Jedro

Tudi če gre za navodilo internega značaja, je upravni organ z zapovedjo enakega obravnavanja iz 14. in 22. člena ustave vezan na način odločanja v prejšnjih primerih in navodilo upoštevati v vseh primerih, kjer gre za takšno dejansko stanje, kot ga je interno navodilo imelo v mislih.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Republiške carinske uprave z dne 13.7.1994.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper odločbo Carinarnice z dne 10.12.1993, s katero je ta zavrnila tožničin zahtevek za vrnitev plačane uvozne carine in drugih uvoznih davščin za blago, ki je bilo ocarinjeno po uvozni carinski deklaraciji (UCD) Carinske izpostave dne 15.9.1993. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je zavrnil tožničin zahtevek in ni dovolil spremembe podatkov o ocarinjenem blagu po navedeni UCD in se pri tem skliceval na določbo 270. člena carinskega zakona (CZ). Iz navedene določbe CZ izhaja, da se lahko spremenijo le tisti podatki, vpisani v deklaracijo, od katerih je odvisen obračun carine in drugih uvoznih davščin, ki ne ustrezajo podatkom iz listin, ki so bile deklaraciji priložene v smislu 4. odstavka 254. in 4. točki 1. odstavka 257. člena istega zakona. V konkretnem primeru pa ni sporno, da so bili v času carinjenja ti podatki med seboj v celoti usklajeni. Uvoznik je sam navedel vse podatke, na osnovi katerih je bilo mogoče blago uvozno ocariniti, pri čemer ni ugovarjal glede prijavljenih podatkov, čeprav bi to lahko storil, glede na določbo 263. člena CZ. Razen tega je blago, po končanem carinjenju, izstopilo izpod carinskega nadzora. Tožničini ugovori glede carinjenja prijavljenega blaga niso utemeljeni. Ni mogoče pritrditi njenemu mnenju, da gre za dokončen odkup avtomobila po preteku triletnega leasinga po posebnih pogojih, ampak za reden uvoz blaga, ki je zavezan plačilu carine in ostalih davščin, kot to določa 18. člena CZ. Po določbi 19. člena istega zakona pa nastane obveznost plačila carine za blago, ki se uvaža z dnem, ko je blago prešlo carinsko črto, medtem ko se znesek carine in ostalih davščin ugotavlja po stanju blaga in po predpisih, ki veljajo na dan vlaganja deklaracije, kot to določa določba 22. člena istega zakona. Pri presoji ostalih pritožbenih ugovorov pa je tožeča stranka ugotovila, da ti v ničemer ne vplivajo na drugačno odločitev o stvari.

Tožnica v upravnem sporu izpodbija navedeno odločbo tožene stranke in smiselno navaja, da je tožena stranka nepopolno ugotovila dejansko stanje oziroma da njene navedbe v odločbi ne držijo. Meni, da ni kriva, da se je leasingdajalec v času veljavnosti in delne realizacije tožničine pogodbe z njim preselil na Hrvaško. Ob sklepanju leasing pogodbe septembra 1990 pa tožnica tudi ni mogla vedeti, da bomo v letu 1991 že imeli novo državo, kaj šele, da bo ta nova država tudi za že prej plačano zahtevala ponovne dajatve. Tožnica je 29.7.1993 dokončno odkupila že tri leta po leasingu odplačevani avtomobil za 1200 DEM. Leasing pogodba je bila sklenjena na območju Republike Slovenije, čeprav še v času Jugoslavije. Vozilo je bilo tudi prvič registrirano v občini v Sloveniji. Leasingdajalec se je v času trajanja pogodbe preselil na območje Republike Hrvaške, ki pa tedaj tudi še ni bila samostojna druga država. Plačilo je nakazovala najprej v Sloveniji, potem pa na Hrvaško. Pričakovala je le dajatve na vrednost po fakturi za odkup (1200 DEM) oziroma 5 % prometni davek na ugotovljeno vrednost vozila kot jo je bil seznanil leasingdajalec, ki je v začetku leta 1992 obvestilo o tem prejel od Republiške carinske uprave. Čeprav je tožnica dne 15.9.1993 carinarnici predložila vse v obvestilu pogojene dokumente (leasing pogodbo iz leta 1990, fakturo o končnem odkupu, potrdilo o plačanih davkih leta 1990) je morala plačati dajatve, kot da bi uvozila star avto, po dejanski vrednosti (polovico vrednosti avta). Temu je ugovarjala, predloženo fakturo je carinarnica celo požigosala, ravnala pa je tako, kot da ni bila predložena. Ni res, da bi se s takim postopkom strinjala, čeprav je pustila, da ji avto ocenijo. Tudi na samo cenitev ni imela pripomb, saj je bila korektna in se ji je zdela ocena realna. Obračunane dajatve je seveda plačala, ker bi ji sicer avto ostal zaplenjen na carinarnici. Kasneje ga je morala prav zaradi dolga od teh dajatev prodati in še danes tožnica nima drugega avtomobila. Navedbe v izpodbijani odločbi, da ni ugovarjala podatkom, ki so navedeni v carinski deklaraciji, ne držijo. Zahtevala je carinski postopek v skladu z navodilom Republiške carinske uprave "vsem carinarnicam" z dne 17.2.1992 (navodilo za postopek z vozili, ki jih imajo občani in pravne osebe iz Republike Slovenije na podlagi leasing pogodb). Navedene listine v tem navodilu je tožnica predložila in carinarnica jih je celo požigosala, nato pa jih je ocenila kot nepomembne. To bo vedel in lahko potrdil tudi vodja špedicije, ki je tožnico ob poskusu ugovora pospremil še k vodji carinarnice. In tudi slednji bi se zagotovo še lahko spomnil, da je tožnica poskušala doseči postopek po citiranem navodilu. Predlaga, da sodišče odpravi izpodbijano odločbo.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

