. Tega zaključka tožnica ni dokazala.

Tožena stranka izpodbija tudi sklep sodišča, s katerim je dopustilo spremembo tožbe s pripravljalno vlogo tožnice z dne 21. 10. 2010. V tej vlogi je svoj prvotni tožbeni zahtevek tožnica spremenila tako, da je zahtevala ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Glede na navedeno je bil tožbeni zahtevek po prvotni tožbi dejansko umaknjen, medtem ko je spremenjeni tožbeni zahtevek prepozen. Zato je potrebno tožbo zavreči, saj je bila tožnica s spremembo tožbe 21. 10. 2010 prekludirana. Priglaša pritožbene stroške.

Tožnica podaja odgovor na pritožbo in v celoti prereka navedbe tožene stranke. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne. Navaja, da se je tožena stranka, kot to potrjuje tudi v svoji pritožbi, z razlogi, ki naj bi utemeljevali izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, seznanila dne 30. 10. 2009 po prejemu mnenja družbe M., d.o.o., pri čemer z zagovorom na dan 12. 3. 2010 niso bile ugotovljene nobene nove okoliščine, ki do tedaj niso bile znane. Ker tožena stranka ni ugotovila nobenih novih okoliščin na zagovoru, je sporna odpoved prepozna in nezakonita. Izrek sodbe v I./4. točki je pravilen in zakonit, saj je tožnica na zadnjem naroku za glavno obravnavo sodišče opozorila, da je tožbeni zahtevek v 4. točki postavljen v neto zneskih, čemur tožena stranka ni nasprotovala. Stvarna pristojnost sodišča za odločanje o obveznosti plačila v obliki delnic izhaja iz delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki. V zvezi z izpodbijanjem sklepa o dopustitvi spremembe tožbe navaja, da se je pooblaščenec na naroku dne 16. 2. 2011 strinjal, da se med strankama nesporno ugotovi, da ne obstaja odpoved iz poslovnega razloga tožnici, temveč obstaja le sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi. Uveljavlja povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje in sklep istega sodišča, izdan na naroku dne 16. 2. 2011, v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena v povezavi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) in na pravilno uporabo materialnega prava.

O pritožbi zoper sklep z dne 16. 2. 2011 Tožena stranka izpodbija sklep, s katerim je sodišče prve stopnje na naroku 16. 2. 2011 ugodilo spremembi tožbe z dne 21. 10. 2010. Tožnik je s tožbo z dne 13. 4. 2010 zahteval ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jo je prejel dne 15. 3. 2010, kar pomeni, da je tožbo vložil v predpisanem 30-dnevnem prekluzivnem roku, kot to določa tretji odstavek 204. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami). Sodno varstvo zoper izredno odpoved z dne 15. 3. 2010 je tožnik uveljavljal v predpisanem roku. Tožnik je nato s spremembo tožbe izpodbijal izredno odpoved iz „poslovnih razlogov“ na naroku dne 16. 2. 2011, pri čemer je bilo ob dopustitvi spremembe tožbe kot nesporno med strankama ugotovljeno, da ne obstaja odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov tožnici oziroma da obstaja le sporna izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 15. 3. 2010. S sklepom z dne 14. 4. 2011, ki ni predmet pritožbe, je sodišče ugodilo spremembi tožbe, kot jo je tožnica podala s pripravljalno vlogo z dne 16. 2. 2011 in v kateri je izpodbijala nezakonitost izredne odpovedi. Glede na navedeno in določbo četrtega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami), v skladu s katerim lahko delavec v sporu o prenehanju delovnega razmerja tožbo glede zahtevka spremeni do konca glavne obravnave brez privolitve tožene stranke, je sodišče prve stopnje na naroku ne glede na ugovor tožene stranke utemeljeno dopustilo spremembo tožbe z dne 21. 10. 2010. Zato je pritožbeno sodišče po določbi sedmega odstavka 185. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 363. člena ZPP pridržano pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).

