Jedro

Delodajalec mora med drugim dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje pisno (87. člen ZDR-1), delavcu dejansko vročena (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Do vseh zaslišanih prič in strank, predvsem pa tudi predloženih listin, se je ustrezno opredelilo ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožena stranka tožnici odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti poskusila vročiti, zaradi česar tudi ni moglo priti do t. i. fikcije vročitve, ki nastane v posledici delavčeve zavrnitve sprejema pisne odpovedi.

Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni bilo opredeljeno skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, zaradi česar je poskusno delo določeno nezakonito, posledično pa tudi odpoved na tej podlagi. Ob dejstvu, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi glede pravic in obveznosti izrecno sklicevali na določbe citirane kolektivne pogodbe, ni relevantno, katero dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Pogodba z vsebino, kot je zapisana, velja, zato so pritožbene navedbe o nekakšni pomoti nerelevante.

Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila sicer pravilno izhajalo iz kriterijev, kot so navedeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, vendar je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena manj kot leto dni. Takšno trajanje zaposlitve, ob dejstvu, da se je tožnica, ki je ekonomistka, stara 39 let, takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila drugje, namreč upravičuje denarno povračilo le v najnižjem znesku.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v točki III izreka delno spremeni tako, da v tem delu v celoti na novo glasi: "Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izplačati denarno povračilo v višini 1.428,40 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Višji zahtevek za denarno povračilo (še za 5.713,60 EUR) se zavrne."

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da delovno razmerje tožeči stranki pri toženi stranki dne 29. 9. 2022 ni prenehalo zakonito. Pogodbo o zaposlitvi je z dnem 29. 9. 2022 sodno razvezalo. Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožnici izplačati denarno povračilo v višini 4.285,20 EUR v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Višji zahtevek za denarno povračilo (še za znesek 2.856,80 EUR) je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka tožnici dolžna povrniti stroške postopka v višini 1.119,96 EUR ter plačati sodno takso za postopek na prvi stopnji.

2. Zoper navedeno sodbo (razen glede zavrnilnega dela iz naslova denarnega povračila) se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožena stranka tožnici vročila odpoved pogodbe o zaposlitvi. Pri ugotavljanju tega vprašanja je prezrlo izpovedi zakonitega zastopnika ter prič A. A., B. B. in C. C. Vsi so izpovedali, da so se dne 13. 9. 2022 sestali s tožnico, kjer so jo seznanili z neuspešno oceno poskusnega dela, direktor pa ji je želel vročiti odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar je tožnica zavrnila in zapustila poslovne prostore. Skladno s tretjim odstavkom 88. člena ZDR-1 je tako nastopila fikcija vročitve. Sodišče prve stopnje je ugotovljeno dejansko stanje praktično v celoti oprlo na izpovedbo tožnice, ki pa je glede okoliščin dogajanja na spornem sestanku izpovedovala skrajno nelogično, nejasno in neprepričljivo. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je njeno izpoved vseeno štelo za verodostojno in zakaj je sledilo ravno njeni izpovedi. Hkrati pa se ni dotaknilo presoje izpovedb drugih zaslišanih prič in direktorja tožene stranke. Sodba je tako v bistvenem neobrazložena, podana je kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotna je nadalje ugotovitev, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni ustrezno opredeljeno. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da tožena stranka kot glavno dejavnost opravlja "drugo podjetniško in poslovno svetovanje", zmotno pa zaključi, da jo zavezuje Kolektivna pogodba dejavnosti gostinstva in turizma. Tožena stranka je pojasnila, da je do omembe navedene kolektivne pogodbe v pogodbi o zaposlitvi prišlo pomotoma in ne zato, ker bi stranki imeli voljo, da ju zavezuje prav ta kolektivna pogodba. Takšnega dogovora ni bilo in ga tudi tožnica ni zatrjevala. Glede vprašanja, ali je bilo v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ustrezno dogovorjeno, je zato sodišče izhajalo iz zmotnih materialnopravnih izhodišč. Na citirano KP se pri presoji ne bi smelo opreti. Sicer pa tudi, če bi držalo, da toženo stranko ta KP zavezuje, je sodišče spregledalo, da je direktor tožene stranke tožnico ob sklenitvi pogodbe seznanil, da se sklepa s poskusnim delom, jo poučil, da jo bo neposredno spremljala strokovna komisija ter v kakšni sestavi. Pojasnjeno ji je tudi bilo, kako bo potekalo spremljanje njenega poskusnega dela ter njeno ocenjevanje. Sodišče ni obrazložilo, zakaj v tem delu ne verjame direktorju tožene stranke, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Denarno povračilo je po višini pretirano. Sodišče ni dovolj upoštevalo dejstva, da je bila tožnica na podlagi obravnavane pogodbe o zaposlitvi zaposlena le približno dva meseca in pol ter nadalje, da je bila stara 39 let, ekonomistka in se je nemudoma po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki zaposlila drugje. Nepravilna je tudi stroškovna odločitev, saj je tožnica uveljavljala plačilo denarnega povračila v višini 7.142,00 EUR, ki mu je sodišče ugodilo le delno, zato ni mogoč zaključek, da je tožnica uspela v celoti. Sodišče bi moralo odločiti po načelu uspeha. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in zahtevek zavrne oziroma sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Sodba je ustrezno obrazložena. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh bistvenih navedb tožene stranke ter do vseh izvedenih dokazov, neposredno ali posredno, to velja tudi za izpovedi zakonitega zastopnika ter prič A. A., B. B. in C. C. Jasno in prepričljivo je obrazložilo, zakaj šteje, da je izpodbijana redna odpoved zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 13. 9. 2022 nezakonita. Sodbo je mogoče preizkusiti, saj vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge za odločitev, uveljavljana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana. Dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno, tako da pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje ter zavzeti materialnopravni presoji, razen v delu, ki se nanaša na odmero višine denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. 6. Sodišče prve stopnje je presojalo zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi neuspešno opravljenega poskusnega dela z dne 13. 9. 2022, ki jo je tožena stranka tožnici podala na podlagi 5. alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 s sprem.). Sodišče prve stopnje je zahtevku tožnice, s katerim je uveljavljala nezakonitost prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki ugodilo, ker je ugotovilo, da odpoved tožnici ni bila vročena, zaradi česar ni mogla pričeti učinkovati, na njeni podlagi pa posledično tudi prenehanje delovnega razmerja tožnice pri toženi stranki ni bilo zakonito. Nadalje je ugotovilo, da je bilo v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo dogovorjeno v nasprotju z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma, zaradi česar je odpoved na tej podlagi tudi iz navedenega razloga nezakonita. Pritožbeno sodišče takšni presoji pritrjuje.

7. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno nasprotuje dejanskemu zaključku, da redna odpoved z dne 13. 9. 2022 tožnici ni bila vročena. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 84. člena ZDR-1, po kateri je v primeru, če delodajalec redno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, dokazno breme na njegovi strani. S tem v zvezi mora delodajalec med drugim dokazati, da je bila pogodba o zaposlitvi, ki se odpoveduje pisno (87. člen ZDR-1), delavcu dejansko vročena (prvi odstavek 88. člena ZDR-1). Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka pravilno presodilo, da tožena stranka tega dokaznega bremena ni zmogla. Pri dejanskih zaključkih, ki se nanašajo na to vprašanje, sodišče prve stopnje svoje dokazne ocene ni oprlo le na izpovedbo tožnice, prav tako nikakor ni prezrlo izpovedi zakonitega zastopnika ter prič A. A., B. B. in C. C., kot to neutemeljeno izpostavlja pritožba. V točkah 12-15 se je namreč do vseh zaslišanih prič in strank, predvsem pa tudi predloženih listin, ustrezno opredelilo, ter prepričljivo in argumentirano pojasnilo, kako je prišlo do ugotovitve, da tožena stranka tožnici dne 13. 9. 2022 odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni niti poskusila vročiti, zaradi česar tudi ni moglo priti do t. i. fikcije vročitve, ki nastane v posledici delavčeve zavrnitve sprejema pisne odpovedi. Že direktor tožene stranke je namreč izpovedal, da tega dne na sestanku sploh še ni prišel do tega, da bi tožnici kaj izročal, slednje pa sta potrdili tudi priči B. B. in C. C. Še posebej poveden pa je zapis v samem tekstu odpovedi, ki glasi: "Ob poskusu seznanitve delavke z oceno je delavka takoj zapustila poslovni prostor, kjer je bila komisija, da jo seznani z oceno". Tako direktor kot priča A. A., sta namreč trdila, da je bila odpoved, ki se nahaja v sodnem spisu, že pripravljena v trenutku, ko je tožnica prišla na sestanek, kar pa glede na zapisano v odpovedi, ne more biti resnično. Tako je, še posebej upoštevajoč vsebino predložene odpovedi, popolnoma logičen in prepričljiv dokazni zaključek, da je bil takšen tekst v odpovedi lahko pripravljen šele po tem, ko je tožnica zapustila poslovni prostor, kjer je bila komisija, in da torej tožena stranka predmetne odpovedi na sestanku dne 13. 9. 2022 ni vročala tožnici. Iz obrazložitve sodbe tako povsem jasno izhaja, zakaj sodišče sledi tožničinim navedbam o tem, da ji tožena stranka dne 13. 9. 2022 ni vročala odpovedi.

