Jedro

Organ za brezplačno pravno pomoč se v izpodbijani odločbi ni ukvarjal s tistim delom v pravdni zadevi postavljenega zahtevka, ki se nanaša na uveljavljanje zavarovalnine. Glede tega dela izpodbijana odločba nima razlogov in je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Organa za brezplačno pravo pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru, št. Bpp 2186/2013-3 z dne 28. 11. 2013 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 285,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je organ za brezplačno pravno pomoč zavrnil tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper sodbo Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, št. P 95/2012. Iz obrazložitve izhaja, da organ za brezplačno pravno pomoč meni, da tožnik z vložitvijo pritožbe nima verjetnih izgledov za uspeh, zato je prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrnil (24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči - v nadaljevanju ZBPP). Organ za brezplačno pravno pomoč navaja, da se pri odločanju o prošnji za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugotavljajo finančni položaj prosilca in drugi pogoji določeni z ZBPP, vsi pa morajo biti izpolnjeni kumulativno. V skladu s 352. členom Obigacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) zastara odškodninska terjatev za povzročeno škodo v treh letih odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je napravil. Po drugem odstavku 352. člena OZ bo odškodninska terjatev v vsakem primeru zastarala v petih letih, odkar je škoda nastala. Novejša sodna praksa je že večkrat zavzela stališče, da se kot začetek teka objektivnega zastaralnega roka šteje dan škodnega dogodka, kar je storilo tudi okrajno sodišče v predmetni sodbi. Tožnik se je poškodoval v februarju 2007, ko si je zaradi padca s kolesom poškodoval levo koleno, tožbo pa je vložil šele 12. 3. 2012. Organ za brezplačno pravno pomoč na osnovi tega zaključuje, da je glede na določbo drugega odstavka 352. člena OZ bila tožba vložena po poteku petletnega objektivnega zastaralnega roka, ki je začel teči z dnem škodnega dogodka, zaradi česar je treba tožbeni zahtevek zavrniti. Na osnovi tega organ za brezplačno pravno pomoč zaključuje, da tožnik nima verjetnega izgleda za uspeh, zato postopka ni razumno sprožati in je tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči zavrnil. Tožeča stranka v vloženi tožbi zatrjuje, da organ za brezplačno pravno pomoč ne razlikuje med škodnim dogodkom in nastankom škode. Posledice poškodbe so se ustalile in stabilizirale šele tekom zdravljenja. Posledice škode so se ustalile najhitreje ob koncu zdravljenja, kot je naveden v tožbi, to je leta 2010. Tožnik pa je na kontrolne preglede zaradi bolečin v kolenu hodil tudi po vloženi tožbi. Razen tega tožeča stranka opozarja tudi na to, da je v predmetni pravdi poleg zahtevka iz naslova odškodnine uveljavljala tudi zahtevek iz naslova nezgodnega zavarovanja, ki ga je sodišče prav tako zavrnilo iz razloga zastaranja. Tožena stranka pa prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev pritožbe zoper navedeno sodbo sploh ni presojala v delu, ki se nanaša na zastaranje zahtevka iz naslova nezgodnega zavarovanja temveč zgolj iz naslova odškodnine. Tožnik se s stališčem iz sodbe, zoper katero želi vložiti pritožbo, da je zahtevek iz tega naslova prav tako zastaral, ne strinja. Sodišče se je sklicevalo tudi na splošne pogoje za nezgodno zavarovanje oseb, ki v 14. členu določajo, da se stopnja invalidnosti za koleno določi devet mesecev od nezgode oziroma po končanem zdravljenju, če pa to ne nastopi niti v treh letih po nezgodi, pa se kot končno stanje vzame stanje po preteku tega roka in se po njem določi končna stopnja invalidnosti. Sodišče je pri tem prišlo samo s seboj v nasprotje, saj po eni strani pravilno navaja, da se stopnja invalidnosti, v kolikor je zdravljenje potekalo več kot tri leta po nezgodi, določi po stanju, kakršno je bilo v trenutku treh let po nezgodi, po drugi strani pa je kljub temu napačno zaključilo, da je zastaranje začelo teči dne 1. 1. 2008 in nastopilo 1. 1. 2011. Če je namreč terjatev iz naslova invalidnosti zaradi omejene gibljivosti kolena zapadla v plačilo z iztekom treh let po nezgodi, torej februarja 2010, potem do tega obdobja zastaranje še sploh ni moglo začeti teči. Dokler terjatev ne zapade v plačilo upnik namreč pred sodiščem nima materialno pravnega upravičenja zahtevati njenega plačila, zastaranje pa začne teči šele od dne, ko ima upnik pravico terjati plačilo terjatve. Glede na to, da je terjatev zapadla v plačilo šele februarja 2010, to pomeni, da bi triletni zastaralni rok začel teči šele 1. 1. 2011, zastaranje pa bi, kolikor tožnik ne bi pravočasno vložil tožbe, nastopilo šele s 1. 1. 2014. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnika za dodelitev brezplačne pravne pomoči ugodi oziroma podredno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Priglaša tudi stroške tega upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba je utemeljena.

Kot izhaja iz sodbe Okrajnega sodišča v Gornji Radgoni, št. P 95/2012 z dne 6. 11. 2013, je tožnik vložil tožbo zoper zavarovalnica X. zaradi plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 10.800,00 EUR in zavarovalnine v znesku 2.344,21 EUR, zaradi škodnega dogodka, ki je nastal v mesecu februarju leta 2007. Sodišče je odločalo o zastaranju na podlagi 352. in 357. člena OZ in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Sodišče se strinja s tožbeno trditvijo, da se organ za brezplačno pravno pomoč v izpodbijani odločbi ni ukvarjal s tistim delom v pravdni zadevi postavljenega zahtevka, ki se nanaša na uveljavljanje zavarovalnine. Glede tega dela izpodbijana odločba nima nobenih razlogov in je zato v tem delu ni mogoče preizkusiti, s tem pa je storjena bistvena kršitev določb postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Bistvena kršitev določb postopka je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1), zato je bilo treba že iz tega razloga odločbo odpraviti in zadevo vrniti pristojnemu organu v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1).

V ponovnem postopku bo potrebno, odpraviti storjeno kršitev in odločiti o tem ali ima zadeva tožeče stranke verjeten izgled za uspeh, upoštevajoč pri tem celoten v pravdi uveljavljan zahtevek.

Ker je sodišče tožbi ugodilo in odpravilo izpodbijani akt, je v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po določilu drugega odstavka 3. člena tega pravilnika je tožeča stranka upravičena do povrnitve stroškov postopka v višini 285,00 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

Obresti od zneska pravdnih stroškov je sodišče tožeči stranki prisodilo od dneva zamude, tožena stranka pa bo prišla v zamudo, če stroškov ne bo poravnala v paricijskem roku (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika – OZ, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami, v zvezi z 378. členom OZ - enako tudi načelno pravno mnenje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006).