Jedro

Določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 je kogentne narave, kar pomeni, da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve njunega razmerja, če obstajajo navedeni elementi delovnega razmerja. Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje po sili zakona šteje za delovno razmerje (prim. sodbi tega sodišča I U 923/2015 z dne 30. 3. 2016 in III U 83/2018 z dne 5. 10. 2021). Zakonska domneva o obstoju delovnega razmerja v primerih, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja, je tudi izrecno urejena v 18. členu ZDR-1.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške tega postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijana odločba_

1. Z izpodbijano odločbo, št. 06100-588/2019 z dne 27. 6. 2019, je inšpektorica za delo Inšpektorata RS za delo, Območne enote Koper - Postojna - Nova Gorica (v nadaljevanju: prvostopenjski organ) pod 1. točko izreka tožnici prepovedala opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo z delavci - samostojnimi podjetniki A. A., B. B. in C. C., in sicer do odprave nepravilnosti, ki je storjena s tem, da jim tožnica kot delodajalec omogoča opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava na način, da njihovo delo vsebuje vse elemente delovnega razmerja (delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca, osebno in nepretrgano opravljanje dela, plačilo za delo, vključitev v organiziran delovni proces delodajalca), s čimer ravna v nasprotju z drugim odstavkom 13. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju: ZDR-1). Pod 2. točko izreka odločbe je bilo tožnici odrejeno, da delavcem, navedenim v 1. točki izreka, v roku treh delovnih dni po vročitvi odločbe ponudi v podpis pisno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, ki mora biti ustrezna ugotovljenemu dejanskemu stanju, upoštevaje plačilo za delo najmanj v višini, kot je primerljivo za vrsto, obseg in kakovost dela ter upoštevaje kolektivno pogodbo in splošne akte, ki zavezujejo tožnico. Pod 3. točko izreka pa je bilo odločeno, da se tožnici prepove opravljanje delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo z delavcem D. D., ki je posredovan v tožničin delovni proces s strani njenega pogodbenega izvajalca - samostojnega podjetnika E. E., s sedežem ..., ker slednji ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti za zagotavljanje dela delavcev uporabniku v Republiki Sloveniji; prepoved velja do odprave nepravilnosti, in sicer dokler izvajalec za opravljanje te dejavnosti ne bo pridobil dovoljenja za delo pristojnega ministrstva in dokler se za namen opravljanja te dejavnosti ne bo vpisal v register ali evidenco. Iz izreka izpodbijane odločbe izhaja še, da pritožba zoper odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je prvostopenjski organ pri tožnici dne 22. 3. 2019, 2. 4. 2019 in 11. 4. 2019 po uradni dolžnosti opravil izredne inšpekcijske preglede in o tem skladno z Zakonom o inšpekciji dela (v nadaljevanju: ZID-1) sestavil zapisnike. Inšpekcijski nadzor se je nanašal predvsem na delo in zaposlovanje delavcev, ki so 9. 4. 2018, to je na dan smrtne nezgode delavca - samostojnega podjetnika F. F., na območju ... opravljali gradbena dela na projektu " ... " za tožnico kot naročnico del. V postopku je bilo ugotovljeno, da je tožnica omogočala opravljanje dela delavcem, ki imajo priglašeno dejavnost kot samostojni podjetniki, na podlagi z njimi sklenjenih pogodb o poslovnem sodelovanju, in sicer so bile te pogodbe s samostojnimi podjetniki F. F., A. A. in B. B. sklenjene kot kooperantske pogodbe za razna dela na objektih za obdobje od 3. 1. 2018 do 31. 12. 2018, s samostojno podjetnico C. C. pa je bila 10. 8. 2011 sklenjena Pogodba za dela strokovnega vodenja gradbenih del in koordinacijo obrtniško-instalacijskih del na objektu ... (v nadaljevanju: pogodba z dne 10. 8. 2011), ki je z aneksom z dne 20. 12. 2011 konvertirala v pogodbo za nedoločen čas, sklenjeno za vodenje del na vseh objektih tožnice. Poleg navedenih sta na dan nezgode delo v istem delovnem procesu opravljala še dva pri tožnici zaposlena delavca, G. G., zaposlen pri tožnici od 21. 8. 2002 za nedoločen čas na delovnem mestu gradbeni delovodja, in H. H., zaposlen pri tožnici od 21. 9. 2016 za nedoločen čas na delovnem mestu strojnik gradbene mehanizacije.

3. Na podlagi v postopku pridobljenih podatkov in listin prvostopenjski organ ugotavlja, da so delavci F. F., A. A. in B. B.opravljali razna dela na objektih, kjer dela tožnica, in da so s sklenitvijo pogodbe s tožnico sprejeli vse pogoje, ki jih ima tožnica z investitorjem. Iz določil pogodb, ki so jih ti delavci sklenili s tožnico, je namreč razvidno, da je tožnica samostojne podjetnike postavila v do sebe odvisen položaj, tudi v zvezi s pogoji, ki jih je (oziroma bi jih) posamezen investitor del postavil tožnici in jih je (oziroma bi jih bila) ta v svojem delovnem procesu dolžna upoštevati. Iz pogodbe, sklenjene z C. C., pa je razvidno, da je tožnica glavni izvajalec gradbenih del in koordinator ostalih pogodbenih izvajalcev, pri čemer se dela izvajajo po urniku tožnice kot glavnega izvajalca (prvi odstavek 6. člena pogodbe z dne 10. 8. 2011), C. C. kot izvajalka pa mora pri svojem delu upoštevati smernice in delovna napotila ter zahteve, ki so ali bodo dane z dokumentacijo, in tiste, ki bodo v obliki zapisnikov koordinacije dogovorjene na skupnih sestankih. Po presoji prvostopenjskega organa iz vseh navedenih pogodbenih določil izhaja odvisnost dela samostojnih podjetnikov od potreb tožničinega delovnega procesa. Vsa zgoraj ugotovljena dejstva in sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju namreč nakazujejo, da delo samostojnih podjetnikov poteka v delovnem procesu tožnice kot njihovega naročnika, vsi navedeni delavci delo opravljajo na sistemiziranih delovnih mestih (v primeru F. F., A. A. in B. B. gre za dela, ki glede na veljavno sistemizacijo tožnice sodijo v okvir del in nalog zidarja, strojnika - težka gradbena mehanizacija in gradbenega delavca, v primeru C. C. pa v okvir del in nalog odgovornega vodje del - vodje gradbišča) ter v delovnem procesu, ki ga organizira tožnica, za opravljeno delo mesečno prejemajo plačilo, ki temelji na urni postavki in ne na opravljenem poslu, delo opravljajo osebno ter po navodilih in pod nadzorom tožnice, s sredstvi, stroji in materialom za delo, ki je tožničina last. Kot še pojasni prvostopenjski organ, je bila v postopku predložena dokumentacija v zvezi z izvršenimi izplačili za njihovo delo, in sicer zadnji tožnici izdani računi samostojnih podjetnikov in potrdila o njihovem plačilu. V postopku nadzora je bilo vpogledano tudi v evidenco opravljenega dela za samostojne podjetnike, in sicer za obdobje od januarja 2018 dalje, v katerem so delavci opravili v nadaljevanju obrazložitve izpodbijane odločbe po mesecih prikazan obseg ur dela, iz katerega je razvidno, da so za tožnico dnevno opravili med 7 do 11 ur, kar izkazuje kontinuiteto oziroma nepretrganost njihovega dela za tožnico. Na podlagi navedenih ugotovitev je prvostopenjski organ zaključil, da v zvezi z delom subjektov iz 1. točke izreka odločbe obstajajo vsi elementi delovnega razmerja, ki jih določa 4. člen ZDR-1. V tem primeru pa se, skladno z drugim odstavkom 13. člena ZDR-1, v zvezi z 22. in 54. členom istega zakona, delo ne bi smelo opravljati po pogodbah civilnega prava, zato je bil tožnici na podlagi 6. točke prvega odstavka 19. člena ZID-1 izrečen ukrep iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe. Takšna prepoved pa ni bila sprejeta za F. F., saj bi bila zaradi njegove smrti brezpredmetna. Glede na izrečeno prepoved iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe je prvostopenjski organ nato pod 2. točko izreka tožnici naložil, kako naj odpravi ugotovljene nepravilnosti.

