Jedro

Prostorska polnozasedenost zavoda ne more biti razlog za odklon sprejema pacienta v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi sklepa sodišča.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje sklenilo, da se nasprotnega udeleženca M. S. sprejme v varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda A za čas do 21. 1. 2016. Sodišče prve stopnje je sledilo predlogu predlagatelja, to je Psihiatrične bolnišnice B, po katerem je predlagala, da sodišče nasprotnega udeleženca na podlagi 75. člena Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr) namesti v varovani oddelek Socialno varstvenega zavoda, kjer bo prejemal vso ustrezno nego in pomoč pri vsakodnevnem funkcioniranju. Sodišče prve stopnje je štelo predlog za utemeljen. Na podlagi izvedenih dokazov je ugotovilo, da so podani vsi pogoji po prvem odstavku 74. člena ZDZdr, ki sicer določa pogoje za sprejem v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda na podlagi privolitve, a se to določilo v skladu s prvim odstavkom 75. člena istega predpisa uporablja tudi v primerih, ko oseba privolitve ne poda in o njenem sprejemu v varovani oddelek socialno varstvenega zavoda odloči sodišče. Sodišče je ugotovilo, da so izpolnjeni vsi pogoji, da se nasprotnega udeleženca sprejme v varovani oddelek brez njegove privolitve. Nato je sodišče prve stopnje pozvalo Socialno varstveni zavod A., Dom C, in Dom D. in Socialno varstveni zavod E., da podajo mnenje po 79. členu ZDZdr. Socialno varstveni zavod A. je v mnenju z dne 13. 2. 2015 podobno, kot v mnenju z dne 11. 12. 2014, ki ga je predložila predlagateljica, navajal, da razpolaga z varovanim oddelkom, vendar so prostorske kapacitete na varovanem oddelku prezasedene, zato nasprotnega udeleženca v doglednem času ne morejo sprejeti v zavod in mu nuditi ustreznih strokovnih storitev. Dom C. je v svojem mnenju dne 8. 12. 2014 navedel, da so junija 2014 sprejeli prošnjo za namestitev nasprotnega udeleženca in ga na podlagi tedanjega psihiatričnega mnenja uvrstili na čakalno listo, ki je dolga, zaradi česar nasprotni udeleženec še ni bil sprejet v oskrbo. Ta zavod je prekomerno zaseden in je v njem nameščenih več oseb, kot zagotavljajo prostorski pogoji na podlagi katerih je bil oddelek verificiran. Dom D je dne 16. 2. 2015 podal negativno mnenje, ker namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek ni mogoča, pri čemer se je skliceval na popolno zasedenost oddelka in na nezmožnost nameščanja dodatnih postelj. Socialno varstveni zavod E. je v mnenju z dne 10. 2. 2015 navedel, da je obstoječi varovani oddelek trenutno v prenovi in so brez njega, obstoječim varovancem v varovanem oddelku pa nudijo nadomestne prostore v zavodu. Pa tudi sicer imajo močno prezasedene kapacitete na varovanem oddelku in nasprotnemu udeležencu ne morejo nuditi storitev, ki jih potrebuje. Sodišče prve stopnje pa je nato, na podlagi izvedenih dokazov zaključilo, da domsko namestitev z ustrezno oskrbo in varstvom, ki jo potrebuje nasprotni udeleženec, nudijo vsi navedeni zavodi, saj z izjemo prostorskih zmogljivosti drugih zadržkov za sprejem nasprotnega udeleženca v mnenjih niso podali. Sodišče pa je ocenilo, da sprejem nasprotnega udeleženca v Socialno varstveni zavod E. ni utemeljen, saj je prenova varovanega oddelka tega zavoda, ki trenutno ne deluje, dovolj tehten razlog, da se ne odredi sprejem nasprotnega udeleženca v ta zavod. Po presoji sodišča za odločitev o tem, kateri izmed preostalih obravnavanih zavodov je najprimernejši, niso zavezujoči kriteriji za sprejem, določeni v prvem odstavku 15. člena Pravilnika o postopkih pri uveljavljanju pravice do institucialnega varstva. Ti kriteriji so zavezujoči za odločanje komisije, ko gre za sprejem na podlagi prošenj, so pa lahko sodišču v oporo. Sodišče je ugotovilo, da tudi iz mnenja Doma C. izhaja, da je varovani oddelek verificiran za 12 oseb, iz poizvedb sodišča z dne 16. 