Jedro

Ker določba 126. člena ZOR ščiti interes upnika kot pogodbi zveste stranke, je prenehanje pogodbe odvisno od njegovih aktivnih ravnanj. Zato zakonodajalec v smislu varovanja izpolnitvenega interesa pogodbi zveste stranke ni izrecno določil roka, v katerem bi moral upnik prvič pozvati dolžnika na izpolnitev obveznosti v dodatnem roku, saj je po sami naravi stvari slednje vezano na vsakokratno naravo pravnega posla ter na njegov izpolnitveni čas. Obvestilo o primernem dodatnem roku glede na določbo drugega odstavka 126. člena ZOR mora upnik tako logično podati v nekem razumnem času glede na konkretne okoliščine vsakokratnega primera. Sodišče mora namreč pri presoji upnikove pravice do razveze pogodbe po 126. členu ZOR upoštevati tudi spoštovanje temeljnega načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR, in sicer kot (naravno) mejo (še) dopustnega ravnanja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja.

Ker je bistvo zastaranja prenehanje pravice do sodnega varstva, upnik glede na dolžnikov izrecni ugovor zastaranja po preteku relevantnega zastaralnega roka ne more več (uspešno) zahtevati prisilne izpolnitve odškodninske terjatve, ki je posledica realizacije odstopnega upravičenja po 126. členu ZOR.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka sama krije stroške revizije.

Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe toženi stranki povrniti 2.478,60 EUR stroškov revizijskega odgovora, za primer zamude pa še zakonske zamudne obresti od tega zneska od šestnajstega dne od vročitve te sodbe do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zaradi zastaranja zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 853.237,82 EUR, ki ga je tožeča stranka uveljavljala iz naslova odškodninske odgovornosti, in sicer kot posledico razdrtja pogodb zaradi neizpolnitve pogodbenih obveznosti s strani tožene stranke (I. točka izreka). Sodišče prve stopnje je zavrnilo tudi ugotovitveni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, saj je presodilo, da je podano pravno nasledstvo med tožečo stranko in Poslovnim združenjem A. n. sol. o. (II. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke glede ugotovitve neobstoja spornega pravnega nasledstva ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi zavrglo. Pritožbo tožeče stranke glede vtoževane odškodninske terjatve pa je v celoti zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

3. Tožeča stranka je vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču je predlagala spremembo sodbe sodišča druge stopnje (in sodbe sodišča prve stopnje) z ugoditvijo tožbenemu zahtevku ter naložitvijo plačila celotnih pravdnih stroškov toženi stranki.

4. Revizija je bila vročena toženi stranki, ki je nanjo odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. Tožena stranka je priglasila stroške revizijskega odgovora z morebitnimi zamudnimi obrestmi.

5. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na podlagi drugega odstavka 130. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 45/2008; v nadaljevanju ZZP-D) uporabilo Zakon o pravdnem postopku s spremembami, ki so bile uveljavljene pred ZPP-D (Ur. l. RS, št. 73/2007 – uradno prečiščeno besedilo; v nadaljevanju ZPP).

6. Revizija ni utemeljena.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja, da sta pravni prednici pravdnih strank sklenili (1) Pogodbo o oddaji mestnega zemljišča v uporabo in zgraditev stanovanjskih in poslovnih objektov v soseski S. z dne 10. 11. 1965 (v nadaljevanju Prvo pogodba) ter (2) Pogodbo o oddaji stavbnega zemljišča v uporabo za zagraditev stanovanjskih in poslovnih objektov v soseski Š. z dne 15. 1. 1969 (v nadaljevanju Drugo pogodbo), na podlagi katerih se je tožeča stranka zavezala k izgradnji dveh stanovanjsko-poslovnih sosesk, in sicer v pogodbenem roku do oktobra leta 1975. Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje izhaja še, da je tožeča stranka svojo obveznost po spornih pogodbah z izgradnjo sosesk v celoti izpolnila. Nasprotno pa tožena stranka ni izvedla celotnega zemljiškoknjižnega prenosa pravice do uporabe vseh pogodbeno določenih parcel, natančneje ene parcele po Prvi pogodbi ter delno desetih parcel po Drugi pogodbi, in to kljub izrecnemu pozivu tožeče stranke z dopisom z dne 12. 9. 2005 o ureditvi zemljiškoknjižnega stanja v skladu s pogodbenimi obveznostmi. Iz prvostopenjske in drugostopenjske sodbe je razvidno, da je tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje zoper odškodninski tožbeni zahtevek uveljavljala ugovor zastaranja.

