Jedro

Ker obsojenec po končanem zaslišanju prič na vprašanje sodnika, če ima kaj pripomniti, na izpovedbe prič ni imel pripomb, njegova pravica, da postavlja vprašanja pričam na glavni obravnavi (1. odstavek 331. člena v zvezi s 7. odstavkom 178. člena ZKP), ni bila kršena.

Izrek

Zahteva obsojenega D.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenca se oprosti plačila povprečnine kot stroška postopka s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Mariboru je spoznalo obsojenega D.V. za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po 1. odstavku 145. člena KZ, mu izreklo pogojno obsodbo ter določilo kazen dva meseca zapora, ki ne bo izrečena, če obsojenec v preizkusni dobi enega leta ne bo storil novega kaznivega dejanja. Po 1. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojencu naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino 35.000,00 SIT. Višje sodišče v Mariboru je zavrnilo pritožbo obsojenega D.V. kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojenca pa je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec je dne 21.11.2001 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 420. člena ZKP in Vrhovnemu sodišču predlagal, naj pravnomočno sodbo v celoti razveljavi "oziroma ugotovi resnico".

Vrhovni državni tožilec A.P. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti (2. odstavek 423. člena ZKP) predlagal, da Vrhovno sodišče zahtevo zavrne kot neutemeljeno. Iz zapisnika o glavni obravnavi je razvidno, da obsojenec ni imel nikakršnih vprašanj pričam, zato njegove trditve, da mu predsednik senata vprašanj ni dovolil, niso z ničemer izkazane. Navedbe, da je sodišče kršilo določbe 1. in 2. odstavka 299. člena ter 1. in 2. odstavka 380. člena ZKP, da ni vsestransko razčistilo zadeve, v spisu nimajo podlage, ugotavljanje in ocenjevanje dejanskih okoliščin pa tudi ne more biti predmet obravnave v zahtevi za varstvo zakonitosti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve z navedbami, da mu sodnik kljub temu, da se je zagovarjal sam, na glavni obravnavi "ni pustil postavljati vprašanj pričam oškodovanke", smiselno zatrjuje, da naj mu ne bi bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist (29. člen Ustave Republike Slovenije), da zaslišuje obremenilne priče (točka d, 3. odstavek 6. člena Evropske konvencije za človekove pravice) in da postavlja vprašanja pričam na glavni obravnavi, kar mu zagotavljajo tudi določbe 1. odstavka 331. člena v zvezi s 7. odstavkom 178. člena ZKP.

Pregled zapisnika o glavni obravnavi takšnih obsojenčevih očitkov ne utemeljuje. Obsojenec je bil navzoč pri izvajanju vseh dokazov in na vprašanje sodnika (342. člen v zvezi s 429. členom ZKP) po končanem zaslišanju prič, če ima kaj pripomniti, na izpovedbe prič ni imel pripomb, kar je v zapisniku o glavni obravnavi tudi izrecno zabeleženo. Omenjenih procesnih kršitev tudi ne utemeljuje obsojenčevo nestrinjanje z razsodbo ter z oceno verodostojnosti prič, na katerih temelji pravnomočna obsodilna sodba, ki naj bi po obsojenčevem mnenju krivo pričale in se dogovarjale, kako bodo pričale, kot tudi ne njegove trditve, da sodišče naj ne bi upoštevalo njegovih dokaznih predlogov. Po vsebini takšne navedbe predstavljajo zatrjevanje razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa ga, kot vložnik zahteve že sam pravilno ugotavlja, s tem izrednim pravnim sredstvom ni mogoče uveljavljati (2. odstavek 420. člena ZKP).

Obsojenec se v zahtevi za varstvo zakonitosti sklicuje tudi na nekatere druge kršitve določb kazenskega postopka (1. in 2. odstavek 299. člena, 1. in 2. odstavek 380. člena, 3. odstavek 370. člena, 3. odstavek 16. člena, 1. odstavek 17. člena in 2. odstavek 371. člena ZKP), ki pa jih zgolj zatrjuje in z ničemer ne obrazloži, k čemur ga sicer zavezuje določba 1. odstavka 424. člena ZKP, zaradi česar Vrhovno sodišče njihove utemeljenosti ni moglo preizkusiti.

Ker uveljavljane kršitve niso podane, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Odločitev o stroških tega postopka temelji na določbah 98.a člena v zvezi s 4. odstavkom 95. člena ZKP. Sprejeta je bila na podlagi podatkov o obsojenčevih premoženjskih razmerah v času izdaje pravnomočne sodbe, ko je bilo ugotovljeno, da je obsojenec brez zaposlitve in prijavljen na zavodu za zaposlovanje. S plačilom povprečnine bi bilo ogroženo njegovo vzdrževanje, zato ga je Vrhovno sodišče oprostilo plačila povprečnine.