2. 2015 v Domu D. izhaja, da lahko na varovani oddelek sprejmejo 8 oseb, iz pritožbenih navedb Socialno varstvenega zavoda A. pa je razvidno, da ima varovani oddelek 4 bivalne enote, od katerih vsaka sprejme po 12 oseb. Iz navedenega izhaja, da ima, ob siceršnji prezasedenosti, največje prostorske zmožnosti ravno Socialno varstveni zavod A., ki bi po oceni sodišča v danih okoliščinah nasprotnemu udeležencu vendarle najlažje nudil primerno oskrbo in varstvo, saj je pričakovati, da v večjih oddelkih pogosteje prihaja do fluktoacije varovancev in sprostitve prostih mest. Sodišče je pri določilih tega zavoda upoštevalo tudi mnenje izvedenca J. M., kateri je menil, da je navedeni zavod pravno ter strokovno ustrezen z vidika starosti nasprotnega udeleženca, njegove psihopatologije in namena zavoda. Sodišče pa je upoštevalo tudi dejstvo, da se nasprotni udeleženec že vse od 21. 1. 2015 nahaja v tem zavodu in torej že več tednov traja njegovo prilaganje na novo okolje in osebje, kar pa po oceni sodišča v danih okoliščinah, ko tudi v nobenem od zavodov ni prostega mesta, ne gre spregledati. Sodišče je zato ocenilo, da je ob prostorskih nezmožnosti vseh primernih zavodov za sprejem nasprotnega udeleženca vendarle najustreznejši Socialno varstveni zavod A. 2. Zoper takšno odločitev s pritožuje Socialno varstveni zavod - SVZ A. Pritožbo podaja iz pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tega zavoda niso izpolnjeni drugi pogoji za sprejem v Socialno varstveni zavod, ki jih določajo predpisi s področja socialnega varstva, in sicer je to določeno v prvem odstavku 64. člena ZDZdr. V pritožbi še navaja, da ima varovani oddelek Socialno varstveni oddelek A. skupaj 4 bivalne enote, ki so popolnoma zasedene, udeleženec postopka pa ne more in ne sme sprejeti več oseb, kot je predpisano, to je največ 12 oseb v bivalni enoti. V kolikor bodo sprejeli nasprotnega udeleženca, le-temu v postopku ne bo mogoče zagotavljati varnosti, izrecno predpisane s Pravilnikom o kadrovskih, tehničnih in prostorskih pogojih za izvajanje nalog na področju duševnega zdravja za izvajalce institucialnega varstva ter centre za socialno delo ter v postopku njihove verifikacije. Za SVZ A. je sporna odločitev sodišča prve stopnje, da pri njih prihaja do velike fluktuacije varovancev, saj je bilo v njihovem mnenju jasno zapisano, da so kapacitete na varovanem oddelku prezasedene. Sodišče prve stopnje je neutemeljeno sledilo izvedencu, ki se je zavzemal za sprejem v SVZ A. Ne strinja se z oceno sodišča, da ima ob siceršnji prezasedenosti največje prostorske zmožnosti ravno SVZ A. Dejstvo je, da ima SVZ A. verificiran varovani oddelek za štiri bivalne enote po 12 oseb, vendar so vse kapacitete ves čas prezasedene, ob tem pa SVZ A. potrebuje občasne namestitve na varovani oddelek tudi za stanovalce, ki bivajo na odprtih enotah zavoda in zaradi poslabšanja psihičnega zdravstvenega stanja ogrožajo svoje zdravje ter življenje in zdravje drugih. Podatki kažejo, da je v letu 2014 potrebovalo namestitev na varovani oddelek 85 stanovalcev, ki so bili sprejeti v zavod pred letom 2014. Ti so bili nameščeni po sklepu sodišča oziroma s privolitvijo. Sklepi sodišč so bili izdani za različna časovna obdobja, v 22 primerih je sodišče določilo daljše časovno obdobje, in sicer za dobo enega leta. Iz tega izhaja, da največje prostorske zmožnosti, kot navaja sodišče, niso relevantne, saj se ob tem, glede na specifične težave stanovalcev, ki bivajo v zavodu, tudi večkrat pojavlja potreba po namestitvi na varovani oddelek. Sodišče je po mnenju