8. V reviziji v bistvenem ostaja sporno pravno vprašanje o določitvi roka za razvezo pogodbe s strani tožeče stranke (kot upnice) zaradi neizpolnitve obveznosti tožene stranke (kot dolžnice), in to v primerih, ko izpolnitveni rok ni bistvena sestavina pogodbe. Revidentka namreč določbo 126. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) razume tako, da potek zastaralnega roka za izročitev listine za vpis v zemljiško knjigo ne more vplivati na upnikovo pravico do razdrtja pogodbe zaradi dolžnikove (delne) neizpolnitve. Konkretno, čas prvega poziva toženi stranki pred razdrtjem pogodbe (drugi odstavek 126. člena ZOR), na izročitev zemljiškoknjižnih listin v letu 2005, po revizijskih navajanjih naj ne bi bil pravno relevanten, kljub temu da sta bili Prva in Druga pogodba v bistvenem realizirani že leta 1975. Revidentka namreč očitek zmotne uporabe materialnega prava zaradi zavrnitve tožbenega zahtevka iz razloga zastaranja utemeljuje s tem, da ZOR ne postavlja nobenega roka, v katerem mora upnik pozvati dolžnika na izpolnitev svojih obveznosti, pa čeprav je za naknadno izpolnitev obveznosti že potekel zastaralni rok.

9. ZOR kot primarno načelo izpolnjevanja dvostranskih vzajemnih pogodbenih obveznosti postavlja načelo vzajemnosti, na katero je vezano pravilo sočasne izpolnitve (122. člen ZOR). Pri slednjem gre za dispozitivno pravilo, ki ga stranki pogodbeno lahko nadomestita z določitvijo pravočasne izpolnitve pogodbene obveznosti. V vsakem primeru pa pravo na nespoštovanje načela sočasne oziroma pravočasne izpolnitve obveznosti veže določene pravne posledice, med katerimi je tudi prenehanje pogodbe zaradi neizpolnitve.(1) V tem kontekstu ima namreč upnik zaradi dolžnikove zamude tudi v primerih, ko pravočasna izpolnitev pogodbe ni njena bistvena sestavina, pravico do odstopa od pogodbe, ob določitvi dodatnega primernega roka za dolžnikovo izpolnitev obveznosti. Ker torej določba 126. člena ZOR ščiti interes upnika kot pogodbi zveste stranke, je prenehanje pogodbe odvisno od njegovih aktivnih ravnanj.(2) Zato zakonodajalec v smislu varovanja izpolnitvenega interesa pogodbi zveste stranke ni izrecno določil roka, v katerem bi moral upnik prvič pozvati dolžnika na izpolnitev obveznosti v dodatnem roku, saj je po sami naravi stvari slednje vezano na vsakokratno naravo pravnega posla ter na njegov izpolnitveni čas. Obvestilo o primernem dodatnem roku glede na določbo drugega odstavka 126. člena ZOR mora upnik tako logično podati v nekem razumnem času glede na konkretne okoliščine vsakokratnega primera.(3) Sodišče mora namreč pri presoji upnikove pravice do razveze pogodbe po 126. členu ZOR upoštevati tudi spoštovanje temeljnega načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR, in sicer kot (naravno) mejo (še) dopustnega ravnanja pri uveljavljanju pravic in izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenega razmerja.(4) Posledično mora ob odsotnosti izrecnega dogovora strank razumnost časa (prvega) obvestila o primernem dodatnem roku iz 126. člena ZOR razlagati glede na okoliščine konkretnega primera ob upoštevanju temeljnih načel obligacijskega prava (kot so poleg načela vestnosti in poštenja iz 12. člena ZOR še načelo prepovedi zlorabe pravic iz 13. člena ZOR ter načelo skrbnega ravnanja pri izpolnjevanju obveznosti in uveljavljanju pravic iz 18. člena ZOR). Vendar obravnavana zadeva ne terja tovrstne presoje, saj je v reviziji sporno (le) vprašanje, ali ima lahko potek zastaralnega roka (pravovarstveni) učinek na upnikovo odstopno upravičenje po 126. členu ZOR.