V stvari gre za odločanje o zahtevku po vrnitvi preveč plačane carine po določbi 2. odstavka 270. člena CZ. Tožnica se v tožbi sklicuje na navodilo Republiške carinske uprave z dne 17.2.1992 v zvezi s carinskim postopkom z vozili, ki jih imajo občani in pravne osebe iz Republike Slovenije na podlagi leasing pogodb (navodilo je tožnica kot dokaz priložila k tožbi) in po katerem te osebe taka vozila lahko uvozijo v Republiko Slovenijo brez plačila uvoznih davščin, če izpolnjujejo pogoje določene v tem navodilu. Niti prvostopni organ niti tožena stranka v izpodbijani odločbi nista odgovorila, čeprav je tožnica to zahtevala, kar potrjujejo podatki spisov, zakaj v tem primeru nista upoštevala oziroma ravnala v smislu navedenega navodila. V odločbi tudi nista zanikala, da je bilo tako navodilo od tožene stranke dano vsem carinarnicam. Sodišče pri tem posebej pripominja, da je upravni organ z zapovedjo enakega obravnavanja iz 14. in 22. člena ustave, vezan na način odločanja v prejšnjih primerih, pa čeprav gre le za navodilo internega značaja, ki pa je bilo glede na čas in razmere, v katerih je bilo to izdano (ko je iz prej enotne države Jugoslavije na tem teritoriju nastalo več posameznih držav) njegov namen reševati konkretno nastale probleme povezane s carinskim postopkom. Če to navodilo ni bilo časovno omejeno, kar tožena stranka v izpodbijani odločbi, niti v odgovoru na tožbo ne trdi, potem bi po mnenju sodišča moral upravni organ to navodilo upoštevati v vseh primerih, kjer je šlo za takšno dejansko stanje, kot ga je sporno navodilo imelo v mislih. V ponovnem postopku bo morala tožena stranka tudi na podlagi eventuelnega zaslišanja prič, ki jih tožnica v tožbi navaja, ugotoviti, ali je tožnica, kot sama trdi, v carinskem postopku uveljavljala carinjenje v zvezi z navedenim navodilom oziroma ali je v konkretnem postopku ugovarjala v smislu 263. člena CZ oziroma ali je izpolnjevala pogoje za carinski postopek v smislu navedenega internega navodila. Šele ob tako ugotovljenem dejanskem stanju bo carinski organ lahko odločil o carinjenju navedenega blaga seveda ob upoštevanju mnenja sodišča v tej sodbi, na katerega je vezan po določbi 62. člena zakona o upravnih sporih.

Glede na navedeno je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2. odstavka 42. člena ZUS, ki ga je enako kot CZ smiselno uporabilo kot republiški predpis, skladno s 1. odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).