pritožnika njihovo mnenje popolnoma zanemarilo. Sicer je omenilo navedeno mnenje, pri tem pa ni preverilo dejstva, da SVZ A. resnično ne razpolaga s prostim mestom na varovanem oddelku in je le sledilo mnenju izvedenca, ki se je zavzemal za sprejem nasprotnega udeleženca v SVZ A. Imenovano sodišče je v obrazložitvi sklepa mnenje SVZ A., iz katerega jasno izhaja, da nasprotnega udeleženca ne morejo sprejeti v zavod zaradi prezasedenosti, sicer povzelo, vendar ga pri odločitvi ni upoštevalo. SVZ A. meni, da njihove navedbe o prostorski stiski za sodišče ne morejo biti irelevantne, saj so limiti postavljeni z namenom, da ne pride do prevelike koncentracije oseb, ki so nevarne sebi ali drugim na enem mestu. Večje število takšnih oseb na enem mestu namreč predstavlja težje obvladljivo oziroma neobvladljivo tveganje za varnost stanovalcev in zaposlenih. Predlaga, da se sklep sodišča v celoti razveljavi ter se zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotnemu udeležencu in predlagatelju, ki nanjo nista odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in tudi pravilno ugotovilo dejansko stanje in nato v skladu z 79. členom ZDZdr pred odločitvijo pridobilo mnenje socialnovarstvenih zavodov, v katere bi bila oseba sprejeta in izpolnjujejo pogoje. Mnenje zavodov je namenjeno ugotavljanju, ali določen socialnovarstveni zavod lahko zagotovi ustrezne pogoje povezane z namestitvijo določene osebe v varovani oddelek. Kot v podobnih primerih se tudi to pritožbeno sodišče strinja s pritožnikom, da so med temi pogoji poleg strokovne usposobljenosti osebja pomembne tudi prostorske zmogljivosti. Vendar pa je sodna praksa, na katero je med drugim oprlo svojo odločitev sodišče prve stopnje, že zavzela stališče, da mnenje zavoda ne more biti zavezujoče, ker je nesprejemljivo, da ob okoliščinah, ki v obravnavanem primeru narekujejo namestitev nasprotnega udeleženca v varovani oddelek, ukrep ne bi bil izvedljiv(1). Sodišče prve stopnje pa je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da med vsemi v poštev prihajajočimi zavodi največ pogojev za sprejem vendarle izpolnjuje SVZ A. Odločilni razlogi, katere je za odločitev o namestitvi v SVZ A ugotovilo sodišče prve stopnje in so sprejemljivi tudi za sodišče druge stopnje pa so, da ima med vsemi zavodi ravno SVZ A. največ bivalnih enot, saj ima štiri bivalne enote, od kateri vsaka sprejme po 12 oseb. Iz tega izhaja, da ima ob siceršnji prezasedenosti največje prostorske zmožnosti ravno SVZ A., ki po pravilni oceni sodišča prve stopnje v danih okoliščinah nasprotnemu udeležencu vendarle najlažje nudi primerno oskrbo in varstvo, saj je pričakovati, da v večjih oddelkih pogosteje prihaja do fluktuacije varovancev in do sprostitve prostih mest. V tej zvezi je neutemeljena pritožba, da SVZ A. sam, mimo sklepa sodišča, namešča v varovane enote svoje varovance, kadar je to potrebno zaradi poslabšanja psihičnega zdravstvenega stanja njihovih varovancev, kateri ogrožajo svoje zdravje in življenje ter zdravje in življenje drugih. Takšnega razporejanja v osnovnem mnenju z dne 13. 2. 2015 SVZ A. ni navajal in zato sodišče prve stopnje s takšnim podatkom ni razpolagalo in ga zato tudi ni moglo upoštevati pri svoji odločitvi in takšno navajanje dejansko predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto (člen 337 Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku - v nadaljevanju ZNP). Nadaljnji nosilni razlog, kateri je narekoval pravilno odločitev sodišča prve stopnje, da nasprotnega udeleženca namesti v SVZ A., pa je upoštevanje mnenja izvedenca J. M., ki se je ne glede na to, da je kot primerne zavode za sprejem nasprotnega udeleženca ocenil vse štiri obravnavane zavode, tudi v ponovljenem postopku zavzemal za sprejem v Socialno varstveni zavod A. Sodišče prve stopnje je sledilo njegovemu mnenju, da je navedeni zavod pravno ter strokovno ustrezen z vidika starosti nasprotnega udeleženca, njegove psihopatologije in namena zavoda, pri čemer je še poudaril, da je omenjeni zavod kvalitetno strukturirana institucija na tem področju. Nadaljnji nosilni razlog za odločitev pa je sodišče prve stopnje našlo tudi v dejstvu, da se nasprotni udeleženec že vse od 21. 