4. Kot izhaja iz nadaljevanja obrazložitve izpodbijane odločbe, je bilo ob inšpekcijskem pregledu ugotovljeno še, da je za tožnico najmanj na dan 9. 4. 20181 delo opravljal tudi delavec D. D., in sicer na podlagi pogodbe o poslovnem sodelovanju, sklenjene med tožnico ter izvajalcem del - samostojnim podjetnikom E. E., to je pogodbe, sklenjene 3. 1. 2018 za obdobje od 3. 1. 2018 do 31. 12. 2018, in pogodbe, sklenjene 3. 1. 2019 za obdobje od 3. 1. 2019 do 31. 12. 2019. Iz določil teh pogodb izhaja, da tožnica kot naročnik odda, izvajalec E. E. pa prevzame v izvedbo razna dela na objektih, kjer dela tožnica, in sprejme vse pogoje, ki jih ima tožnica z naročnikom. Nato je bil opravljen še inšpekcijski pregled pri E. E., pri katerem je bilo ugotovljeno, da je bil delavec D. D. v navedenem obdobju pri njem sicer v delovnem razmerju, vendar delo že dlje časa opravlja za tožnico, in sicer v delovnem procesu tožnice in pod njenim nadzorom, saj njegovo delo poteka v skladu z navodili tožnice oziroma delavcev, ki jih je ta določila in jim tudi sama predaja navodila za delo z namenom, da jih ti posredujejo vsem delavcem v delovnem procesu, ter s tožničinimi delovnimi sredstvi. Pri tem pa delodajalec D. D., samostojni podjetnik E. E., v Republiki Sloveniji ni vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, kot to določa drugi odstavek 163. člena Zakona o urejanju trga dela (v nadaljevanju: ZUTD). V drugem odstavku 166. člena tega zakona je predpisano, da sme uporabnik sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena tega zakona in je vpisan v register ali v evidenco. Iz prvega odstavka 167. člena ZUTD izhaja, da delodajalec pred začetkom opravljanja dejavnosti pridobi dovoljenje ministrstva, pristojnega za delo, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 164. člena tega zakona. Delodajalec za zagotavljanje dela, ki pridobi dovoljenje iz prejšnjega odstavka, se vpiše v register ali evidenco (drugi odstavek 167. člena ZUTD). Ker je tožnica omogočila delo delavcu v nasprotju s predpisi, ki urejajo trg dela, ji je bil na podlagi 3. točke prvega odstavka 19. člena ZID-1 izrečen ukrep iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe. Skladno z določbami ZID-1 je bila tudi opozorjena na možnost izrekanja nadaljnjih ukrepov, če bi ponavljala ugotovljene kršitve.

_**Odločba drugostopenjskega organa**_

5. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti je z odločbo, št. 0610-17/2019-2 z dne 7. 11. 2019 (v nadaljevanju: drugostopenjska odločba), tožničini pritožbi zoper izpodbijano odločbo delno ugodilo ter izpodbijano odločbo v 2. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje, v preostalem pa je pritožbo zavrnilo ter odločilo še, da posebni stroški postopka niso nastali.

6. Po tem, ko povzame vsebino izpodbijane odločbe in pritožbe, drugostopenjski organ, ob sklicevanju na 4. člen in ostale za zadevo relevantne določbe ZDR-1, v zvezi s 1. točko izreka odločbe zaključuje, da je prvostopenjski organ pravilno ugotovil obstoj vseh elementov delovnega razmerja. Glede na pritožbene navedbe pojasni, da je pri ugotavljanju razmerja med tožnico in izvajalci pogodbenih obveznosti, ne glede na naziv sklenjene pogodbe, pomembno predvsem njeno izvajanje, torej način in pogoji opravljanja dela, in ne pisno dogovorjen predmet poslovnega sodelovanja, na kar se sklicuje tožnica. Pri posameznih pravnih oziroma pogodbenih razmerjih je namreč treba upoštevati tudi omejitve in prepovedi, določene s predpisi. Kadar se stanje nekega pravnega razmerja v praksi pokaže za drugačno, kot ga želita s pogodbo prikazati pogodbeni stranki, je treba upoštevati ugotovitve o dejanskem stanju in na tej podlagi presoditi zakonitost takšnega razmerja. Drugostopenjski organ kot neutemeljen zavrača pritožbeni ugovor, da prvostopenjski organ ni pojasnil, kateri pri tožnici zaposleni delavci so bili vključeni v isti delovni proces kot samostojni podjetniki, saj je organ prve stopnje ugotovil, da sta bila v času nezgode na gradbišču prisotna dva tožničina delavca, G. G. in H. H. V zvezi s 3. točko izreka izpodbijane odločbe drugostopenjski organ dodatno pojasnjuje, da pri delu, ki ga je pri tožnici opravljal delavec samostojnega podjetnika E. E., s katerim je tožnica sklenila kooperantsko pogodbo, ne gre za opravo določenega posla, ki ga podjemnik opravi za naročnika, pač pa za vključitev v delovni proces uporabnika, saj je D. D. delal ista dela kot delavci tožnice, z njenimi delovnimi sredstvi in pod njenim nadzorom. Čeprav mora biti po prvem odstavku 163. člena ZUTD za presojo, da gre za posredovanje dela delavcev uporabniku, izpolnjen le en pogoj, torej bodisi da delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pa pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika, in ne oba hkrati, drugostopenjski organ ugotavlja, da sta v konkretnem primeru podana oba, saj je iz zapisnika z dne 2. 4. 2019 razvidno, da je D. D. prejemal navodila od tožničinega delovodje in bil tudi pod njegovim nadzorom, poleg tega pa je v pretežni meri uporabljal sredstva, ki so del tožničinega delovnega procesa. Tudi po presoji drugostopenjskega organa gre v tem primeru torej po vsebini pogodbe, predvsem pa glede na okoliščine opravljanja dela, za posel z namenom zagotavljanja dela napotenih delavcev uporabniku v smislu 163. člena ZUTD. Nato drugostopenjski organ pojasni odločitev, ki jo je sprejel glede 2. točke izreka izpodbijane odločbe (ocenil je, da je ta del izreka nejasen in nedoločen) ter glede stroškov postopka.

_**Povzetek tožbenih navedb in nadaljnji potek upravnega spora**_

7. Tožnica je vložila tožbo v upravnem sporu, s katero izpodbijano odločbo napada v 1. in 3. točki izreka, in sicer zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da ob ugotoviti njene nezakonitosti izpodbijano odločbo v 1. in 3. točki izreka odpravi in zadevo v tem delu vrne prvostopenjskemu organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške upravnega spora, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8. V tožbi tožnica navaja, da je izpodbijano odločbo, ki je ureditvena, v postavljenem 3-dnevnem roku izvršila, saj je vsem delavcem, na katere se odločba nanaša, ponudila redno zaposlitev in o tem upravnima organoma tudi dostavila dokazila. Kot pojasnjuje, se A. A., B. B. in C. C. za sklenitev pogodbe o zaposlitvi niso odločili, zato je tožnica z njimi prenehala sodelovati. D. D. in E. E. pa sta ponudbo sprejela in se pri tožnici redno zaposlila, za to je moral E. E. tudi zapreti svoje podjetje z dnem 2. 7. 2019, kar sovpada z datumom nastopa njegove zaposlitve pri tožnici. V nadaljevanju tožbe pa slednja ugovarja, da je izpodbijana odločitev, ki temelji na ugotovitvi, da so v konkretnem primeru izpolnjeni vsi štirje z zakonom določeni elementi delovnega razmerja, napačna, obrazložitev o tem pa pomanjkljiva. A. A. in B. B. dela nista opravljala pod nadzorom tožnice, temveč samostojno, prav tako nista bila vključena v tožničin delovni proces, ampak sta se vanj vključila takrat, kadar jima je tožnica to naročila. Navedena delavca tudi nista opravljala dela nepretrgoma, temveč glede na konkretno delo, zato sta imela dogovorjene urne postavke. Za tožnico je namreč bistveno, da se delo opravi, kdaj in v kolikšnem času pa delavcem - samostojnim podjetnikom ni naročala. Prvostopenjski organ ni pojasnil, kateri delavci so bili poleg samostojnih podjetnikov še vključeni v isti delovni proces, tudi sicer pa je bil tožničin odnos z delavci - samostojnimi podjetniki izključno odnos sodelovanja pri posameznem projektu. Kot še dodaja, so ti delavci opravljali tudi dela, ki so izven sistemiziranih delovnih mest. Prvostopenjski organ tudi sicer ni pojasnil, v čem je delo teh delavcev vsebinsko enako pri tožnici sistemiziranim delovnim mestom. Zlasti nesprejemljiva pa je ugotovitev glede pogodbe, sklenjene z C. C., ta je namreč pri tožnici zadolžena za konkretne projekte in je delo opravljala takrat, ko je bilo glede na projekt to potrebno. Glede na to, da je bila odgovorna za posamezen projekt, ni delala po tožničinih navodilih, niti v organiziranem procesu z ostalimi delavci. Ta samostojna podjetnica tudi sicer opravlja raznovrstne dejavnosti s področja gradbeništva, z lastnimi sredstvi in izključno na podlagi svoje odločitve.

