Jedro

Revizijsko sodišče ne sprejema stališča, da naj bi bila tožnica izključno (so)kriva za nastanek škode, ker je kljub prepovedi (predpisani z Odlokom o javnem redu in miru) hodila po zelenici, čeprav je imela samo en meter stran urejeno pot. To revizijsko stališče sloni na neupoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožnica, ki ni doma v kraju škodnega dogodka, krenila po dobro vidni in izhojeni poti - vsebuje pa tudi nesprejemljivo oceno, da je bil tako nevaren poskus preprečevanja uporabe navedene izhojene poti (čeprav bližnjice) čez zelenico - na zelenici ob poslovni stavbi čez izhojeno in dobro vidno pot napeta neoznačena žica, ki je bila že podnevi zelo slabo vidna ( do škodnega dogodka pa je prišlo oktobra 1991 ob 19. uri, torej v mraku) - primeren način preprečevanja uporabe te bližnjice. Zato je treba pritrditi presoji sodišča druge stopnje, da tožnici ni mogoče pripisati (niti delne) krivde za škodni dogodek in s tem za obravnavano škodo.

Izrek

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo naložilo toženima strankama solidarno plačilo odškodnine v znesku 850.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo, ki je nastala tožnici kot posledica škodnega dogodka z dne 2.10.1991, ko je tožnica pri hoji mimo poslovne stavbe prve toženke v Ž. padla in si poškodovala desno roko. Tožnici je priznalo za telesne bolečine in za strah odškodnino v celotnem zahtevanem znesku (400.000,00 SIT in 100.000,00 SIT), medtem ko ji je za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti priznalo odškodnino 350.000,00 SIT (namesto zahtevanih 500.000,00 SIT), višji zahtevek za plačilo še 150.000,00 SIT pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo delno ugodilo pritožbama obeh toženk in z delno spremembo sodbe prve stopnje znižalo prisojeno odškodnino na 600.000,00 SIT (za telesne bolečine na 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa na 250.000,00 SIT) in zavrnilo tožničin zahtevek še za nadaljnjih 250.000,00 SIT - medtem ko je, ob delni zavrnitvi pritožb obeh toženk in ob popolni zavrnitvi tožničine pritožbe, sodbo prve stopnje potrdilo tako v preostalem obsodilnem delu kakor v celotnem zavrnilnem delu.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo tožnica in druga toženka.

Tožnica izpodbija sodbo druge stopnje glede zneska 250.000,00 SIT, torej v tistem delu, s katerim je bilo delno ugodeno pritožbama toženk. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe druge stopnje, tako da bosta pritožbi toženk zavrnjeni tudi v preostalem delu.

Druga toženka izpodbija sodbo druge stopnje v celoti in uveljavlja oba revizijska razloga, torej tako bistvene kršitve določb pravdnega postopka kakor zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožničin zahtevek v celoti zavrnjen. Revizijski razlogi obeh revizij bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku) nobena izmed strank na vročeno nasprotno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njiju ni izjavilo.

Reviziji nista utemeljeni.

Po uradni dolžnosti upoštevnih (386. člen ZPP) bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Tožnica niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Druga toženka uveljavlja dve bistveni kršitvi določb pravdnega postopka. Prva naj bi bila v tem, da je "sodišče prve stopnje združevalo zadevi P 1/92 in P 259/94, ki sploh nista združljivi, saj zoper isto stranko ne moreta biti v teku dve pravdi, zato bi bilo potrebno eno tožbo zavreči". Toženka tega revizijskega očitka formalno ne opredeli. Po citirani formulaciji tega očitka je za opredelitev odločilno stališče, da "zoper isto stranko ne moreta biti v teku dve pravdi in bi bilo zato potrebno zavreči eno tožbo" zoper drugo toženko. To pa pomeni, da gre za očitek procesne kršitve iz 11. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, ki pa je v tem delu (litispendenca kot procesna ovira za novo pravdo) v revizijskem postopku izključen (po določbi 1. točke 1. odstavka 385. člena ZPP).

Druga uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka je opredeljena po 13. točki 2. odstavka 354. člena ZPP in naj bi bila v tem, da je neskladje med tem, ko sodišče prve stopnje zatrjuje, da je prva toženka lastnica sporne zelenice in da je tudi napela sporno žico, in izvedenimi dokazi. Pri tem se revizija sklicuje na pričo F. T., ki je izpovedal, da je prva toženka odstranila to žico, ker se ji ni zdelo vredno prerekati se z inšpektorjem - kar še ni dokaz, da je sporno žico tudi napela. Druga toženka ta revizijski očitek izpeljuje, kakor se (v pritožbenem postopku) utemeljuje izpodbijanje dejanskega stanja (to pa v revizijskem postopku po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP ni dovoljeno) - in tudi izrečno očitek naslavlja na sodišče prve stopnje. Revizija je (izredno) pravno sredstvo zoper sodbo druge - in ne prve stopnje. Sodišče druge stopnje ni sprejelo v dejansko podlago svoje odločitve ugoto-vitve sodišča prve stopnje, da je sporno žico napela prva toženka. Zato očitane procesne kršitve sodišča prve stopnje ni perpetuiralo (ob hipotetični predpostavki, da je na prvi stopnji bila podana). Tako pa se izkaže, da ta revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni utemeljen.