1. 2015 nahaja v tem zavodu in torej že več tednov traja njegovo prilaganje na novo okolje in osebje, kar po pravilni oceni sodišča prve stopnje v danih okoliščinah, ko tudi v nobenem od drugih zavodov ni prostega mesta, ne gre spregledati. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje, ko je ocenilo, da je ob prostorskih nezmožnostih vseh primernih zavodov za sprejem nasprotnega udeleženca, vendarle najustreznejši Socialno varstveni zavod A. 6. Po Zakonu o socialnem varstvu je družba dolžna zagotoviti institucionalno varstvo, kamor spadajo socialno varstvene storitve. Zakon o socialnem varstvu v 51. členu določa, da posebne oblike institucialnega varstva izvajajo posebni socialno varstveni zavodi. Sodišče prve stopnje pa je glede na starost nasprotnega udeleženca in glede na njegovo osebno strukturiranost ugotovilo, da je SVZ A. tista kvalificirana institucija, ki bo lahko nudila nasprotnemu udeležencu ustrezno institucionalno varstvo. Zato sklicevanje na prostorsko prezasedenost, ki pa ni podkrepljena s konkretnimi primeri in navedbami o tem, koliko varovancev se nahaja v njihovih bivalnih enotah, ne morejo omajati odločitve sodišča prve stopnje za odločitev za sprejem ravno v SVZ A. Ker pritožnik torej ni v mnenju in tudi ne v pritožbi ponudil konkretne podatke o tem, koliko oseb se nahaja v njihovem zavodu po sklepu sodišč s privolitvijo ali brez privolitve, so tako njegovi pritožbeni očitki o prezasedenosti ostali na pavšalni ravni in jih zato sodišče druge stopnje prav tako ob reševanju pritožbe ne more upoštevati pri tem, da odločitev sodišča prve stopnje o namestitvi nasprotnega udeleženca v SVZ A. ne bi bila pravilna.

Po zaključku sodišča druge stopnje tako ni podan pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga pritožba vidi v tem, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanske prezasedenosti zavoda, kamor je že nameščen nasprotni udeleženec, saj je sodišče prve stopnje na drugi strani ugotovilo, da SVZ A. razpolaga z največjim številom možnih namestitev, ki izpolnjujejo pogoje za namestitev po 74. členu ZDZdr. Pritožbene navedbe, da SVZ A. ne more sprejeti nasprotnega udeleženca v zavod zaradi prezasedenosti, tako niso utemeljene. Sodišče je na naroku samem v prostorih SVZ A. ugotovilo, da se nasprotni udeleženec že vse od 21. 1. 2015 nahaja v tem zavodu in torej že več tednov traja njegovo prilagajanje na novo okolje in osebje, kar je po pravilni oceni sodišča prve stopnje v danih okoliščinah, kot tudi ob dejstvu, da v nobenem od drugih zavodov ni prostega mesta, odločilna okoliščina za namestitev nasprotnega udeleženca ravno v SVZ A. 7. Po navedenem je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (drugi odstavek 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP in prvim odstavkom 30. člena ZDZdr). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe ZDZdr, pri tem pa se mu niso pripetile tiste bistvene kršitve določb ZPP in ZNP, na katere mora paziti sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in 37. členom ZNP.

8. Izrek o pritožbenih stroških je odpadel, ker jih udeleženci niso priglasili.

Op. št. (1): Primerjaj sklep VSL I Cp 2421/2013 z dne 19. 9. 2014, sklep VSC Cp 688/2010 z dne 2. 8. 2010 in sklep VSK Cp 415/2014 z dne 22. 5. 2014.