9. Kot nadaljuje tožnica, je nesprejemljiva tudi razlaga pogodbe, sklenjene s samostojnim podjetnikom E. E. Gre namreč za kooperantsko pogodbo, s katero se je ta zavezal opraviti določeno storitev; odločitev, kdaj, kje, kako in s kom bo to storitev izvedel, pa je njegova. D. D. tako dela ni opravljal po navodilih tožnice, temveč po navodilih svojega delodajalca, E. E., ki mu je za opravljeno delo tudi plačeval. Tožnica s D. D. ni imela nič, pristala je zgolj, da bo določen delavec E. E. opravljal delo na konkretnem projektu. E. E. je bil torej tisti, ki je moral D. D. zagotavljati delovna sredstva, plačilo, delovne pogoje in čas dela ter v zvezi z njegovim delom opravljati nadzor. Ne glede na povedano se je tožnica odločila, da obema D. E. ponudi zaposlitev, ki sta jo tudi sprejela. Zato bi moral prvostopenjski organ ugotoviti, da očitane kršitve ne obstajajo, saj je tožnica svoje ravnanje uskladila s predpisi.

10. Kot dokaze je tožnica v tožbi predlagala: izpodbijano odločbo; svojo pritožbo; drugostopenjsko odločbo; obvestilo o prekršku, št. 710-1610/2019 z dne 1. 7. 2019; podani izjavi v zvezi z navedenim obvestilom z dne 8. 7. 2019 in 9. 7. 2019; obvestilo podjetju C. C., s.p. o prenehanju poslovnega sodelovanja z dne 4. 7. 2019; obvestilo prvostopenjskemu organu z dne 3. 7. 2019; pogodbo o zaposlitvi za B. B., nepodpisano z njegove strani, in njegovo izjavo o nesprejemu zaposlitve z dne 2. 7. 2019; zavrnjeno pogodbo o zaposlitvi z dne 2. 7. 2019 med tožnico in C. C. s priloženo izjavo C. C. o nesprejemu zaposlitve z dne 2. 7. 2019; pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 6. 2019, ki sta jo sklenila tožnica in E. E., s priloženim potrdilom o prijavi podatkov o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo ter zavarovanju za primer brezposelnosti (M1 obrazec); pogodbo o zaposlitvi z dne 17. 6. 2019, sklenjeno med D. D. in tožnico, s priloženim potrdilom o prijavi podatkov o prej navedenih zavarovanjih (M1 obrazec); dopis A. A. o posredovanju pogodbe o zaposlitvi med tožnico in A. A. z izvodom pogodbe, nepodpisanim z njegove strani, in izjavo A. A. o nesprejemu zaposlitve z dne 4. 7. 2019; dopis C. C., ki ga je tožnica prejela 4. 7. 2019; Pogodbo o poslovnem sodelovanju z dne 7. 1. 2019, sklenjeno med C. C., s.p. in I. I., s.p.; Pogodbo o sodelovanju pri posredovanju nakupa, prodaje ali oddaje nepremičnin z dne 18. 12. 2018, sklenjeno med C. C., s.p. in družbo A., d.o.o.; Aneks št. 1 o izvedbi nadzora pri izvajanju gradbenih in inštalacijskih del na projektu " ... " z dne 15. 4. 2019, sklenjen med podjetjem C. C., s.p. in Mestno občino ...; zahtevek C. C. za sklenitev aneksa, naslovljen na Mestno občino ..., z dne 20. 5. 2019; Kooperantsko pogodbo, št. 48/364-2018 z dne 14. 9. 2018 oziroma 17. 9. 2018, sklenjeno med podjetjem B., d.o.o. in B. B., s.p.; izjavo B. B. z dne 17. 9. 2018 s prilogami (Okoljska politika, Politika kakovosti in Evidenčni list kooperanta z dne 17. 9. 2018) in Aneks št. 1 k prej navedeni kooperantski pogodbi, sklenjen 17. 9. 2018 (s priloženo izjavo B. B. z dne 17. 9. 2018 in Okoljsko politiko). Tožnica je predložila še izpis iz poslovnega registra AJPES za E. E., s.p., predlagala pa je tudi zaslišanje L. L., E. E., D. D., A. A., B. B. in C.C. 11. Toženka je sodišču predložila upravni spis zadeve in v spremnem dopisu navedla, naj se tožba zavrne.

12. V tem upravnem sporu je odločala sodnica poročevalka kot sodnica posameznica (prvi odstavek 13. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju: ZUS-1, in drugi odstavek 25. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o upravnem sporu, ZUS-1C).

13. Sodišče je v tem upravnem sporu 12. 3. 2024 opravilo javno glavno obravnavo, katere se je udeležil tožničin pooblaščenec, odvetnik M. M. Pojasnil je, da je obravnavana tožba podana kot izpodbojna tožba zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijane odločbe. Kot je še dodal, pogodb o kooperantstvu - kar iz tožbenih navedb morda ne izhaja dovolj jasno - ni sklepala le C. C., temveč tudi B. B. (te pogodbe so v tožbi zgolj omenjene in priložene, izostala pa je navedba, čemu so priložene). B. B. s tožnico zadnjih pet let sicer ne posluje več (na noben način), enako velja za A. A. Tožničin pooblaščenec je še navedel, da tožnica storitve domnevnega prekrška na noben način ne bi mogla preprečiti, četudi bi želela, saj, kot izhaja iz listinske dokumentacije, delavci z njo niso želeli skleniti pogodbe o zaposlitvi, delovno razmerje pa je lahko le prostovoljno. Tožnica trenutno zaposluje približno 60 delavcev, pri tožbi pa vztraja, ker ji morebitna kaznovanost onemogoča prijavo na javne razpise, posledično temu pa ji grozi likvidacija oziroma stečaj. Zgolj primeroma je tožničin pooblaščenec pripomnil, da se je v podobni situaciji že znašla druga gospodarska družba, v zvezi s čimer je Ustavno sodišče izdalo sklep U-I-180/19-17 z dne 7. 11. 2019 in odločbo U-I-180/19-23 z dne 5. 5. 2022. 14. V dokaznem postopku na glavni obravnavi je sodišče vpogledalo listine v upravnem spisu zadeve (med katerimi so tudi vse v tožbi kot dokazi predlagane listine, naštete v prvi povedi 10. točke obrazložitve te sodbe) ter izpis iz AJPES za E. E., s.p. Zavrnilo pa je tožničine dokazne predloge za zaslišanje L. L., E. E., D. D., A. A., B. B. in C.C. Po določbi 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v tožbi navaja nova dejstva in dokaze, vendar mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (v tej zvezi glej še tretji odstavek 238. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Kot v zvezi s predlaganimi zaslišanji izhaja iz upravnih spisov zadeve, je tožnica šele v pritožbi podala predloga za zaslišanje svojega zakonitega zastopnika, direktorja N. N., ter E. E., pri čemer v pritožbi ni navedla oziroma utemeljila, zakaj tega ni predlagala že v postopku na prvi stopnji (niti ni tega pojasnila v upravnem sporu). Zaslišanje L. L., D. D., A. A., B. B. in C. C. pa je tožnica predlagala šele v tožbi, tudi v zvezi s tem pa je izostala njena obrazložitev, zakaj teh dokaznih predlogov ni podala že v upravnem postopku. Ker gre zato za nedovoljene novote, ki jih sodišče v upravnem sporu ne more upoštevati, je navedene dokazne predloge zavrnilo. Pri tem pa še dodaja, da sama dejstva, ki bi jih tožnica želela dokazovati z zaslišanjem navedenih oseb, med strankama niti niso sporna, sporen je na podlagi ugotovljenih okoliščin zadeve napravljen zaključek o dejanskem stanju oziroma pravna presoja ugotovljenih dejstev. Tožnica na glavni obravnavi ugovorov zoper dokazni sklep in dokazovanje ni podala.

**_Odločitev sodišča_** **K I. točki izreka:**

15. Tožba ni utemeljena.

16. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijanega dela izpodbijane odločbe, to je 1. in 3. točke izreka z vsebino, prikazano v uvodu te obrazložitve. Tožnici izrečena prepoved iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe ima podlago v določbah 6. točke prvega odstavka 19. člena ZID-1 (po kateri inšpektor z odločbo prepove opravljanje dela delavcev ali delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če pri inšpekcijskem nadzoru ugotovi opravljanje dela na podlagi pogodb civilnega prava v nasprotju z zakonom, ki ureja delovna razmerja) ter drugega odstavka 13. člena ZDR-1 (po katerem se delo, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1, v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona, ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, razen v primerih, ki jih določa zakon). Izrečena prepoved iz 3. točke izreka izpodbijane odločbe pa temelji na določbah 3. točke prvega odstavka 19. člena ZID-1 (po kateri inšpektor z odločbo prepove opravljanje dela delavcev ali delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo do odprave nepravilnosti, če se pri nadzoru ugotovi, da je delodajalec ali uporabnik, h kateremu so v skladu s predpisi, ki urejajo delovna razmerja in trg dela, posredovani delavci s strani delodajalca, ki opravlja dejavnost posredovanja dela delavcev uporabniku, omogočil delo delavcu v nasprotju s predpisi, ki urejajo trg dela) ter drugega odstavka 166. člena ZUTD (v skladu s katerim sme uporabnik sprejeti napotene delavce le od delodajalca za zagotavljanje dela, ki ima dovoljenje iz 167. člena tega zakona in je vpisan v register ali v evidenco), v zvezi s prvim odstavkom 167. člena ZUTD (po katerem delodajalec pred začetkom opravljanja dejavnosti pridobi dovoljenje ministrstva, pristojnega za delo, če izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka 164. člena tega zakona) in drugem odstavku istega člena (skladno s katerim se delodajalec za zagotavljanje dela, ki pridobi dovoljenje iz prejšnjega odstavka, vpiše v register ali evidenco).

