Jedro

S prijavo terjatve je D. S. pridobil status upnika. Pri tem njegov status ne more biti odvisen od ažurnosti dela stečajnega upravitelja glede preizkusa terjatev. Zmotno je pritožbeno stališče, da bi upnik moral izkazati pravni interes za vložitev ugovora zoper odpust obveznosti. Čim je namreč upniku priznan tak status v postopku, se njegov interes za tak ugovor predpostavlja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Pritožnica sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnica pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in predlagala spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se ugovor proti odpustu obveznosti zavrže, podrejeno pa razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica neutemeljeno izpodbija aktivno legitimacijo D. S. za vložitev ugovora proti odpustu obveznosti. Protispisna je namreč pritožbena trditev, da je dne 30. 03. 2011 terjatev prijavila družba D. S. d.n.o. in ne D. S. Ker naj bi slednji terjatev prijavil šele 20. 05. 2011, torej v času vložitve ugovora proti odpustu obveznosti še ni imel položaja upnika in zato ne more biti aktivno legitimiran za vložitev ugovora.

5. Kot izhaja iz spisovnega gradiva, iz prijave terjatve nedvoumno izhaja, da je dne 30. 03. 2011 terjatev prijavil D. S. in ne družba D. S. d.n.o., ne glede na to, kako jo je obravnavalo sodišče. Tudi z dopisom, ki ga je prvostopenjsko sodišče prejelo 08. 04. 2011, je D. S. sodišče posebej obvestil, da je terjatev dne 30. 03. 2011 prijavil kot fizična oseba in ne kot pravna oseba. S prijavo terjatve pa je pridobil status upnika. Pri tem njegov status ne more biti odvisen od ažurnosti dela stečajnega upravitelja glede preizkusa terjatev (primerjaj 3. točko 385. člena v zvezi s prvim odstavkom 392. člena ZFPPIPP). Pri tem je zmotno pritožbeno stališče, da bi upnik moral izkazati pravni interes za vložitev ugovora zoper odpust obveznosti. Čim je namreč upniku priznan tak status v postopku, se njegov interes za tak ugovor predpostavlja. Tako se pokaže, da je D. S. z dne 10. 05. 2011 vloženim ugovorom zoper odpust obveznosti le tega vložil do poteka šestmesečnega ugovornega roka iz 1. točke 404. člena ZFPPIPP, ki se je končal s pretekom 10. 05. 2011 (tretji odstavek 111. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Rok za vložitev ugovora je namreč začel teči po objavi oklica o začetku postopka za odpust obveznosti, ta pa je bil objavljen na spletnih straneh AJPESA 10. 11. 2010. Prvostopenjsko sodišče zato ni imelo podlage za zavrženje njegovega ugovora in ga je utemeljeno meritorno obravnavalo. Izrecno uveljavljana bistvena postopkovna kršitev po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIP torej ni podana.

6. Pritožnica v nadaljevanju izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je upoštevaje okoliščine primera kljub sklenjeni kupoprodajni pogodbi njeno ravnanje, ker ni poskrbela za izterjavo kupnine, sodišče presodilo kot neodplačno razpolaganje dolžnice z njenim premoženjem. S tem je prvostopenjsko sodišče implicitno kupoprodajno pogodbo štelo kot navidezno. V taki situaciji pa je podana ovira za odpust obveznosti iz 4. točke 399. člena ZFPPIPP.

7. Pritožnica ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je dne 21. 08. 2009 s sinom M. K. in M. Š. sklenila kupoprodajno pogodbo za nepremičnino – stanovanje z identifikacijsko številko 4.E vpisano pri vl. št. 408/9 k.o. X. V pritožbi pa navaja, sklicujoč se na poročilo stečajnega upravitelja z dne 18. 04. 2011, da sta kupca pri Banki A najela kredit, iz česar po njenem mnenju izhaja, da sta kupca prejela sredstva, s katerimi bi lahko poravnala kupnino za prodano stanovanje.

8. Iz pritožbenih trditev, s katerimi pritožnica utemeljuje svoje stališče, da je bila sklenjena kupoprodajna pogodba za stanovanje (in ne darilna pogodba) torej izhaja, tudi če bi pritožbeno sodišče sprejelo tako njeno stališče, da ima iz sklenjene kupoprodajne pogodbe še vedno terjatev do kupcev. Da bi ji bila kupnina doslej poravnana, namreč ni trdila. Tudi terjatve dolžnika pa so premoženje dolžnika, ki spada v njegovo stečajno maso (2. točka prvega odstavka 320. člena v zvezi s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP). Čim pa je tako, je upoštevaje kupnino za prodano stanovanje v kupoprodajni pogodbi, ki je po poročilu stečajnega upravitelja 180.000,00 EUR, ter doslej preizkušene terjatve (izhajajočih iz končnega seznama preizkušenih terjatev), katerih celotna vrednost znaša 4.169,35 EUR evidentno, da je dolžničin premoženjski položaj tak, da bo lahko v celoti izpolnila svoje obveznosti do upnikov. Navedena okoliščina pa prav tako predstavlja zakonsko oviro za odpust dolžničinih obveznosti po 4. točki 399. člena ZFPPIPP.

9. Pritožbeno sodišče se zato ni spuščalo v presojo pravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča o neodplačnem razpolaganju dolžnice z njenim premoženjem – stanovanjem, saj tudi v primeru utemeljenosti njene pritožbene trditve o sklenjeni kupoprodajni pogodbi spričo zgoraj obrazloženega na drugačno odločitev ne more vplivati.

10. Neutemeljeno pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).