Jedro

Pravična denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se deloma ugodi, zato se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu s p r e m e n i tako, da se dosojena odškodnina zniža za 500.000,00 SIT in je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odškodnino v znesku 2.600.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi kot so določene v izreku sodbe sodišča prve stopnje.

V ostalem delu se pritožba tožene in pritožba tožeče stranke v celoti zavrne in v nespremenjenem, a izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 646,70 EUR v 15-ih dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da mora plačati tožeči stranki 3.100.000,00 SIT z obrestmi po predpisani obrestni meri zamudnih obresti, zmanjšano za temeljno obrestno mero za čas od vložitve tožbe dne 30.8.2002 do 27.6.2003 ter obresti po predpisani obrestni meri zamudnih obrestih od 28.6.2003 dalje do plačila, vse v 15-ih dneh. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo. Tožena stranka pa mora povrniti tožeči stranki stroške pravdnega postopka v višini 485.630,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.5.2006 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik zaradi izpostavljenosti azbestu zbolel za azbestno boleznijo plake parientalne plevre. Tožena stranka je tožniku objektivno odgovorna za nastalo škodo in je tožniku iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti priznalo odškodnino v višini 600.000,00 SIT, za strah pa 2.500.000,00 SIT. V ostalem delu pa je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Zoper to sodbo sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. V pritožbi navaja, da je dosojena denarna odškodnina prenizka, upoštevaje vrsto bolezni, ki ni ozdravljiva in vpliva na psihofizično zdravje tožeče stranke. Predvsem sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je tožnik mlad, da je obolel za neozdravljivo boleznijo, ki se sčasoma stopnjuje in da je pri njem ugotovljena začetna blaga respiratorna insuficienca restriktivnega tipa in da obstoji bistveno večja nevarnost za razvoj druge, hujše z azbestom pogojene bolezni. Izvedenka je potrdila, da prognoza bolezni povzročene z azbestom ni nikoli obetavna. Pri tožniku pa je ugotovila napredovanje bolezni. Bolezen pa je pri tožniku razvita do take mere, da mu povzroča bolečine v predelu leve lopatice, občutek zadihanosti, utrujenost kar nedvomno vpliva na zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Bolezen bo po ugotovitvah izvedenke gotovo napredovala, saj je napredovanje progresivno, nikoli ne ozdravi, ali regredira, poslabšala se bo pljučna funkcija in s tem povečale težave z dihanjem. Zaradi težav z dihanjem in zaradi vpadanja fizičnih moči tožnik ne zmore več težjih del, njegove fizične aktivnosti se še dodatno zmanjšujejo, zaradi česar trpi duševne bolečine, saj se zaveda, da mora sedaj vlagati povečane napore pri običajnih opravilih, v bodoče pa bo popolnoma odvisen od pomoči drugih ljudi. Sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo vseh okoliščin primera, predvsem pa zaradi zavrnitve dokaznega predloga z imenovanjem izvedenca psihiatrične stroke ni popolno ugotovilo vseh pravnorelevantnih dejstev potrebnih za pravilno odločitev. Sodišče pri odmeri pravične denarne odškodnine iz naslova strahu in duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti, ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev oz. je na podlagi ugotovljenih dejstev odškodnina prenizka. Zaradi zavrnitve predloga za imenovanje izvedenca psihiatrične stroke je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče ni v zadostni meri upoštevalo vpliva strahu na tožnikovo psihofizično stanje, kar vse tožeči stranki povzroča tudi psihične bolečine zaradi zmanjšanja njenih življenjskih aktivnosti. Zvišati je potrebno prisojeno odškodnino za strah, tožeči strani pa poleg tega priznati tudi odškodnino iz naslova psihičnih bolečin zaradi splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Zvišati pa je potrebno tudi odškodnino iz naslova telesnih bolečin, saj tožnik čuti telesne bolečine z napredovanjem bolezni pa se bodo bolečine stopnjevale.

Tožena stranka pa v svoji pritožbi smatra, da je odškodnina iz naslova strahu previsoka. Po njenem mnenju bi izhajajoč iz tega, da se hujše bolezni pri tožniku doslej niso pojavile in da tudi rejsnejših azbestnih bolezni pri tožniku v bodoče ni mogoče pričakovati bila primerna odškodnina za strah v znesku 1.800.000,00 SIT. Tožnik ima namreč najlažjo obliko azbestne bolezni, ki mu ne povzroča nobenih težav ali bolečin. Sodišče pa je dalo prevelik pomen psihosomatskim težavam, ki naj bi jih tožnik imel, sam je namreč povedal, da te težave niso takšne narave, da bi rabil zdravniško pomoč. Tudi navedbe tožnika na katero se je oprlo sodišče prve stopnje, da se dnevno srečuje z obolelimi se da razumeti tudi drugače. Ravno ti bolniki bi lahko potrjevali, da se da z azbestno boleznijo živeti naprej in da je takih azbestnih bolnikov velika večina. Prav tako se pritožba ne strinja, da je sodišče prve stopnje glede uspeha v sporu upoštevalo, da je tožnik s temeljem uspel. Tožena stranka je namreč temelj tožbenega zahtevka pripoznala takoj, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje. Tožena stranka smatra, da ni povzročila nobenih nepotrebnih ali dodatnih stroškov in bi zato moral biti njen uspeh v pravdi 61,3%.

Pritožba tožene stranke je deloma utemeljena, pritožba tožeče stranke pa ni utemeljena.