17. Po presoji sodišča je izpodbijana odločba v izpodbijanem delu pravilna in zakonita, pravilen je bil tudi postopek, v katerem je bila izdana. Kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, sodišče sledi tudi razlogom, s katerimi je izpodbijano odločitev utemeljil prvostopenjski in ob reševanju pritožbe še drugostopenjski organ, ter se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1), glede na tožničine ugovore pa pojasnjuje: _**Glede 1. točke izreka izpodbijane odločbe**_

18. Kot navedeno, po določbi drugega odstavka 13. člena ZDR-1 se delo (razen v primerih, ki jih določa zakon) ne sme opravljati na podlagi pogodb civilnega prava, če obstajajo elementi delovnega razmerja v skladu s 4. členom ZDR-1, v povezavi z 22. oziroma 54. členom tega zakona. Delovno razmerje je opredeljeno v prvem odstavku 4. člena ZDR-1 kot razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem se delavec prostovoljno vključi v organiziran delovni proces delodajalca in v njem za plačilo, osebno in nepretrgano opravlja delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Delovno razmerje se sklene s pogodbo o zaposlitvi (prvi odstavek 11. člena ZDR-1). Pogoji za njeno sklenitev so predpisani v 22. členu ZDR-1. Ta določa, da mora delavec, ki sklene pogodbo o zaposlitvi, izpolnjevati predpisane, s kolektivno pogodbo ali splošnim aktom delodajalca določene oziroma s strani delodajalca zahtevane in v skladu s prvim odstavkom 25. člena tega zakona objavljene pogoje za opravljanje dela (prvi odstavek). Delodajalec je dolžan s splošnim aktom določiti pogoje za opravljanje dela na posameznem delovnem mestu oziroma za vrsto dela. Ta obveznost ne velja za manjše delodajalce (drugi odstavek). Če noben od prijavljenih kandidatov ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, lahko delodajalec z enim od prijavljenih kandidatov, ki izpolnjuje z zakonom ali s podzakonskim aktom določene pogoje, sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas do enega leta, če je taka zaposlitev potrebna zaradi nemotenega opravljanja dela (tretji odstavek). V 54. členu ZDR-1 pa je urejena posebna oblika pogodbe o zaposlitvi, to je pogodba o zaposlitvi za določen čas, ki se lahko sklene le izjemoma, če gre za katerega izmed v prvem odstavku tega člena naštetih primerov: izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas; nadomeščanje začasno odsotnega delavca; začasno povečan obseg dela; zaposlitev tujca ali osebe brez državljanstva, ki ima enotno dovoljenje kot ga določa zakon, ki ureja vstop in prebivanje tujcev, in dovoljenje za sezonsko delo, kot ga določa zakon, ki ureja zaposlovanje, samozaposlovanje in delo tujcev, razen kadar je enotno dovoljenje izdano na podlagi soglasja za zaposlitev, samozaposlitev ali delo; poslovodno osebo ali prokurista; vodilnega delavca iz prvega odstavka 74. člena ZDR-1; opravljanje sezonskega dela; delavca, ki sklene pogodbo o zaposlitvi za določen čas zaradi priprave na delo, usposabljanja ali izpopolnjevanja za delo, oziroma izobraževanja; zaposlitev za določen čas zaradi dela v prilagoditvenem obdobju na podlagi dokončne odločbe in potrdila pristojnega organa, izdane v postopku priznavanja kvalifikacij po posebnem zakonu; opravljanje javnih del oziroma vključitev v ukrepe aktivne politike zaposlovanja v skladu z zakonom; pripravo oziroma izvedbo dela, ki je projektno organizirano; delo, potrebno v času uvajanja novih programov, nove tehnologije ter drugih tehničnih in tehnoloških izboljšav delovnega procesa ali zaradi usposabljanja delavcev; predajo dela; voljene in imenovane funkcionarje oziroma druge delavce, ki so vezani na mandat organa ali funkcionarja v lokalnih skupnostih, političnih strankah, sindikatih, zbornicah, društvih in njihovih zvezah; druge primere, ki jih določa zakon oziroma kolektivna pogodba na ravni dejavnosti. V drugem odstavku 54. člena ZDR-1 je določeno še, da se s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti lahko določi, da manjši delodajalec lahko sklepa pogodbe o zaposlitvi za določen čas ne glede na omejitve iz prejšnjega odstavka.

19. Bistveni elementi delovnega razmerja so torej: prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca, delo za plačilo, osebno delo in nepretrgano opravljanje dela ter delo po navodilih in pod nadzorom delodajalca. Sodišče še poudarja, da je določba drugega odstavka 13. člena ZDR-1 kogentne narave, kar pomeni, da pogodbeni stranki ne moreta prosto izbirati pravne opredelitve njunega razmerja, če obstajajo navedeni elementi delovnega razmerja. Gre za t.i. načelo prednosti dejstev, po katerem se takšno razmerje po sili zakona šteje za delovno razmerje (prim. tudi sodbi tega sodišča I U 923/2015 z dne 30. 3. 2016 in III U 83/2018 z dne 5. 10. 2021). Zakonska domneva o obstoju delovnega razmerja v primerih, kadar obstajajo elementi delovnega razmerja, je tudi izrecno urejena v 18. členu ZDR-1. Razmerje, pri katerem so podani zakonsko določeni elementi delovnega razmerja, se torej po samem zakonu šteje za delovno razmerje in se delo v takšnem primeru ne sme opravljati na podlagi pogodbe civilnega prava, razen če je to posebej zakonsko določeno. Ker gre torej za razmerje, ki se vzpostavi ipso lege, volja delodajalca ali delavca za sklenitev pogodbe o zaposlitvi oziroma njegova (ne)pripravljenost, da sklene pogodbo o zaposlitvi, nista pomembni. Prav tako za odločitev niso pomembne delavčeve izjave v zvezi s tem. Tudi Vrhovno sodišče je pri obravnavi sporov s področja delovnega prava zavzelo stališče, da med elementi delovnega razmerja, ki so opredeljeni v 4. členu ZDR-1, razen izjemoma, ni odločilna volja za sklenitev enega ali drugega razmerja, temveč je v zvezi z voljo delavca odločilna le njegova prostovoljna vključitev v organiziran delovni proces delodajalca (glej sklepe Vrhovnega sodišča VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009, VIII Ips 108/2010 z dne 13. 9. 2011, VIII Ips 70/2013 z dne 10. 6. 2013 in X Ips 265/2017 z dne 17. 1. 2018 ter sodbi Vrhovnega sodišča VIII Ips 77/2018 z dne 12. 9. 2018 in VIII Ips 120/2018 z dne 16. 4. 2019). Povedano drugače, pri ugotavljanju obstoja delovnega razmerja je odsotnost pripravljenosti delodajalca ali delavca, da sklene pogodbo o zaposlitvi, irelevantna. Sodišče navedeno poudarja zlasti v zvezi z ugovori tožnice, ki jih je njen pooblaščenec izpostavil tudi na glavni obravnavi, da se delavci A. A., B. B. in C. C. pri tožnici niso želeli zaposliti. To, da se določen delavec pri delodajalcu ne želi zaposliti, glede na zgoraj navedeno delodajalca ne odvezuje kršitve delovnopravne zakonodaje. Ravno v preprečevanju tovrstnih zlorab je namreč smisel specialne prisilne zakonske ureditve pogodbe o zaposlitvi izven splošnih okvirov civilnega pogodbenega prava (glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 120/2018 z dne 16. 4. 2019). Če posamezen delavec ne želi skleniti pogodbe o zaposlitvi, to torej ne vpliva na delodajalčevo obveznost, da ravna skladno s predpisi delovnopravne zakonodaje. To pomeni, da bo moral delodajalec, če se določen delavec pri njem ne želi zaposliti, potrebe svojega delovnega procesa zadovoljiti na drug način - bodisi z zaposlitvijo drugega delavca, bodisi s prerazporeditvijo dela, bodisi z uporabo drugega zakonitega ukrepa. Pri tem sodišče še dodaja, da je iz ZDR-1 jasno razvidno, da primarno obliko delovnega razmerja predstavlja delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj je sklepanje pogodb o zaposlitvi za določen čas dopustno zgolj izjemoma (prim. 54. in 55. člen ZDR-1). Da so pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas običajna oblika delovnega razmerja, izhaja tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (glej npr. sodbo v zadevi C-649/22 z dne 22. 2. 2024, točka 15 obrazložitve).

