Jedro

Sodišče prve stopnje je prezrlo, da dejanska navedba nima narave dokaznega sredstva in njegove vrednosti, ampak je zgolj izjava stranke o dejstvih, na katera opira svoj zahtevek ali ugovor. To je izjava volje, ne pa izjava vednosti, kot jo ima dokazna izpovedba v smislu 264. člena ZPP.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, razveljavita se sodbi sodišča druge in prve stopnje in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Revizijski stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da izplača tožnici odpravnino v znesku 442.281,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.7.1993 dalje in ji povrne stroške postopka, odmerjene na 62.482,30 SIT. Višji zahtevek v znesku 274.644,00 SIT je zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev je utemeljilo s tem, da je bila tožnica v smislu 15. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90 - ZTPDR) dne 1.1.1992 dejansko prevzeta na delo k toženi stranki. Ugotovilo je, da toženka ni pravna naslednica G.-R. in r., pri kateri je bila tožnica zaposlena od 1.1.1981 do 31.12.1991. Kljub tej ugotovitvi je štelo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki tudi v času, ko je imela sklenjeno delovno razmerje pri prejšnjem delodajalcu - G.- R. in r. in je zato upravičena do odpravnine v višini najmanj polovice njene povprečne plače v zadnjih treh mesecih, za vsako leto dela od 1.1.1981 do dneva prenehanja delovnega razmerja. Sodna praksa je, po zaključku pritožbenega sodišča, izoblikovala pravno presojo, da se v primeru prenosa podjetja ali dela podjetja na novega delodajalca pri določitvi višine odpravnine iz 3. odstavka 36.f člena Zakona o delovnih razmerjih prevzetemu delavcu upošteva tudi delovna doba, dopolnjena pri prejšnjem delodajalcu.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obrazložitvi revizije ponovno navaja, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri bivšem delodajalcu po njeni volji, zato je pravno sklepanje obeh sodišč o prevzemu tožeče stranke k toženki brez dejanske podlage. Opustitev pismenega odpravka sklepa o prenehanju delovnega razmerja tožnici pri G. - R. in r., ne more iti v škodo toženi stranki. Ob ugotovitvi sodišča, da pravno nasledstvo med prejšnjim delodajalcem tožeče stranke in sedanjo toženko ne obstaja, je zmotno uporabilo določbo 15. člena ZTPDR v zvezi z 3. odstavkom 36. f člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93 - ZDR). Ker tožnica ni bila prevzeta na delo k toženi družbi, je za izračun višine zahtevane odpravnine upoštevati le delovno dobo, dopolnjeno pri njej.

Sklicevanje sodišča v razlogih izpodbijane sodbe na sodno prakso, je po mnenju revizije nesprejemljivo, saj sodišče sodi po ustavi in zakonu (3. člen Zakona o sodiščih). Zato predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3. odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku - Uradni list SFRJ, št. 4/77- 27/90 - ZPP).

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, vendar take kršitve ni ugotovilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo le, če so izrecno navedene.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodbi zmotno uporabljeno. Za odločitev o višini tožnici pripadajoče odpravnine po 36. f členu ZDR je pravno odločilno dejstvo, ali je bila tožnica v smislu 15. člena ZTPDR prevzeta na delo k toženi stranki. Za uporabo inštituta prevzema delavca na delo k drugemu delodajalcu ne zadošča le dogovor pristojnih organov, ampak mora biti pri novem delodajalcu izkazana potreba po delu delavca določene organizacijske enote, katere dejavnost je bila v celoti ali deloma pri dosedanjem delodajalcu ukinjena in prenešena na novega.

Okoliščina, ali je tožnici prenehalo delovno razmerje pri bivšem delodajalcu po lastni izjavi, ali zaradi prehoda k toženi stranki, je ostalo med strankama sporno vse do revizijskega postopka. Tožeča stranka se je sklicevala na dejansko nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki, ki ni bila ustanovljena originarno, ampak kot izpeljanka bivše delovne organizacije. Tožena družba G.I. pa se je opirala na dejstvo, da je bila ustanovljena z vplačilom kapitaliziranih zneskov denarnih nadomestil za čas brezposelnosti zaposlenih delavcev, razen tožnice. Ker ni nastala s pripojitvijo ali spojitvijo z G. - R. in r., zato ni njegova univerzalna ali singularna pravna naslednica, niti ni z njo kapitalsko povezana.