Neutemeljena je tudi revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava, ki jo glede temelja odškodninske odgovornosti uveljavlja druga toženka. Sodišče druge stopnje ni v celoti sprejelo dejanske podlage odgovornosti prve toženke za tožničino škodo, ampak je kot odločilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje sprejelo le tiste, ki se nanašajo na stanje, kakršno je bilo na zelenici ob poslovni stavbi prve toženke, kjer je bila v času škodnega dogodka čez izhojeno in dobro vidno pot napeta neoznačena žica, ki je bila že podnevi zelo slabo vidna - do škodnega dogodka pa je prišlo 2. oktobra 1991 ob 19. uri, torej v mraku (uradni čas je bil tedaj enak naravnemu). Na to dejansko podlago je sodišče druge stopnje oprlo presojo, da je navedena žica, ob katero se je tožnica spotaknila in se ob padcu poškodovala, predstavljala nevarno stvar. Revizijsko sodišče se strinja s to presojo, ob preizkusu uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi, ki ga je opravilo tako v mejah revizijskih razlogov kakor po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Glede na nadaljnjo ugotovitev, da je bila v času škodnega dogodka prva tožena stranka imetnica navedenega zemljišča ob njeni poslovni stavbi, je pravilna tudi nadaljnja presoja sodišča druge stopnje, da je prva tožena stranka objektivno, po načelu vzročnosti, kakor ga določa 173. člen ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih), odgovorna za tožničino škodo. To ima seveda kot posledico tudi odgovornost druge tožene stranke, pri kateri je imela prva tožena stranka zavarovano odgovornost, in neposredno odškodninsko odgovornost druge tožene stranke tožnici (1. odstavek 941. člena ZOR).

Imetnik nevarne stvari se lahko popolnoma razbremeni odškodninske odgovornosti, če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga drugega, ki ga ni mogel pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (2. odstavek 177. člena ZOR) - delno pa, če je oškodovanec deloma kriv za škodo (oziroma je delno prispeval k nastanku škode, kadar ni krivdno sposoben). Revizijsko sodišče ne sprejema revizijskega stališča druge toženke, da naj bi bila tožnica izključno kriva (v mejah tega stališče je tudi: delno sokriva) za nastanek škode, ker je kljub prepovedi (predpisani z Odlokom o javnem redu in miru Občine Ž.) hodila po zelenici, čeprav je imela samo en meter stran urejeno pot. To revizijsko stališče sloni na (neupoštevnem - 3. odstavek 385. člena ZPP) neupoštevanju dejanske ugotovitve, da je tožnica, ki ni doma v kraju škodnega dogodka, krenila po dobro vidni in izhojeni poti - vsebuje pa tudi nesprejemljivo oceno, da je bil tako nevaren poskus preprečevanja uporabe navedene izhojene poti (čeprav bližnjice) čez zelenico primeren način preprečevanja uporabe te bližnjice. Take presoje glede na ugotovljena dejstva ni mogoče sprejeti, zato je treba pritrditi presoji sodišča druge stopnje, da tožnici ni mogoče pripisati (niti delne) krivde za škodni dogodek in s tem za obravnavano škodo.

Po vsem doslej obrazloženem izpodbijana pravnomočna sodba ne pomeni zmotne uporabe materialnega prava, kar zadeva odločitev o temelju odgovornosti druge toženke. Neutemeljena pa je tudi graja uporabe materialnega prava na račun odločitve o višini odškodnine za tožničino škodo - in sicer tako v tožničini reviziji kakor v reviziji druge toženke.

Predvsem ni mogoče pritrditi stališču druge toženke, da naj bi ugotovljena intenzivnost in trajanje zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki ga je trpela tožnica zaradi posledic poškodbe, ne predstavljala podlage za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ugotovljeno je, da je zaradi poškodbe (izvin desne rame in izpah desne nadlahtnice) še poldrugo leto po škodnem dogodku (v izvedenskem mnenju z dne 28.5.1997) izvedenec ugotovil zmerno oslabelost trikotne mišice desne rame in mišične mase desne nadlahti in roke ter omejeno gibanje pri obeh rotacijah v skrajnih legah (z ocenjenim tedanjim posledičnim štiriodstotnim zmanjšanjem življenjske aktivnosti) - in da je (šele) tri leta po škodnem dogodku (ob dopolnitvi mnenja na obravnavi 23.9.1994) izvedenec ugotovil, da zmanjšanja življenjske aktivnosti pri tožnici ni več. Toliko časa trajajoče zmanjšanje življenjske aktivnosti take vrste in intenzivnosti pa je podlaga za odškodnino iz tega naslova in ni pravilno stališče druge toženke, da odškodnina za to obliko škode tožnici sploh ne gre (vsebinsko se to revizijsko stališče sklicuje na določbo 2. odstavka 200. člena ZOR).