20. Ker je v 18. členu ZDR-1 vzpostavljena zakonska domneva, da delovno razmerje obstaja, če obstajajo elementi delovnega razmerja, je torej bistveno, kakšna je dejanska vsebina pravnega razmerja med strankama, in ne, kakšen formalni, pisni odraz oziroma obliko (če sploh) sta stranki dali njunemu razmerju. Sodišče ugotavlja, da v zvezi s tem v postopku inšpekcijskega nadzora zbranih dejanskih ugotovitev tožnica konkretizirano ne prereka, ugovarja pa njihovi presoji oziroma zaključku, da gre za zakonsko določene elemente delovnega razmerja. Zato se je moralo sodišče glede na njene ugovore v nadaljevanju opredeliti do ugotovitev prvo- in drugostopenjskega organa v zvezi z obstojem teh elementov.

_Elementi delovnega razmerja - prostovoljna vključitev delavca v organiziran delovni proces delodajalca_

21. Glede (organizacije) delovnega procesa sodišče sledi ugotovitvam obeh upravnih organov, da so bili v 1. točki izreka izpodbijane odločbe zajeti delavci (A. A., B. B. in C. C.) v organizacijskem smislu odvisni od tožnice. Tak zaključek podpirajo listine v upravnem spisu zadeve, in sicer je iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 2. 4. 2019 (podpisanega s strani tožnice) razvidno, da sta A. A. in B. B. delo opravljala pod tožničinimi pogoji, kar potrjuje tudi vsebina kooperantskih pogodb, ki sta jih ta delavca sklenila s tožnico.2 V 1. členu pogodb je namreč določeno, da s pogodbo naročnik odda, izvajalec pa prevzame v izvršitev razna dela na objektih, kjer dela naročnik, in sprejema vse pogoje, ki jih ima naročnik z investitorjem. Navedeno pomeni, da sta se delavca zavezala spoštovati pogoje, ki jih tožnici postavi posamezen naročnik - investitor, s tem pa ju je tožnica postavila v sebi podrejen oziroma od sebe odvisen položaj, saj so pogoji, ki so zavezovali tožnico, v enaki vsebini in obsegu prešli na delavca. Delavca sta delo opravljala z delovnimi sredstvi tožnice, na dan inšpekcijskega pregleda uporabljeni delovni stroji (dva bagra in tovorno vozilo) ter druga sredstva za delo (lopate, valjarji in ostalo) so bili namreč tožničina last. Delavca sta opravljala delo na sistemiziranih delovnih mestih, gre namreč za dela, ki po veljavni sistemizaciji tožnice sodijo v okvir del in nalog delovnega mesta zidar ter delovnega mesta strojnik - težka gradbena mehanizacija. V zvezi s tožbenimi ugovori, da v izpodbijani odločbi ni obrazloženo, zakaj delo, ki sta ga opravljala delavca, ustreza delovnemu mestu, ki je opredeljeno v tožničinem aktu o sistemizaciji, sodišče ugotavlja, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da ta zaključek temelji na ugotovitvah inšpekcijskega pregleda, iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu z dne 2. 4. 2019 pa izhaja, da je bila ta ugotovitev sprejeta ob sklicevanju na tožničin Pravilnik o organizaciji in sistematizaciji delovnih mest z dne 15. 11. 2016 ter na podlagi izjave prisotnih na inšpekcijskem pregledu, to je pri tožnici zaposlenega pravnika O. O. in prokurista L. L., kar pomeni, da gre za ugotovitev prvostopenjskega organa, sprejeto s soglasjem oziroma po pojasnilih tožnice, ki na zapisnik v zvezi s tem tudi ni podala pripomb. Tožnica je tej ugotovitvi ugovarjala šele v pritožbi, pri čemer ji je drugostopenjski organ obrazloženo pojasnil, zakaj tega ugovora ni sprejel. Tožnica namreč tej ugotovitvi, kot že povedano, v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni oporekala, še več - prvostopenjski organ je to ugotovitev sprejel na podlagi podatkov, ki mu jih je posredovala tožnica sama. Po presoji sodišča je pravilna tudi ugotovitev, da je bil delovni proces enak za vse delavce, ne glede na formalno podlago za opravljanje dela, torej tako delavce, ki so delo opravljali na podlagi kooperantskih pogodb, kot pri tožnici zaposlene delavce, ter organiziran s strani tožnice. Ta je namreč (sicer v soglasju z delavcem) določila, kateri delavci bodo na določen dan in na določenem objektu opravljali delo. Vse navedeno pritrjuje ugotovitvam obeh upravnih organov, da sta delavca A. A. in B. B. delo opravljala s tožničinimi sredstvi in v organiziranem delovnem procesu tožnice, saj je bil proces dela načrtovan s strani tožnice, delavca pa sta s svojim pristankom zgolj vstopila vanj.

22. Enako po presoji sodišča velja tudi za C. C., ki je s tožnico najprej sklenila pogodbo z dne 10. 8. 2011 za strokovno vodenje gradbenih del in koordinacijo obrtniško-instalacijskih del na objektu ..., ..., nato pa 20. 12. 2011 še aneks k tej pogodbi, po katerem je za tožnico prevzela vodenje del na vseh tožničinih objektih, in sicer za nedoločen čas. Tako presoje ne vzdrži tožničin ugovor, da je C. C. zanjo opravljala zgolj dela na konkretnem objektu, saj je iz navedenega razvidno, da je delavka vodenje del izvajala na vseh tožničinih objektih, in to že od leta 2011, torej osem let pred izdajo izpodbijane odločbe, kar utemeljuje zaključek, da je delo za tožnico opravljala stalno in kontinuirano. Da je tako, je nenazadnje C. C. navedla tudi sama: iz tožbi priloženega dopisa, ki ga je naslovila na tožnico po prejemu tožničinega obvestila, da njuno poslovno sodelovanje na podlagi pogodbe civilnega prava ni več mogoče, je namreč razvidno, da pretežni del prihodkov te delavke prestavljajo dohodki iz naslova opravljanja storitev za tožnico. Ob tem sodišče, glede na tožbene argumente, dodaja, da četudi bi ta delavka (ali katerikoli drugi delavec) za tožnico izvajala zgolj dela na konkretnem projektu, sama vezanost dela na trajanje določenega projekta še ne pomeni, da delo ne poteka nepretrgano. Projektno delo je namreč eden od zakonskih razlogov za sklenitev pogodbe o zaposlitvi za določen čas (11. alineja prvega odstavka 54. člena ZDR-1), obstoj delovnega razmerja pa se lahko ugotavlja tudi v takem primeru (prim. sodbo Vrhovnega sodišča VIII Ips 276/2016 z dne 9. 5. 2017). Dalje, tudi za C. C. je mogoče ugotoviti, da je delo opravljala na sistemiziranem delovnem mestu, gre namreč za delovno mesto, ki po tožničinem aktu o sistemizaciji ustreza delovnemu mestu odgovorni vodja del - vodja gradbišča. Kot izhaja iz določil med tožnico in C. C. sklenjene pogodbe z dne 10. 8. 2011 (glej zlasti 1., 6. in 8. člen), je bila tožnica kot naročnik del glavni izvajalec gradbenih del in koordinator vseh pogodbenih izvajalcev. V tej vlogi je bila tožnica tudi zavezana voditi glavne koordinacijske sestanke in preko teh sestankov in drugih oblik sodelovanja zagotavljati sodelovanje vseh sodelujočih v projektu s pisnimi navodili in uskladitvami; to pa tudi po presoji sodišča utemeljuje zaključek, da je delo C. C. potekalo v organiziranem delovnem procesu tožnice in glede na potrebe le-tega, na kar kaže tudi pogodbena obveza (točka 6.1. pogodbe z dne 10. 8. 2011), da je delavka delo po pogodbi dolžna izvajati po urniku tožnice kot glavnega izvajalca. Iz pogodbe z dne 10. 8. 2011 izhaja še (glej točko 3.7.), da je C. C. za svoje delo odgovarjala izključno tožnici, kateri je bila dolžna mesečno tudi poročati o poteku prevzetih del. Po navedenem sodišče sodi, da so pravilne ugotovitve obeh upravnih organov, da je C. C. delo opravljala v delovnem procesu tožnice, ki je tudi organizirala način dela.