10. Že iz vsega do sedaj navedenega logično sledi, da čas upnikovega poziva z določitvijo naknadnega izpolnitvenega roka, kljub navidezni odprtosti določbe 126. člena ZOR, ni pravno neurejen, kot to zmotno navaja revidentka. Sicer pa revizijsko sodišče poudarja, da prav institut zastaranja ureja pomen poteka časa za prenehanje pravice do sodnega uveljavljanja izpolnitve obveznosti.(5) Ker je bistvo zastaranja prenehanje pravice do sodnega varstva, upnik glede na dolžnikov izrecni ugovor zastaranja po preteku relevantnega zastaralnega roka ne more več (uspešno) zahtevati prisilne izpolnitve odškodninske terjatve, ki je posledica realizacije odstopnega upravičenja po 126. členu ZOR. Drugačno stališče bi namreč izigralo smisel zastaranja, ki je nenazadnje v varnosti pravnega prometa. Zato sta sodišči prve in druge stopnje z zavrnitvijo tožbenega zahtevka materialnopravno pravilno odločili, da je pravovarstveni zahtevek tožeče stranke za vtoževanje odškodninske terjatve na podlagi 126. člena v zvezi s 132. členom ZOR prenehal s potekom zastaralnega roka za izstavitev listin za vpis v zemljiško knjigo (371. člen ZOR)(6).

11. Revizijsko sodišče je ugotovilo, da uveljavljeni revizijski razlog ni podan. Zato je zavrnilo revizijo na podlagi 378. člena ZPP (I. točka izreka).

12. Odločitev o revizijskih stroških tožeče stranke temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP (II. točka izreka). Ker tožeča stranka z revizijo ni uspela, pa mora toženi stranki povrniti potrebne stroške revizijskega odgovora (155. člen ZPP). Gre za priglašene stroške, ki v seštevku (skupaj z davkom na dodano vrednost) znašajo 2.478,60 EUR. Od priznanih stroškov gredo toženi stranki za primer zamude tudi zahtevane zamudne obresti (Pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006 – Pravna mnenja I/2006).

Op. št. (1): Juhart, M., v Plavšak, N. (ur.), Obligacijsko pravo: splošni del, GV Založba, Ljubljana, 2009, str. 398. Op. št. (2): Juhart, M., v Plavšak, N., in ostali, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 573. Op. št. (3): Primerjaj Beale, H. G. (ur.) in ostali, Chitty on Contracts: Volume I, General Principles, Trinajsta izdaja, Sweet & Maxwell, London, 2008, str. 1409. Op. št. (4): Primerjaj von Bar, C., in Clive, E. (ur.), Principles, Definitions and Model Rules of European Private Law; Draft Common Frame of Reference, Volume I, Sellier, Munich, 2009, str. 814. Op. št. (5): Cigoj, S., Komentar obligacijskih razmerij, II. knjiga, ČZ Uradni list, Ljubljana, 1984, str. 1142 in nasl. Op. št. (6): Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 146/2008 z dne 25. 3. 2010.