V mejah tega dela revizijskih razlogov druge toženke je potrebno opraviti tudi preskus odmere odškodnine za to obliko škode, seveda hkrati in v nasprotni smeri, kot ga je treba opraviti na podlagi tožničine revizije, ki se nanaša tako na odškodnino za to obliko škode kakor tudi na odškodnino za telesne bolečine. Ta revizijski preskus uporabe materialnega prava je preskus v smeri primerjalne presoje odškodnine, prisojene tožnici za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, po merilih pravnega standarda "pravična denarna odškodnina" iz 1. odstavka 200. člena ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odstavka 200. člena ZOR. Ta merila in izhodišča veljajo po 203. členu ZOR tudi za bodočo nepremoženjsko škodo. To pomeni predvsem tudi upoštevanje v sodni praksi znanih primerov tovrstnih oblik nepremoženjske škode (v razponu od tistih najblažje stopnje pa do katastrofalnih škod) in v sodni praksi izoblikovanih, uporabljenih in uveljavljenih meril za odmero odškodnin v razponih (ustreznih prejšnjemu razponu) od najmanjših do največjih odškodnin za nepremoženjsko škodo.

Tožnica predvsem opozarja, da ni prestajala telesnih bolečin le v času nezgode in zdravljenja, pojavljajo se ji celo še po treh letih ob sunkovitih, neprevidnih in močnejših gibih, posebno pri športnih aktivnostih. Prestala je tudi zelo nevšečno uravnavanje izpaha v splošni anesteziji, kontrolne preglede, fizioterapijo, rentgeniziranje, predvsem pa izjemno težavno zamavčenje celotnega prsnega koša in desne roke do zapestja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je vse te podrobnosti glede te oblike nepremoženjske škode sodišče prve stopnje res ugotovilo, sodišče druge stopnje pa je te ugotovitve sprejelo kot pravilne. Vendar pa je sodišče druge stopnje pravilno poudarilo, da je šlo za petdesetdnevno bolečinsko obdobje in za tritedensko zamavčenje. K temu velja dodati, da je za bolečine po končanem zdravljenju (in stabilizaciji stanja) obveljala ugotovitev sodišča prve stopnje, da gre le za težave pri sunkovitih, neprevidnih in močnejših gibih. Pri taki dejanski podlagi pa je po presoji revizijskega sodišča odškodnina v znesku 300.000,00 SIT, ocenjevana po razmerah v času sojenja na prvi stopnji, pomenila pravično denarno odškodnino.

Tudi dejstva, ugotovljena glede tožničinih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti - povzeta so bila že prej, ob odgovoru na revizijsko stališče druge toženke, da tožnici odškodnina za to obliko škode sploh ne gre - so narekovala izpodbijano odločitev sodišča druge stopnje. Z njo torej ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo in torej tožnici z izpodbijano pravnomočno sodbo ni bila prisojena niti prenizka niti previsoka odškodnina. Tožnici, ki meni, da ji pripada vsaj na prvi stopnji prisojena odškodnina za to obliko škode (to je obseg izpodbijanja), je potrebno posebej odgovoriti na njeno revizijsko grajo le še, da pri odškodnini za to obliko škode ni mogoče upoštevati ugotovljene prizadetosti pri življenjskih aktivnostih do konca zdravljenja (te so upoštevane kot nevšečnosti med zdravljenjem pri odškodnini za telesne bolečine), temveč le tisto zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ki je ostalo po končanem zdravljenju, se postopno zmanjševalo in se do sojenja na prvi stopnji že tudi končalo.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan in sicer niti v smeri, v kateri ga uveljavlja tožnica, niti glede tistih vprašanj, glede katerih ga uveljavlja druga toženka.

Tožnica v svoji reviziji izpodbija tudi stroškovno odločitev pritožbenega sodišča. Odločitev o stroških postopka v sodbi ima naravo sklepa (1. odstavek 167. člena ZPP). Ta sklep pa nima narave sklepa, s katerim je postopek končan. Zato zoper pravnomočni sklep o stroških, ki je vsebovan v pravnomočni sodbi, ni revizije (argumentum a contrario iz 1. odstavka 400. člena ZPP). Zato o utemeljenosti tega dela tožničine revizije ni bilo mogoče odločati in ta del revizijskih razlogov ne terja odgovora.

Po vsem povedanem se je izkazalo, da reviziji nista utemeljeni in da ju je na podlagi določbe 393. člena ZPP treba zavrniti.