_Elementi delovnega razmerja - delo po navodilih ter pod nadzorom delodajalca_

23. V zvezi z naslednjim elementom delovnega razmerja (delo po navodilih in pod nadzorom tožnice) sodišče ugotavlja, da je iz zapisnika o inšpekcijskem nadzoru z dne 2. 4. 2019 razviden potek delovnega procesa, ki sta ga inšpektorici opisala tožničin prokurist in pri njej zaposlen pravnik, v obrazložitvi izpodbijane odločbe pa pravilno povzel prvostopenjski organ. Iz tega opisa sledi, da je A. A. in B. B. navodila za delo dajal pri tožnici zaposlen delovodja, G. G., tako glede lokacije dela kot konkretnih nalog, ki jih je treba opraviti; prav tako je delovodja opravljal nadzor nad delom, in sicer na način, da je preverjal kvaliteto opravljenega dela, po potrebi pa tudi ponovno odredil opravljanje del v primeru, ko ta niso opravljena kvalitetno oziroma pravilno. Opisani način dela, ki ga je podala sama tožnica, kaže, da delavca nista ravnala neodvisno in samostojno, temveč jima je navodila dajala ter njuno delo usmerjala tožnica. Za C. C. pa je bila, glede na predhodno citirana pogodbena določila, obveznost opravljati delo na način, da se upoštevajo zahteve in navodila tožnice, določena že med pogodbenimi obveznosti. Glede na navedeno ni mogoče zaključiti (in to tudi z ničemer v tožbi ni utemeljeno), da bi bili delavci pri opravljanju svojega dela samostojni. Upoštevajoč tako ugotovljene okoliščine glede načina opravljanja dela sodišče ne dvomi, da je v konkretnih primerih šlo za razmerje nadrejeni - podrejeni in ne za prirejeno razmerje med naročnikom in izvajalcem storitev. Tudi Vrhovno sodišče je zavzelo stališče (glej sklep VIII Ips 35/2008 z dne 10. 2. 2009), da se delovno razmerje od ostalih pravnih razmerij razlikuje predvsem po stopnji osebne odvisnosti, s katero je oseba zavezana k opravljanju določenega dela. Pravica dajanja navodil s strani delodajalca oziroma podrejenost delavca se lahko nanaša na vsebino, izvedbo, čas, trajanje in kraj opravljanja dejavnosti, delavec pa je v delovnem razmerju tisti, ki ne more povsem svobodno oblikovati svojega dela in delovnega časa. Zato je za presojo obstoja delovnega razmerja pomemben obseg vezanosti delavca na navodila in nadzor delodajalca. V obravnavani zadevi je prvostopenjski organ, upoštevajoč s strani tožnice podani opis delovnega procesa, navedel (predhodno izpostavljene) okoliščine, zaradi katerih je delo delavcev tudi po presoji sodišča utemeljeno opredeliti kot delo po navodilih in nadzorom delodajalca (tožnice). Sodišče še pripominja, da je sicer res, da imajo delavci možnost, da delo odklonijo, in v tem smislu možnost izbire, ali bodo delali nepretrgoma ali ne. Vendar ta možnost za odločitev ni bistvena, bistveno je dejansko opravljanje dela, tega pa so delavci, na katere se nanaša obravnavana odločitev, po ugotovitvah inšpekcijskega postopka (ki jim sledi tudi sodišče) opravljali na način, da so delali pod navodilih in pod nadzorom tožnice.

_Elementi delovnega razmerja - plačilo za delo ter nepretrgano in osebno delo_

24. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na evidenci izvršenih plačil, izhaja zaključek, da je v konkretni zadevi izpolnjen tudi tretji element delovnega razmerja, in sicer, da so delavci za opravljeno delo prejeli mesečno plačilo (za pretekli mesec glede na izdane račune). Pri tem je iz obrazložitve odločbe razvidno in med strankama ni sporno, da sta imela A. A. in B. B. dogovorjeno urno postavko, in sicer A. A. 9 EUR na uro, B. B. pa različne urne postavke glede na vrsto delo, medtem ko je imela C. C. dogovorjeno fiksno mesečno vsoto v višini 3.500,00 EUR. V upravnem postopku je bila predložena tudi dokumentacija v zvezi z izvršenimi plačili za delo, in sicer potrdila o izvršenih plačilih zadnjih tožnici izdanih računov s strani obravnavanih delavcev - samostojnih podjetnikov, iz katerih izhaja, da je bilo za A. A. opravljeno zadnje plačilo 21. 12. 2018 za račun z dne 15. 12. 2018 za delo v novembru 2018, za B. B. je bilo zadnje plačilo opravljeno 19. 3. 2019 za račun, izstavljen 31. 1. 2019 za delo, opravljeno v januarju 2019, ter za C. C. zadnje (pregledano) plačilo 19. 3. 2019 za račun, izdan 28. 2. 2019 za delo, opravljeno v mesecu februarju 2019. Dalje iz obrazložitve izpodbijane odločbe, po ugotovitvah na podlagi evidenc opravljenega dela od januarja 2018 naprej, izhaja, da so delavci osebno in kontinuirano opravljali delo za tožnico, in sicer A. A. v januarju 2018 dela ni opravljal, nato pa je opravil: v februarju 258 ur, v marcu 276 ur, v aprilu 204 ure, v maju 208 ur, v juniju 252 ur, v avgustu 152 ur, v septembru 200 ur, v oktobru 189 ur in v novembru 201 uro, od decembra 2018 pa dela za tožnico ni več opravljal. B. B. je leta 2018 opravil v januarju 212 ur, v februarju 235,5 ure, v marcu 251 ur, v aprilu 225 ur, v maju 260,5 ur, v juniju 208 ur, v juliju dela ni opravljal, v avgustu 272 ur, v septembru 92 ur, od oktobra 2018 pa dela za tožnico ni več opravljal. C. C. pa je v letu 2018 opravila: januarja 240 ur, februarja 186 ur, marca 180 ur, aprila 215 ur, maja 208 ur, junija 192 ur, julija 214 ur, avgusta 224 ur, septembra 194 ur, oktobra 210 ur, novembra 197 ur in decembra 180 ur. Nato je v letu 2019 opravila januarja 232 ur in februarja 206 ur. Na podlagi povedanega pa sodišče ugotavlja, da je v obravnavanem primeru podan tudi element trajnosti delovnega razmerja, saj je že iz evidence opravljenih ur razvidno, da so delavci delo opravljali kontinuirano. Ob tem sodišče dodaja, da je takšen zaključek mogoče napraviti, tudi če delavec ne dela vsak dan oziroma 40 ur tedensko, saj za obstoj delovnega razmerja, kot izhaja že iz razlogov upravnih organov, ni nujno, da delavec dela polni delovni čas. Tudi tožničino sklicevanje, da delavci delajo še za druge subjekte, ne nasprotuje ugotovitvi o obstoju elementov delovnega razmerja, saj je treba upoštevati raznovrstnost oblik delovnega razmerja, ki jih predvideva ZDR-1. Navedeno pomeni, da ima lahko delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z več delodajalci (do obsega polnega delovnega časa) ali delovni čas razporejen neenakomerno, v vseh teh primerih pa še vedno delo opravlja po pogodbi o zaposlitvi, pri čemer ni bistveno, kako sta stranki formalno opredelili njuno medsebojno razmerje, temveč je bistvena dejanska vsebina njunega pravnega razmerja (tako tudi sodba tega sodišča v zadevi III U 83/2018). Po povedanem tudi sodišče zaključuje, da so delavci A. A., B. B. in C. C. delo za tožnico opravljali osebno (da ne bi bilo tako, tožnica niti ni zatrjevala) ter nepretrgano, za svoje delo pa so prejeli tudi plačilo.

_**Glede 3. točke izreka izpodbijane odločbe**_

25. Pod 3. točko izreka izpodbijane odločbe je bil tožnici izrečen ukrep prepovedi opravljanja dela oziroma delovnega procesa z delavcem D. D., in sicer do odprave nepravilnosti, ki je bila storjena s tem, da je v svoj delovni proces sprejela tega delavca s strani njegovega delodajalca - samostojnega podjetnika E. E., četudi ta ne izpolnjuje pogojev za zagotavljanje dela delavcev drugemu uporabniku. Dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku lahko namreč opravlja le oseba, ki izpolnjuje z ZUTD (164. člen) določene pogoje. Po določbi prvega odstavka 163. člena tega zakona je opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku iz četrtega odstavka tega člena (po katerem je uporabnik vsaka pravna ali fizična oseba, za katero na način iz prvega odstavka tega člena začasno dela napoteni delavec) vsako zagotavljanje dela delavcev s strani pravne ali fizične osebe, s katero ima delavec sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, uporabniku, pri katerem delavec opravlja delo pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika ali pretežno uporablja sredstva za opravljanje dela, ki so del delovnega procesa uporabnika. Delodajalec, ki zagotavlja delo delavcev uporabniku iz prejšnjega odstavka, je vsaka pravna ali fizična oseba, ki sklepa pogodbe o zaposlitvi z delavci zaradi zagotavljanja njihovega dela uporabniku na način, določen v prvem odstavku 163. člena ZUTD, in pridobi dovoljenje za opravljanje dejavnosti iz 167. člena ZUTD ter je pri ministrstvu, pristojnem za delo, vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku ali v evidenco tujih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Delodajalec za zagotavljanje dela se lahko pri določitvi pogojev za opravljanje dela sklicuje na pogoje, ki jih določi uporabnik (drugi odstavek 163. člena ZUTD). Za opredelitev, ali gre za zagotavljanje dela delavcev uporabniku s strani druge osebe, je torej bistveno, da ima napoteni delavec z drugo osebo (torej osebo, ki ni uporabnik) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi, vendar delo opravlja pri uporabniku, h kateremu ga je napotila druga oseba, pri čemer napoteni delavec delo opravlja bodisi pod nadzorom in v skladu z navodili uporabnika bodisi pretežno uporablja njegova sredstva za opravljanje dela.