Sodišče prve stopnje o tej bistveni sporni okoliščini ni izvajalo dokazov. Svojo presojo, da je bila tožnica razporejena iz ene v drugo delovno organizacijo v smislu 15. člena ZTPDR, je oprlo na navedbe tožene stranke, da je bila dejavnost industrijskega oblikovanja v podjetju G. - R. in r. ukinjena (4. vrsta obrazložitve na strani 3). Da sodišče prve stopnje dokazov, ki bi se nanašali na ugotovitev dejstva, ali je šlo v obravnavanem primeru za prevzem tožnice k toženi stranki ali ne, ni izvajalo, je očitno pripisati njegovi presoji, da navedbe tožene stranke pomenijo dokaz. Pri tem je prezrlo, da dejanska navedba nima narave dokaznega sredstva in njegove vrednosti, ampak je zgolj izjava stranke o dejstvih, na katera opira svoj zahtevek ali ugovor. To je izjava volje, ne pa izjava vednosti, kot jo ima dokazna izpovedba v smislu 264. člena ZPP. Z njo (dokazno izpovedbo) se potrjuje resničnost ali neresničnost neke trditve in je podvržena kazenski sankciji.

Sodišče druge stopnje je pravno presojo prvostopnega sodišča vzdržalo v veljavi, upoštevaje (nedokazano ) pravo voljo strank in pripombo na potrdilu o prijavi in odjavi v zavarovanje, priloga B1, da je tožnici prenehalo delovno razmerje pri G. - R. in r. - zaradi "prehoda" v novo firmo. Pri tem ni ugotavljalo in ocenilo dokazne pristnosti tega pripisa. Sodišče druge stopnje, ki je sprejelo kot pravilne dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča in njegovo pravno presojo, je očitno izhajalo iz napačnega pravnega izhodišča, da gre za domnevano dejstvo. Štelo je, da je do prenehanja delovnega razmerja tožnice pri G. - R. in r. in sklenitve delovnega razmerja brez objave pri toženi stranki (6. alinea 9. člena ZDR) prišlo zaradi prevzema na podlagi določbe 15. člena ZTPDR.

Po določilu 3. odstavka 221. člena ZPP ni treba dokazovati dejstev, ki se po zakonu domnevajo, vendar pa se lahko dokazuje, da ta dejstva ne obstajajo, če ni z zakonom določeno kaj drugega. To določilo pomeni izjemo od pravila po 220. členu ZPP, da obsega dokazovanje vsa dejstva, ki so pomembna za odločbo. Kadar gre za dejstva, ki jih zakon določa za domnevana, sodišču ni treba izvajati dokazov o določenih pravno pomembnih dejstvih, ampak sme (domnevana) dejstva vzeti za podlago svoje sodbe brez dokaza, ne pa kot dokazana. Takšna domneva pa v 9. členu ZDR ni uzakonjena.

Sklenitev delovnega razmerja brez objave oziroma razpisa v obravnavanem primeru ne daje podlage ugotovitvi, da je bila sklenjena zaradi prevzema tožnice po 15. členu ZTPDR. Zlasti še, ker razlog za sklenitev delovnega razmerja brez objave v pogodbi o zaposlitvi sploh ni bil naveden. Zato bi se bilo dolžno sodišče ravnati po določbi 220. člena ZPP, ne pa na podlagi presumpcije sklepati na obstoj inštituta prevzema.

Sodišče druge stopnje bi zato moralo skladno določilu 370. člena ZPP ali razveljaviti prvostopno sodbo ali samo opraviti obravnavo, saj v izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje ni bila ugotovljena dejanska podlaga, ki bi upravičevala materialnopravno presojo, da ima tožnica na podlagi 3. odstavka 36. f člena ZDR pravico do odpravnine v višini prisojenega zneska.

Ob ugotovitvi obeh nižjih sodišč, da tožena stranka ni pravna naslednica G. - R. in r., bi morali obravnavati sporna vprašanja o načinu ustanovitve tožene stranke, izpolnitvi pogojev za prevzem tožnice in njegovih pravnih posledic za pravilno uporabo določb 3. odstavka 36. f člena ZDR po splošnih načelih procesnega prava, izvesti potrebne dokaze in ustrezno uspehu dokazovanja presoditi o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Ker sta izpodbijani sodbi sodišča druge stopnje in sodišča prve stopnje zaradi nepopolno ugotovljene dejanske podlage, ki ne opravičuje materialnopravne presoje, formalnopravno in materialnopravno nepravilni, ju je revizijsko sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopnemu sodišču v novo sojenje (2. odstavek 395. člena ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče uporabilo na podlagi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).