O pritožbi zoper ugodilni del sodbe Tožena stranka je tožnici za očitane kršitve, ki izvirajo iz časa, ko je opravljala funkcijo predsednice uprave tožene stranke po pogodbi o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007, izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 10. 9. 2009 zaradi razlogov po 1. in 2. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Po 1. alinei te zakonske določbe delodajalec lahko delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja, po 2. alinei pa v primeru, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

V primeru odpovedi iz razloga po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR je mogoče odpoved podati v roku 30 dni ugotovitve razloga za izredno odpoved in za storilca ves čas, ko je možen kazenski pregon (drugi odstavek 110. člena ZDR). V primeru kršitve iz 2. alineje prvega odstavka 111. člena ZDR pa mora (v skladu z drugim odstavkom 110. člena ZDR) pogodbena stranka izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi podati najkasneje v 30 dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved, in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga. Kot pravilno s povzemanjem obrazložitve izredne odpovedi ugotavlja sodišče prve stopnje, je pisno mnenje družbe M., d.o.o., na katere je oprla očitke o kršitvah delovne obveznosti z znaki kaznivega dejanja po 244. členu KZ RS, tožena stranka pridobila 30. 10. 2009. Že pred tem (dne 27. 8. 2009) pa je prišlo do spremembe v upravi tožene stranke in je toženo stranko po tej spremembi zastopal zakoniti zastopnik S.Z.. Tožena stranka je najkasneje dne 30. 10. 2009 ugotovila odpovedni razlog, ko je novi zakoniti zastopnik, ki je po prvem odstavku 18. členu ZDR upravičen podati odpoved, prejel strokovno mnenje družbe M., d.o.o. o spornih zneskih, ki so se plačevali družbi I., d.o.o., pri čemer ni moglo biti nobenega dvoma o tem, kdo je bil v letu 2007 in 2008 odgovoren za poslovanje tožene stranke. Iz izpovedi tožnice in zapisnika na zagovoru z dne 12. 3. 2010 izhaja, da je tožnica v zvezi z očitki želela pridobiti mnenje družbe M., d.o.o. in je podala pisni zagovor, v katerem pa ni navedla nič več, kot je že napisala v svojih predhodnih pisnih vlogah. Dne 12. 3. 2010 tožena stranka ni zvedela ničesar novega niti ni ugotavljala subjektivnih elementov kršitve in subjektivnega odnosa delavke do nje, kot to zmotno navaja tožena stranka. Pritožbeno sodišče glede na izvedene dokaze in ustaljeno sodno prakso (npr. sodba VIII Ips 381/2009 z dne 14. 2. 2011) soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da je bil v obravnavani zadevi s podano izredno odpovedjo 15. 3. 2010 prekoračen subjektivni 30-dnevni rok za podajo odpovedi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po drugem odstavku 110. člena ZDR in je zato odpoved nezakonita.

Če sodišče ugotovi, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita, lahko na podlagi prvega odstavka 118. člena ZDR v primeru ugotovitve, da delavec ne želi nadaljevati delovnega razmerja, na predlog delavca ugotovi trajanje delovnega razmerja, vendar najdlje do odločitve sodišča prve stopnje, prizna delavcu delovno dobo in druge pravice iz delovnega razmerja ter mu prizna ustrezno denarno odškodnino v višini največ 18 mesečnih plač, izplačanih v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Skladno z navedeno določbo lahko sodišče ugotovi trajanje delovnega razmerja "najdalj do odločitve sodišča prve stopnje". Po tej določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje (o nezakonitosti odpovedi in sodni razvezi pogodbe o zaposlitvi) skrajni rok, do katerega sodišče lahko ugotovi trajanje delovnega razmerja. Najdalj pomeni, da sodišče sodno razveže pogodbo o zaposlitvi tudi prej.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v III. točki izreka sodbe med drugim zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnici za čas trajanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 9. 2009 prizna delovna doba in druge pravice iz delovnega razmerja do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Tožnica te odločitve ni izpodbijala, zato je postala sodba v tem delu pravnomočna.ZDR v prvem odstavku 1. člena uveljavlja pogodbeni princip delovnega razmerja. Tega pravnega razmerja med tožnico in toženo stranko zaradi pravnomočne odločitve sodišča prve stopnje, po sicer nezakoniti odpovedi ni bilo več. Zato je pritožbeno sodišče pogodbo o zaposlitvi tožnice s toženo stranko z dne 10. 9. 2009 razvezalo že z dnem 15. 3. 2010. Pravnomočna je postala tudi odločitev o zavrnitvi tožničinega zahtevka, da se ji za čas trajanja delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi z dne 10. 9. 2009 do izdaje sodba sodišča prve stopnje priznajo druge pravice iz delovnega razmerja, med katere sodi tudi plačilo (razlike) nadomestila plače s prispevki za socialno varnost. To pomeni, da ni pravnega temelja za izplačilo (neto) nadomestila plače za obdobje od 16. 3. 2010 do vključno novembra 2010 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi ter za obračun in plačilo predpisanih davkov in prispevkov, zaradi česar je potrebno tožbeni zahtevek v tem obsegu zavrniti (I./4. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje).

Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi v I./5. tč. izreka oprlo na določbo člena 6.12. pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 11. 2007, po kateri je tožnici v obdobju prvega imenovanja (od 19. 11. 2007 do 19. 11. 2012) za opravljanje dela vodje splošnega sektorja tožene stranke pripadala pravica do plačila 1/3 neto fiksnega plačila za brez dodatkov vrednosti plače delovnega mesta, kar se lahko obračuna 2-krat letno (november, maj) v delnicah družbe. Toženi stranki je naložilo, da iz naslova izpolnitve obveznosti po navedem členu pogodbe o zaposlitvi tožnici v delnicah družbe izplača znesek 10.336,55 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa je zahtevek za gotovinsko izplačilo navedenega zneska. Tožnica ni izpodbijala odločitve o zavrnitvi zahtevka za izplačilo 10.336,55 EUR v denarju skupaj s pripadajočimi obrestmi (drugi odstavek I./5. točke izreka), zato je slednja postala pravnomočna.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor stvarne pristojnosti za odločitev o obveznosti, izraženi v vrednostnih papirjih (delnicah). Delovno sodišče je na podlagi prvega odstavka 5. b člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) stvarno pristojno za odločanje o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Tožnica je zahtevala izpolnitev obveznosti iz 6.12. člena pogodbe o zaposlitvi na podlagi opravljanja dela vodje splošnega sektorja do prenehanja njene pogodbe o zaposlitvi, zato je sodišče prve stopnje stvarno pristojno za odločanje v zadevi. Utemeljeno pa pritožba opozarja na vprašanje pravilnosti obračuna navedenega prejemka iz delovnega razmerja. Sodišče prve stopnje je kljub izrecnim ugovorom tožene stranke v tej smeri preuranjeno sledilo izračunom D.K. (A/53), ki naj bi bili narejeni po odredbi oziroma navodilih tožnice, in tožnici prisodilo znesek 10.336,55 EUR v delnicah družbe, ne da bi preizkusilo, ali imajo izračunani zneski v marcu in juliju 2008 podlago v določbi člena 6.12. pogodbe o zaposlitvi, ki določa, da ima tožnica pravica do plačila 1/3 neto fiksnega plačila brez dodatkov vrednosti plačila delovnega mesta (vodje splošnega sektorja), pri čemer se takšen obračun opravi le 2-krat letno (v mesecu novembru in maju). Zaradi navedenega je treba razveljaviti odločitev v I./5. točke izreka sodbe, glede na medsebojno povezanost pa posledično tudi odločitev o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožnice v zneskih 1.405,12 EUR in 3.060,60 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. V ponovnem sojenju bo moralo sodišče (po potrebi tudi s postavitvijo izvedenca finančne stroke, kot je to predlagala tožnica v sedmi pripravljalni vlogi z dne 18. 5. 2011) ugotoviti, ali je izračun vtoževanega zneska glede na določbo 6.12. člena pogodbe o zaposlitvi z dne 22. 12. 2007 pravilen. V zvezi z pritožbenim očitkom neutemeljene prisoje plačila zakonskih zamudnih obresti od izplačila v obliki delnic družbe pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se zamudne obresti prisojajo le od denarnih obveznosti (za izplačila v denarju) po 378. členu Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami). Izplačilo v obliki delnic (vrednostnih papirjih) predstavlja izpolnitev v nedenarni obliki, zato od takšne obveznosti ne tečejo zakonske zamudne obresti.