26. Tožnica ne prereka ugotovitve prvostopenjskega organa, da samostojni podjetnik E. E. ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, saj za opravljanje take dejavnosti nima dovoljenja in tudi ni vpisan v registru pri pristojnem ministrstvu; navedeno torej ni sporno. Sporna pa je narava dela delavca D. D. v razmerju do tožnice, in sicer je sporno, ali gre v obravnavanem primeru za k uporabniku napotenega delavca, kot trdita upravna organa, ali za delavca samostojnega podjetnika, kateri na podlagi pogodbe civilnega prava za tožnico izvršuje s pogodbo dogovorjeno storitev. Tožnica namreč v tožbi izpostavlja, da ji omenjeni delavec ni bil posredovan s strani svojega delodajalca, E. E., temveč je D. D. delo opravljal za svojega delodajalca, ta pa je imel pogodbeni odnos s tožnico. Tožbo torej gradi na trditvi, da je imela s samostojnim podjetnikom E. E. sklenjeno pogodbo o poslovnem sodelovanju (kooperantsko pogodbo), po kateri je bil podjetnik zavezan opraviti pogodbeno storitev, za kar je slednji prejel plačilo, kdo je zanj opravil to storitev, pa ni relevantno. Tožnica tako smiselno trdi, da je v njunem razmerju pomemben le končni rezultat, torej opravljena storitev, in to ne glede na to, kako (sam ali z drugimi, pri njem zaposlenimi delavci) jo podjetnik izvršuje, saj je pri organiziranju izvedbe storitve povsem samostojen.

27. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja in listine v upravnem spisu potrjujejo, da je imela tožnica s podjetnikom E. E. za leto 2018 sklenjeno Kooperantsko pogodbo, št. 25/18 z dne 3. 1. 2018, in sicer za obdobje od 3. 1. 2018 do 31. 12. 2018, za leto 2019 pa Kooperantsko pogodbo, št. 05-KP-19 z dne 3. 1. 2019, za obdobje od 3. 1. 2019 do 31. 12. 2019. Po obeh pogodbah je tožnica kot naročnik oddala, E. E. kot izvajalec pa prevzel v izvedbo razna dela na objektih, kjer dela naročnik (1. člen navedenih pogodb). Sodišče poudarja, kot sta izpostavila že upravna organa, da je treba pri presoji, ali gre v konkretnem primeru za posredovanje dela delavcev uporabniku ali za izvrševanje sklenjene pogodbe civilnega prava, to delo delavcev ocenjevati po dejanski vsebini medsebojnih razmerij in ne po formalni vsebini pogodbe, ki sta jo sklenila pogodbenika (prim. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 352/2015 z dne 20. 10. 2016 ter sodbi Upravnega sodišča I U 1589/2016 z dne 17. 6. 2017 in III U 10/2017 z dne 24. 11. 2017). Bistveno je torej, ali pravni subjekt dejansko ponuja storitev, ki vključuje napotitev delavcev, s katerimi je sam sklenil delovna razmerja zato, da bi jih napotil k tretjim podjetjem. V zvezi s tem pa iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja (s strani tožnice neprerekana) ugotovitev, da je D. D. delo za tožnico opravljal dlje časa, in sicer je v letu 2018 opravil: januarja 234 ur, februarja 243 ur, marca 248,5 ur, aprila 43 ur, maja dela ni opravljal, junija 10 ur, julija 32 ur, avgusta 251 ur, septembra 264 ur, oktobra 292 ur, novembra 248 ur, decembra 178 ur, v letu 2019 pa je opravil januarja 164 ur in februarja 214,5 ure, kar tudi po presoji sodišča utemeljuje zaključek, da je delo pri tožnici opravljal kontinuirano in ne zgolj začasno. Kot je razvidno iz zapisnika o opravljenem inšpekcijskem nadzoru z dne 2. 4. 2019, delo, ki ga opravlja ta delavec, ustreza delovnemu mestu, ki je opredeljeno v tožničinem aktu o sistemizaciji, in sicer gre za delovno mesto pomožni gradbeni delavec. Iz navedenega zapisnika izhaja še, da je delavec delo opravljal z delovnimi sredstvi v lasti tožnice (lopate, vibratorji, valjar, nabijači), ki je tudi priskrbela material za delo in zagotovila varovanje gradbišča. Kot je bilo dalje ugotovljeno, delavec dela ni opravljal samostojno, temveč sta mu navodila za delo dajala pri tožnici zaposlena delavca G. G. in H. H. Na podlagi vsega navedenega je prvostopenjski organ pravilno ugotovil, da je bil delavec D. D. vključen v organiziran delovni proces tožnice na način, da se je zaposlil pri drugem delodajalcu - samostojnemu podjetniku E. E., ki ga je napotoval na delo k tožnici, kjer je za plačilo, ki ga je prejemal od E. E., osebno in ves čas zaposlitve pri temu delodajalcu nepretrgano opravljal delo po navodilih in pod nadzorom tožnice. E. E. pa ni imel dovoljenja za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku, niti ni bil vpisan v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje takšne dejavnosti (prvi in drugi odstavek 167. člena ZUTD), zato se s posredovanjem delavcev ne bi smel ukvarjati, tožnica pa takšnega dela ne bi smela sprejemati (drugi odstavek 166. člena ZUTD). Tožnica v zvezi s tem delom izpodbijane odločbe zatrjuje, da delavec D. D. s strani svojega delodajalca ni bil posredovan v tožničin delovni proces, temveč je šlo zgolj za izvrševanje pogodbenih obveznosti, vendar temu sodišče glede na vse predhodno obrazloženo ne more slediti.

_**Skupno glede 1. in 3. točke izreka izpodbijane odločbe**_

28. Tožnica v tožbi v zvezi z obema izpodbijanima točkama izreka izpodbijane odločbe poudarja tudi, da je po opravljenih inšpekcijskih nadzorih sprejela ukrepe za odpravo nepravilnosti, o katerih je bil prvostopenjski organ obveščen še pred izdajo izpodbijane odločbe (to je pred 27. 6. 2019). Tako navaja, da je vse z izpodbijano odločbo obravnavane delavce obvestila, da z njimi ne more oziroma ne namerava več poslovno sodelovati, ter jim ponudila zaposlitev, kar so A. A., B. B. in C. C. zavrnili, E. E. in D. D. pa sta ponujeno zaposlitev sprejela, vendar pod pogojem, da se zaposlita šele z julijem 2019. Ker je tožnica, kot zatrjuje, ureditveno odločbo izvršila in svoje ravnanje uskladila s predpisi, bi moral prvostopenjski organ ugotoviti, da očitane kršitve ne obstajajo.

