Jedro

Tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil.

Izrek

I.Tožba se zavrže.

II.Predlog za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) z izpodbijanim sklepom zavrgla tožnikovo prošnjo za mednarodno zaščito, saj bo predan Republiki Hrvaški, ki je na podlagi meril v prenovljeni Uredbi EU št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. 6. 2013 (v nadaljevanju Dublinska uredba) za to odgovorna država članica. Predaja se bo izvršila najkasneje v osemnajstih mesecih od 24. 1. 2024.

2.Tožnik je s tožbo zahteval, da se zadeva po odpravi izpodbijanega sklepa vrne v ponoven postopek toženi stranki. Hkrati je predlagal, da se do pravnomočne odločitve zadrži njegova izvršitev.

3.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da uradne evidence o nastanitvi prosilcev za mednarodno zaščito kažejo, da je prosilec 29. 12. 2023 samovoljno zapustil azilni dom v Ljubljani. Tožnik v tožbi trdi, da to ni res, kar potrjuje njegovo pooblastilo, dano pooblaščenki.

4.Sodišče je opravilo poizvedbe v azilnem domu in ugotovilo, da je tožnik njegove prostore (ponovno) zapustil 24. 4. 2024. Ugotovilo je tudi, da iz pooblastila, ki je v prilogi A1 sodnega spisa, izhaja, da ga je tožnik podpisal dne 19. 4. 2024, torej še preden je 24. 4. 2024 zapustil azilni dom, zato ta listina ne more šteti kot dokaz, da je tožnik še vedno prisoten v azilnem domu oziroma na drugem, znanem naslovu v Republiki Sloveniji.

5.Tožena stranka v odgovoru na tožbo z dne 29. 4. 2024 vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa in navaja, da je tožnik dne 24. 4. 2024 ob 00:25 uri ponovno samovoljno zapustil azilni dom in se tja ni vrnil.

6.Tožba in predlog za izdajo začasne odredbe nista dovoljena.

7.Vsak, ki zahteva sodno varstvo svojih pravic in pravnih interesov s tožbo v upravnem sporu, mora za to izkazati pravni interes. Ta se kaže v tem, da bi morebitna ugoditev tožbi pomenila izboljšanje njegovega pravnega položaja, ki ga brez vložene tožbe ne bi mogel doseči. Pravni interes kot procesna predpostavka za vsebinsko obravnavanje tožbe mora obstajati ves čas postopka, na njegov obstoj pa je sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti. Če sodišče ugotovi, da tožnik nima več pravnega interesa za tožbo, jo kot nedovoljeno zavrže (6. točka prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1).

8.Iz posameznih določb ZMZ-1 izhaja, da ima prosilec za mednarodno zaščito, ko se odloča o njegovi prošnji, poleg pravic tudi dolžnosti in obveznosti. Če jih ne upošteva, so glede njegove prošnje za mednarodno zaščito predvidene določene odločitve procesne narave. Tako se v primeru, če je iz uradnih evidenc pristojnega organa razvidno, da je prosilec samovoljno zapustil azilni dom ali njegovo izpostavo in se v treh dneh od samovoljne zapustitve ni vrnil v azilni dom ali njegovo izpostavo, šteje njegova prošnja za umaknjeno (2. alineja drugega odstavka 50. člena ZMZ-1).

9.Vrhovno sodišče je že večkrat poudarilo, da samovoljna zapustitev azilnega doma v času po izdaji odločbe vpliva tudi na vodenje upravnega spora, ki teče na podlagi prosilčeve tožbe zoper zanj neugodno odločbo o prošnji. Takšno ravnanje prosilca namreč kaže, da je prenehal njegov namen počakati na sodno odločitev, ki bi lahko bila v njegovo korist, s tem pa tudi, da izpodbijana odločba o zavrnitvi (ali zavrženju) njegove prošnje očitno ne posega več v njegovo pravico, ki jo je uveljavljal v prošnji za mednarodno zaščito.

10.Ob upoštevanju omenjenih izhodišč sodišče ugotavlja, da tožnik očitno nima namena počakati na odločitev sodišča o njegovi prošnji za mednarodno zaščito in na dokončanje postopka, zaradi česar ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor. Po povedanem je namreč 24. 4. 2024 samovoljno, torej po svoji volji, ne oziraje se na navedene zakonske zahteve, zapustil prostore azilnega doma in se tja do 29. 4. 2024 ni vrnil. Zato je sodišče tožbo in predlog za izdajo začasne odredbe zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

11.Ob ugotovitvi, da pravni interes ne obstaja več, sodišče ne presoja utemeljenosti tožbe, zato se do navedb strank v postopku ni posebej opredeljevalo.

-------------------------------

Npr. v sklepih I Up 161/2022 z dne 22. 8. 2022, I Up 129/2020 z dne 30. 9. 2020 in I Up 121/2020 z dne 11. 11. 2020.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o upravnem sporu (2006) - ZUS-1 - člen 36, 36/1, 36/1-6

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.