Glede odločitve o odškodnini na podlagi 118. člena ZDR pritožba sicer neutemeljeno navaja, da bi moralo sodišče ugotoviti elemente odškodninske odgovornosti. Odškodnina iz 118. člena ZDR po sodni praksi predstavlja denarno nadomestilo namesto reintegracije (zaradi dejstva izgube zaposlitve), zato pri njej ni potrebno ugotavljati elementov odškodninske odgovornosti po splošnih pravilih civilnega prava. V zvezi z odmero odškodnine pa tožena stranka utemeljeno navaja, da ni dokazno podprta ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bila „tožnica zaradi pritiskov, ki jih je doživljala s strani tožene stranke od meseca septembra 2010 in v zvezi s sporno odpovedjo, psihično prizadeta, v zvezi s čimer je bila tudi v bolniškem staležu“. Kljub temu, da je tožena stranka tekom postopka te navedbe tožnice prerekala, sodišče v tej smeri ni izvajalo nobenih dokazov niti ni sprejelo dokaznih zaključkov, temveč je svoje ugotovitve glede odmere odškodnine oprlo zgolj na navedbe v pripravljalni vlogi z dne 21. 10. 2010. Zaradi tega je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi odločitev o ugotovitvi obstoja terjatve za plačilo odškodnine iz 118. člena ZDR v znesku 3.912,22 EUR (v višini 2 neto plač). V ponovnem sojenju bo moralo sodišče razčistiti, ali držijo navedene tožničine trditve o njenih zdravstvenih težavah, in nato odškodninski zahtevek presojati v okviru spornih 3.912,22 EUR, saj je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka za znesek 7.824,46 EUR s pp postala pravnomočna (III./3. točka izreka).

V II./1. točki izreka je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi obstoj terjatve tožnice do tožene stranke iz naslova odškodnine za neizkoriščeni letni dopust. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v zadevah opr. št. VIII Ips 191/2010 z dne 22. 11. 2011 in opr. št. VIII Ips 107/2010 z dne 20. 12. 2012 obravnavalo vprašanje upravičenosti do odškodnine za neizrabljeni dopust iz 166. člena ZDR oziroma do nadomestila za neizkoriščeni letni dopust po 7. členu Direktive 2003/88/ES. Zavzelo je stališče, da pravica do nadomestila/odškodnine za neizrabljeni dopust, ki je mogoča le podredno glede na pravico do koriščenja letnega dopusta in še to samo ob prenehanju delovnega razmerja, zahteva zoženo razlago njenega obsega. Pravico do odškodnine iz 166. člena ZDR je treba po stališču Vrhovnega sodišča RS razlagati tako, da je delavec upravičen do nadomestila za neizrabljen letni dopust ob prenehanju delovnega razmerja, če ga do izteka pogodbe o zaposlitvi objektivno ni mogel izrabiti. Pri tem se zahteva, da delavec ni mogel izrabiti letnega dopusta še pred prenehanjem delovnega razmerja. Za razlago, da je delavec ob prenehanju delovnega razmerja vedno upravičen do denarnega nadomestila za neizrabljeni letni dopust, v naši zakonodaji ni podlage, take razlage pa ne zahtevajo niti cilji in namen Direktive o delovnem času. Če delavec izrabe letnega dopusta ne zahteva, obstoj nepredvidljivega vzroka za to pa ni izkazan, in če na delodajalčevi strani ni razlogov za neizrabo, pravico do letnega dopusta (ali nadomestila) izgubi. Bistveno je torej dejstvo, ali je imel delavec dejansko možnost izkoristiti svojo pravico do letnega dopusta, ali pa je to možnost izgubil zaradi nepredvidljivih dogodkov.

Sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejanskega stanja v zvezi s pravico do nadomestila za neizrabo letnega dopusta ni ugotavljalo, zato je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev o obstoju terjatve iz naslova neizkoriščenega letnega dopusta v znesku 2.542,80 EUR (II./1. točka izreka) in tudi v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče ugotoviti, ali je imela tožnica od takrat, ko je izvedela, da ji bo delovno razmerje prenehalo, do prenehanja delovnega razmerja dejansko možnost izrabiti svoj letni dopust in če je ta možnost obstajala, razloge za neizrabo. Posledično je pritožbeno sodišče razveljavilo odločitev v II./3. točki izreka in odločitev o stroških v IV. točki izreka prvostopenjske sodbe.

Glede na navedeno in v skladu s 5. alineo 358. člena ZPP je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje delno spremenilo, in sicer tako kot je razvidno iz izreka te sodbe. V ostalem pa je v skladu s 355. členom ZPP pritožbi zoper ugodilni del sodbe ugodilo in sodbo sodišča (z izjemo pravnomočne odločitve v drugem odstavku I./5. točke in III. točki izreka - prvi odstavek 319. člena ZPP in prvem odstavku II./2. točke izreka - tretji odstavek 319. člena ZPP) razveljavilo ter v tem delu zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče upoštevati pravnomočno odločitev o obstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke do tožnice v znesku 6.398,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 7. 2011 dalje do plačila (prvi odstavek II./2. točke izreka).

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).