29. Kot je razvidno iz listin v upravnem spisu, je tožnica prvostopenjski organ z dopisom z dne 19. 4. 2019, ki ga je ta organ (kar je razvidno iz štampiljke na prvi strani dopisa) prejel 24. 4. 2019, obvestila: da z A. A. od lanskega leta ne posluje več; da je E. E. seznanila o prekinitvi poslovnega sodelovanja ter obenem njemu in D. D. ponudila redno zaposlitev, vendar oba pred zaposlitvijo potrebujeta določen čas, da uredita odprte tekoče obveznosti, vezane na samostojno podjetje (morebitne obveznosti do davčne uprave oziroma bank); da se C. C. pri tožnici ne želi zaposliti, zato je bil z njo sklenjen ustrezen aneks. Dopisu z dne 19. 4. 2019 je priložila kopijo predloga pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas za D. D. in E. E., svoj dopis z dne 17. 4. 2019, s katerim je E. E. poslala predlog pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zanj in za D. D., s prošnjo za povratno informacijo o ponujeni zaposlitvi najkasneje do 25. 4. 2019, potrdilo o oddaji priporočene pošiljke z dne 19. 4. 2019 ter Aneks št. 2 z dne 17. 4. 2019 k pogodbi z dne 10. 8. 2011. Nato je 23. 5. 2019 tedanja tožničina pooblaščenka na prvostopenjski organ poslala elektronsko sporočilo z obvestilom, da je prevzela zastopanje tožnice in da se je ta odločila, da bo delavce - samostojne podjetnike zaposlila, če kdo tega ne bi želel, pa bo pogodbo z njim prekinila. Ob tem je še navedla, da so bile nekaterim delavcem že izdane napotnice za zdravniški pregled in se predvideva, da se bodo zaposlili najpozneje do 10. 6. 2019, o čemer bo prvostopenjski organ obveščen. Kot je dalje razvidno iz listin upravnega spisa, je tožnica prvostopenjski organ o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas z E. E. in D. D. obvestila z dopisom z dne 3. 7. 2019, ki ga je organ prejel 5. 7. 2019; temu dopisu je priložila podpisani pogodbi o zaposlitvi za nedoločen čas ter potrdili o prijavi podatkov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ter zdravstvenem zavarovanju, zavarovanju za starševsko varstvo in zavarovanju za primer brezposelnosti za oba navedena delavca. Na obeh pogodbah o zaposlitvi je kot datum, ko sta delavca prejela predlog pogodbe o zaposlitvi, naveden 19. 4. 2019, iz pogodb o zaposlitvi dalje izhaja, da sta bili podpisani 17. 6. 2019, pri čemer je v pogodbi za D. D. določen začetek delovnega razmerja z dnem 1. 7. 2019, za E. E. pa z dnem 2. 7. 2019. 30. Sodišče glede na navedeno ugotavlja, da je tožnica prvostopenjski organ s posameznimi (zgoraj navedenimi) okoliščinami res seznanila pred izdajo izpodbijane odločbe. Vendar si tožnica napačno tolmači, da je že s tem, ko je pristopila k urejanju svojega razmerja z navedenimi subjekti skladno z zakonodajo oziroma predpisi, odpravila ugotovljene kršitve, ki so podlaga za izrečene prepovedi. Sodišče v tej zvezi še pojasnjuje, da je odločba, izdana na podlagi 19. člena ZID-1, kot je jasno razvidno že iz naslova tega člena, prepovedna odločba, ne pa, kot trdi tožnica, regulativna odločba. ZID-1 pri inšpekcijskem nadzoru ugotovljene kršitve deli na tiste, ki inšpektorju dajejo možnost izreka prepovedi opravljanja dejavnosti ali delovnega procesa oziroma uporabo sredstev za delo (t.i. fakultativna prepovedna odločba, glej 18. člen ZID-1), in na tiste, v 19. členu tega zakona taksativno naštete kršitve, v primeru katerih inšpektor mora izdati prepovedno odločbo. Te kršitve se štejejo za tako hude, da z zakonom ni samo predpisana dolžnost izdaje prepovedne odločbe, temveč ima inšpektor na podlagi 20. člena ZID-1 zaradi narave teh kršitev celo možnost izdaje ustne odločbe. Ta je predvidena ravno iz razloga, ker gre v teh primerih za tako nedopustno ravnanje, da ga je treba prepovedati do odprave nepravilnosti. Ker pa je odprava nepravilnosti na način, da bo delo v teh primerih mogoče nadaljevati, negotova, ima inšpektor tudi možnost, da tovrstno delo takoj prepove, sicer bi kršitelj lahko za nedoločljiv čas nadaljeval z opravljanjem nezakonite dejavnosti (glej gradivo za sprejem ZID-1, št. EVA 2013-2611-0046, prva obravnava, obrazložitev k 18., 19. in 20. členu).

31. Pri tem v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da je tožnica sicer pristopila k odpravi nepravilnosti, vendar te do izdaje izpodbijane odločbe niso bile odpravljene tako, da ne bi bilo temelja za prepovedi iz 1. in 3. točke izreka odločbe. S tem, da sta D. D. in E. E. 19. 4. 20193 prejeti predlog pogodbe o zaposlitvi podpisala (kot izhaja iz obeh pogodb, dne 17. 6. 2019), je namreč tožnica prvostopenjski organ seznanila šele z dopisom z dne 3. 7. 2019, ki ga je organ prejel 5. 7. 2019, torej po izdaji izpodbijane odločbe. Četudi bi bil prvostopenjski organ seznanjen z zgoraj navedenimi dejstvi, pa na dan izdaje izpodbijane odločbe (ob citiranih določbah ZID-1, ki ga zavezujejo k izdaji prepovedne odločbe) ne bi mogel sprejeti drugačne odločitve, saj v času izdaje izpodbijane odločbe (27. 6. 2019) delovno razmerje po podpisani pogodbi o zaposlitvi s D. D. še ni nastopilo in je bil tako utemeljen izrek prepovedi opravljanja delovnega procesa z njim do odprave nepravilnosti. Prvostopenjski organ torej na dan izdaje izpodbijane odločbe ne bi mogel odločiti drugače. Da bi bil dolžan čakati z odločitvijo, dokler ga tožnica ne obvesti o spremenjenih okoliščinah, pa iz zakona ne izhaja. Ravno nasprotno, določbe ZID-1, kot je sodišče že navedlo, inšpektorja zaradi resnosti kršitev zavezujejo k (hitremu) ukrepanju. Glede A. A., B. B. in C. C. pa niti ni sporno, da ponujenih pogodb o zaposlitvi niso podpisali. Upoštevajoč vse navedeno je bilo torej tožnici utemeljeno prepovedano opravljanje delovnega procesa z njimi do odprave nepravilnosti. Morebitna ustavitev inšpekcijskega postopka na tej točki bi puščala možnost, da tožnica po prejemu sklepa o ustavitvi inšpekcijskega postopka preneha z aktivnostmi za zaposlitev teh delavcev oziroma nadaljuje z opravljanjem delovnega procesa z njimi na nezakonit način. Pojasniti je še, da drugostopenjski organ, tako kot sodišče, izpodbijano odločbo presoja glede na dejansko in pravno stanje, kakršno je bilo ob njeni izdaji. Ugovori, ki se nanašajo na stanje po tem, zato na odločitev ne vplivajo.

32. Glede na navedbo tožnice na glavni obravnavi, da bo njena morebitna kaznovanost v prekrškovnem postopku, ki se vodi v zvezi z ugotovljenimi nepravilnostmi, privedla do tožničine izključitve v postopkih javnega naročanja, kar bo posledično privedlo do njene nelikvidnosti (o čemer se je izrekalo Ustavno sodišče v zadevi druge stranke v odločbi U-I-180/19 z dne 5. 5. 2022), sodišče pojasnjuje, da predmet tega upravnega spora ni ugotavljanje, ali je tožnica s kršitvijo določb ZDR-1 in ZUTD storila prekršek, kot tudi ne presoja ustavnosti (in še manj primernosti) ureditve iz Zakona o javnem naročanju, ki za določene prekrške v zvezi z delovnopravno zakonodajo predpisuje izključitev ponudnikov iz postopkov javnega naročanja (o kateri se je v omenjeni odločbi izreklo Ustavno sodišče). Predmet tega upravnega spora je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe v delu, v katerem je prvostopenjski organ tožnici na podlagi ZID-1 izrekel prepovedi iz 1. in 3. točke izreka odločbe. Za izrek teh prepovedi pa je, kot je sodišče že obrazložilo, imel dejansko in pravno podlago. Na (drugačno) presojo sodišča v tem upravnem sporu ne morejo vplivati morebitne posledice na drugih področjih oziroma v drugih postopkih - ugovore v zvezi z neustavnostjo ali prekomernostjo takšnih posledic bi tožnica lahko uveljavljala kvečjemu v postopkih, v katerih bi te posledice nastale.

33. Po vsem povedanem je sodišče tožbo zoper izpodbijani del (torej 1. in 3. točko izreka) izpodbijane odločbe kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

34. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Ta datum je v izpodbijani odločbi sicer naveden z napačno letnico 2019. 2 Med tožnico in tema delavcema sklenjeni kooperantski pogodbi, ki se nahajata v upravnem spisu zadeve, sta tipski, kar pomeni, da sta bili sklenjeni v vnaprej pripravljeni vsebini, izpostavljena pogodbena določila pa so prikazana v ilustracijo položaja delavcev. 3 Sodišče pripominja, da je dopis, s katerim je tožnica obvestila E. E. o prekinitvi poslovnega sodelovanja in mu hkrati poslala predlog pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas zanj in za D. D., datiran na 17. 4. 2019, vendar je bil glede na predloženo potrdilo o oddaji priporočene pošiljke odposlan (šele) 19. 4. 2019, to pa je na dan, na katerega naj bi oba delavca (že) prejela predlog pogodbe o zaposlitvi.