Najprej k pritožbi tožene stranke: Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje tožniku glede na okoliščine primera prisodilo previsoko odškodnino za strah. Tožnik je zbolel za blažjo obliko azbestne bolezni plevralne plake. Po ugotovitvah izvedenca se zaradi prijetih azbestnih vlaken pri tožniku sicer lahko razvije kakšna druga resnejša azbestna bolezen, pri tem pa je treba upoštevati tudi dejstvo, da živi vse življenje v okolju, ki je onesnaženo z azbestom. Tudi pritožbeno sodišče verjame tožniku, da je pri njem podan strah. Po eni strani gre za strah pred napredovanjem bolezni, na drugi strani pa zaradi izpostavljanja visokim koncentracijam azbesta za strah pred razvojem drugih hujših oblik azbestnih bolezni. Te bolezni se pri tožniku niso pojavile, njihov morebitni razvoj pa bi nedvomno predstavljal za tožnika dodatno škodo. Glede na zdravstveno stanje kot je pri tožniku podano je zato prisojena odškodnina nekoliko previsoka. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in je prisojeno odškodnino iz naslova strahu znižalo za 500.000,00 SIT, to je na 2.000.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče pa se ne strinja s trditvami tožene stranke, da sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku priznati uspeha v sporu z upoštevanjem temelja s katerim je tožeča stranka uspela. Tožena stranka je prerekala tako temelj kot višino, priznala ga je šele po prejemu izvedenskega mnenja, kar pomeni, da je bil temelj za toženo stranko do takrat sporen. Pritožbeno sodišče meni, da je sodišče prve stopnje pravilno ob ugotavljanju uspeha v pravdi od tožeče stranke upoštevalo tudi uspeh po temelju. Pritožbi tožene stranke je pritožbeno sodišče delno ugodilo ter izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je odškodnino znižalo za 500.000,00 SIT.

Nato k pritožbi tožnika: Sodišče prve stopnje je tožniku priznalo odškodnino za tisto škodo, za katero je ugotovilo, da je tožniku že nastala in jo je mogoče pričakovati tudi v bodoče. Izvedenka je v svojem mnenju jasno povedala, da bolezen pri tožniku napreduje in pričakovati je, da se bodo plevralni plaki še naprej razvijali. Tveganje, da se iz plevralnih plakov razvije malignom je sicer majhno, a vendar obstaja. Tožnik je opravil rentgensko in CT slikanje kot tudi spirometrijo, kar so neboleče preiskave vendar pa je RTG slikanje lahko škodljivo. Vsako nadaljnje RTG slikanje pa toliko bolj, saj povzroči večjo kumulativno dozo ionizirajočega sevanja in s tem večje tveganje za nastanek raka na pljučih. Omenjene preiskave je mogoče pričakovati tudi v bodoče seveda, če se pri tožniku ne bodo razvile druge azbestne bolezni, te pa bi predstavljale novo škodo. Izvedenka bolečin kot posledico plevralnih plakov ni potrdila. Bolečine, ki jih tožnik sicer opisuje pa po mnenju izvedenke izražajo mišično bolečino, zadihanost pa kaže na začetno respiratorno insuficienco restriktivnega tipa, pokašljevanje ni posledica plevralnih plakov. Pritožbeno sodišče se z dosojeno odškodnino za vse nevšečnosti, ki jih tožnik trpi sedaj in v bodoče, v znesku 600.000,00 SIT v celoti strinja.

Glede odškodnine za strah je bilo v razlogih te sodbe tožeči stranki tudi že deloma odgovorjeno, vendar pa je potrebno poudariti še to, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tožnikov predlog za postavitev izvedenca psihiatra. Tožnik, ko je bil zaslišan je izrecno povedal, da ga je strah pred smrtjo, vendar pa pomoč psihiatra ne potrebuje. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnika strah zaradi bolezni, ki jo trpi in tudi pred razvojem te in ostalih bolezni. Izvedenka je ta strah označila kot strah visoke stopnje. Vse okoliščine primera je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča izvedenec psihiatrične stroke ni bil potreben. Posebej pa je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo, da tožnik živi v okolju kjer je veliko ljudi zbolelo in tudi umrlo zaradi azbestnih bolezni, predvsem pa tudi njegovi ožji sorodniki. V celoti pa se pritožbeno sodišče strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, ko tožniku ni priznalo odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedenka je ugotovila, da pri tožniku življenjske aktivnosti niso zmanjšane. Tožnik je sicer povedal, da je že nekaj let stalno utrujen in ne more več opravljati težkih del na polju, po mnenju izvedenke pa je utrujenost lahko posledica strahu in nemoči ter prepričanja, da se ne sme spotiti, ali prehladiti, ali naporno delati, ker ima azbestno bolezen. Vse opisane simptome pa je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za strah. Da pa bi zaradi plevralnih plakov bile pri tožniku zmanjšane življenjske aktivnosti pa sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Ker je odločitev sodišča prve stopnje v nespremenjenem delu pravilna, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo v nespremenjenem delu sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je s pritožbo uspela zato ji je tožeča stranka sorazmerno z uspehom dolžna povrniti stroške pritožbenega postopka, te je pritožbeno sodišče odmerilo v znesku 646,70 EUR. Ti stroški se nanašajo na stroške za zastopanje, stroške za takse in materialne stroške z upoštevanjem 20% DDV-ja. Višino stroškov je pritožbeno sodišče odmerilo skladno z veljavno taksno in odvetniško tarifo.