Jedro

Tudi namestitev določene naprave, ki povzroča hrup ali kakšne druge imisije, zaradi katerih je otežkočena uporaba določenega prostora, lahko predstavlja motilno dejanje.

Izrek

Pritožbi tožnika se ugodi, izpodbijani sklep se r a z v e l j a v i in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je zavzelo stališče, da imisije, to je hrup in zračno valovanje ne morejo predstavljati dejanja motenja, saj lahko v takšnem primeru tožnik sproži le petitorni spor na podlagi 5. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR), ne pa motenjskega.

Proti temu sklepu se je tožnik pritožil. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge. V utemeljitvi pa polemizira z obrazložitvijo izpodbijanega sklepa. Zatrjuje, da je solastnik hiše, zato ne more biti sporno, da je tudi soposestnik fasade in je po njegovem mnenju zgrešeno stališče napadenega sklepa, da zunanje stene hiše ne more imeti v posesti. Kdor stanuje v hiši ima dejansko in neposredno oblast na vseh delih hiše. Sploh pa je po njegovem mnenju napačno stališče, da v primeru imisij tožnik nima posestnega varstva, ampak le petitirno, saj se tožnik lahko odloči tako za tožbo zaradi motenja posesti kot za petitorno tožbo in če se je odločil za posestno bi sodišče o tako postavljenem zahtevku moralo odločiti ne glede na to, da ima možnost vložiti tudi drugačno tožbo. Predlaga razveljavitev sklepa.

Pritožba je utemeljena.

Stališče prvostopnega sodišča, da v primeru zatrjevanih imisij tožnik nima posestnega varstva, ampak le petitorno, je tudi po mnenju pritožbenega sodišča zmotno. Če je lahko motenje posesti izvršeno že z resno grožnjo, zaradi katere nasprotnik opusti izvrševanje posestnih dejanj, lahko predstavlja motenje posesti tudi namestitev določene naprave, če ta povzroča takšen hrup ali kakšne druge imisije zaradi katerih je otežkočena uporaba določenega prostora. Tožnik je namreč v tožbi zatrjeval prav to, saj je trdil, da je klima naprava montirana pod oknom njegove spalnice in da zaradi hrupa in zračnih imisij (?) sobe ne more normalno uporabljati, saj ne more v njej več spati. Škodna imisija pa bi, če bi bila v obravnavani zadevi dejansko ugotovljena, lahko tudi po mnenju pritožbenega sodišča predstavljala motenje tožnikove posesti sobe. Ker zaradi zmotnega stališča, da imisije ne morejo predstavljati motilnega dejanja, sodišče prve stopnje ni raziskalo dejanskega stanja, je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožnika ugoditi in izpodbijani sklep razveljaviti ter vrniti zadevo v novo odločanje.

V ponovnem postopku bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali so imisije, ki jih povzroča montirana klima naprava res takšne, da je zaradi njih onemogočena ali otežena uporaba tožnikove sobe in če bo ugotovilo, da gre za takšne motnje zaradi katerih tožnik sobe ne more normalno uporabljati kot jo je pred postavitivjo te naprave, bo njegov zahtevek na vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja lahko utemeljen. Dokazno breme, da je škodna imisija res tolikšna kot se zatrjuje, pa je seveda na tožniku. Če teh trditev ne bo dokazal, bo sodišče prve stopnje moralo njegov zahtevek ponovno zavrniti, vendar iz drugih razlogov.