Jedro

Pri uvozu s sprostitvijo blaga v prost promet je po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, deklarant carinski dolžnik za carinski dolg, v primeru indirektnega zastopanja pa je carinski dolžnik tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. Ker izhaja v obravnavanem primeru iz podatkov spisa, da je carinsko deklaracijo vložila tožeča stranka v svojem imenu in za račun drugega ter se z vpisom tudi izrecno opredelila za deklaranta, je pravilna odločitev, da je tožeča stranka carinski dolžnik.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1208/2000-7 z dne 16.5.2002.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97) zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 7.6.2000. S to odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo pravnega prednika tožeče stranke (družbe V., d. d., T.) zoper odločbo z dne 10.11.1998, s katero mu je Carinarnica M. naknadno obračunala in naložila v plačilo posebno carinsko dajatev v znesku 452.876,00 SIT za blago, prijavljeno z enotno carinsko listino z dne 30.10.1998 Carinske izpostave M. (v nadaljevanju ECL) za sprostitev v prost promet. Po ugotovitvah tožene stranke je organ prve stopnje ravnal po določbi b. točke 1. odstavka 154. člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in 28/95, v nadaljevanju CZ) in naknadno obračunal za blago iz ECL posebno kmetijsko dajatev 17,20 SIT za kilogram.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke in se na njih sklicuje. Tožbene ugovore zavrača in navaja, da sta organ prve stopnje in tožena stranka pravilno štela tožečo stranko za carinskega dolžnika. Iz vpisa v polje 14 ECL je razvidno, da se je sama označila za deklaranta. Ker je carinska deklaracija zahtevek stranke, je organ prve stopnje ni bil dolžan pozvati k predložitvi kakšnega pooblastila, saj je po določbi 47. člena CZ carinski deklarant lahko katerakoli oseba s sedežem v Sloveniji, ki predloži ali lahko predloži blago carinskim organom skupaj z vsemi drugimi dokumenti, ki so potrebni za izvedbo določenega carinskega postopka. Po 1. odstavku 62. člena CZ lahko carinski organ tudi po prepustitvi blaga deklarantu, do poteka rokov iz 9. člena CZ, naknadno preveri carinsko deklaracijo in to ne glede na to, če je bilo takšno preverjanje enkrat že opravljeno. Tožena stranka je v celoti in pravilno odgovorila na vse pritožbene ugovore, kakor zahteva 2. odstavek 245. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86).

Tožeča stranka uveljavlja v pritožbi vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 72. člena ZUS in predlaga, da pritožbeno sodišče opravi glavno obravnavano in ugodi njeni pritožbi, izpodbijano sodbo pa razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje oziroma jo spremeni tako, da njeni tožbi ugodi in odpravi odločbo tožene stranke. Zatrjuje, da je sodišče prve stopnje odločilo na podlagi Uredbe za izvajanje carinskega zakona in Navodila za uporabo in izpolnjevanje polj enotne carinske deklaracije (Uradni list RS, št.46/99), ki v času odločanja v upravnem postopku še nista veljala. Pravilnik o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95, 76/95 in 68/96, v nadaljevanju pravilnik) pa ni dovoljeval vpisa direktnega zastopanja. Že zaradi tega ni imela možnosti izkazati, da je direktni zastopnik. Organ prve stopnje bi jo moral pozvati k predložitvi pooblastila. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je bil v upravnem postopku pravilno uporabljen CZ in zatrjuje, da desetdnevni rok iz 1. odstavka 154. člena CZ ni instrukcijski, pač pa prekluzivni.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno odločilo in za svojo odločitev navedlo pravilne razloge, s katerimi se pritožbeno sodišče strinja.

Po določbi 3. odstavka 143. člena CZ, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, je carinski dolžnik za dolg, ki nastane s sprostitvijo blaga v prost promet, deklarant, v primeru indirektnega zastopanja pa tudi oseba, v imenu katere je deklarant vložil carinsko deklaracijo. V obravnavanem primeru je, kot izhaja iz predloženih spisov, tožeča stranka vložila carinsko deklaracijo v svojem imenu in za račun prejemnika, kar pomeni, da je deklarant in da obstaja indirektno zastopstvo. Izpolnjevanje enotne carinske listine za sprostitev blaga v prost promet je bilo v času vložitve ECL urejeno s 25. členom pravilnika tako, da so se v polje 14 vpisovali podatki deklaranta, v polje 8 pa prejemnika. Zato se pritožbeno sodišče strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje in tožene stranke, da je glede na vpis v ECL, ki je bistvenega pomena za določitev carinskega dolžnika, tožeča stranka carinski dolžnik po določbi 3. odstvaka 143. člena CZ.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe 154. člena CZ, ki urejajo naknadni obračun carinskega dolga. Pravilno je stališče, da je desetdnevni rok iz 1. odstavka 154. člena CZ inštrukcijski rok, ki zavezuje organ oziroma njegovo uradno osebo, da v določenem roku opravi določeno dejanje v postopku. Rok, katerega prekoračitev bi pomenilo izgubo pravice do naknadnega obračuna, je tudi po presoji pritožbenega sodišča, rok iz 4. odstavka 154. člena CZ. Ta pa je bil po podatkih upravnih spisov spoštovan.

Po določbi b. točke 1. odstavka 154. člena CZ se carinski dolg naknadno obračuna, če se ugotovi, da že nastali carinski dolg ni bil obračunan. Ugotovitev, da po ECL nastali carinski dolg ni bil obračunan, ima podlago v predloženih spisih. V njih je listina z dne 3.11.1998 o ugotovitvah naknadne kontrole ECL. Iz nje izhaja, da z ECL ni bilo prijavljeno plačilo posebne uvozne dajatve iz 1. člena Uredbe o spremembah uredbe o določitvi kmetijskih proizvodov, za katere se pri uvozu plačuje posebna dajatev (Uradni list RS, št. 42/1998), po katerem se za pšenico tarifne oznake 1001 90 990 plačuje posebna dajatev v višini 17,20 SIT za kilogram. Glede na takšne ugotovitve, katerim tožeča stranka tudi sicer ne ugovarja, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, ko je pritrdilo odločitvi tožene stranke, in so neutemeljeni pritožbeni ugovori, da določbe CZ niso bile pravilno uporabljene.

Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje svojo presojo oprlo na pravo, ki v času odločanja v upravnem postopku še ni veljalo. Predpisa, na katera se sklicuje tožeča stranka v pritožbi, namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe nista omenjena, niti ni sodišče prve stopnje povzelo njuno vsebino.

Res je, da v pravilniku ni določeno, da naj bi se v polje 14 ali v kakšno drugo polje ECL posebej vpisovalo direktno zastopanje. Vendar direktni zastopnik je tisti, ki vlaga carinsko deklaracijo v imenu in za račun druge osebe. Iz ECL pa je razvidno, da tožeča stranka ni nastopala v imenu in za račun drugega, saj se je sama označila za deklaranta. Zato so neupoštevni pritožbeni ugovori, da naj bi ji bilo dokazovanje direktnega zastopstva onemogočeno. Tudi sicer ZUP/86, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, ne določa dolžnosti v zvezi s pooblastilom, če iz vložene vloge pooblastilnega razmerja sploh ni mogoče razbrati.

Pritožbeno sodišče ni sledilo pritožbenemu predlogu in ni opravilo glavne obravnave, ker je ugotovilo, da v obravnavanem pritožbenm postopku ni potrebno ugotavljati dejanskega stanja in izvajati kakšnih novih dokazov.

Ker glede na navedeno uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.