8. Pravilna je nadalje tudi presoja sodišča prve stopnje, da v pogodbi o zaposlitvi poskusno delo ni bilo opredeljeno skladno z določbami Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma,1 zaradi česar je poskusno delo določeno nezakonito, posledično pa tudi odpoved na tej podlagi. Ob dejstvu, da sta se stranki v pogodbi o zaposlitvi glede pravic in obveznosti izrecno sklicevali na določbe citirane kolektivne pogodbe, ni relevantno, katero dejavnost tožena stranka dejansko opravlja. Pogodba z vsebino, kot je zapisana velja, zato so pritožbene navedbe o nekakšni pomoti nerelevante. Bistvo načela pacta sunt servanda je prav v tem, da so stranke dolžne izvrševati tiste obveznosti, ki so jih same sprejele in da se z enostransko izjavo nobena od strank svoje pogodbene obveznosti ne more rešiti. Reši se je lahko samo na dva načina: če se tako sporazume z drugim udeležencem obstoječega razmerja ali če nastopi kateri od v zakonu določenih položajev, ki jo dolžnosti izpolnitve odvezuje. Ničesar od navedenega tožena stranka ni zatrjevala. Glede na navedeno, je sodišče prve stopnje pravilno institut poskusnega dela presojalo glede na določbe te kolektivne pogodbe. Ker mora biti upoštevajoč določbo 19. člena citirane kolektivne pogodbe način spremljanja poskusnega dela in oblikovanje ocene izrecno dogovorjeno v pogodbi o zaposlitvi, pogodba o zaposlitvi, ki sta jo sklenili stranki obravnavanega spora, pa takšnih določil nima, je nerelevantno pritožbeno sklicevanje na izpoved direktorja, iz katere izhaja, da naj bi tožnico ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi seznanil, da se sklepa s poskusnim delom, jo poučil, da jo bo neposredno spremljala strokovna komisija ter v kakšni sestavi. Tudi sicer pa iz jasno obrazloženih ugotovitev sodišča v 22. točki sodbe, izhaja, da tožnici niti ustno ni bil pojasnjen način spremljanja poskusnega dela in oblikovanje ocene poskusnega dela. Niti iz izpovedbe direktorja, niti zaslišanih prič namreč ne izhaja, da bi tožnico kdorkoli seznanil o tem, kako bo potekalo ocenjevanje in kateri kriteriji bodo vplivali na oceno poskusnega dela. Razlogi sodišča so tudi v tem delu jasni in jih je bilo mogoče preizkusiti, zato nasprotne pritožbene navedbe niso utemeljene.

9. Sodišče prve stopnje je na predlog tožnice pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z dnem, ko se je tožnica zaposlila drugje. Tožnici je dosodilo znesek denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1 v višini treh njenih povprečnih plač v znesku 4.285,20 EUR (višji zahtevek iz tega naslova- 2.856,80 EUR pa je zavrnilo).

10. Tožena stranka utemeljeno uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava, ki se nanaša na višino prisojenega zneska iz naslova denarnega povračila po 118. členu ZDR-1. Kriteriji za določitev višine denarnega povračila so opredeljeni v drugem odstavku 118. člena ZDR-1, pri čemer je povračilo ustrezno le, če upošteva tako te kriterije, kot konkretne razmere in je torej ustrezno individualizirano. Sodišče prve stopnje je pri določitvi višine denarnega povračila sicer pravilno izhajalo iz kriterijev, kot so navedeni v tej določbi, vendar je premajhno težo pripisalo dejstvu, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena manj kot leto dni. Takšno trajanje zaposlitve, ob dejstvu, da se je tožnica, ki je ekonomistka, stara 39 let, takoj po prenehanju delovnega razmerja pri toženi stranki, zaposlila drugje, namreč upravičuje denarno povračilo le v najnižjem znesku.

11. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče sledilo predlogu pritožbe za znižanje prisojenega denarnega povračila, ki naj dosega znesek ene plače. Poseglo je torej v ugodilni del sodbe in na novo oblikovalo izrek glede odločitve o glavni stvari tako, da se ugodilni del glasi na znesek 1.428,40 EUR, zavrnilni pa na znesek 5.713,60 EUR (5. alineja 358. člena ZPP), medtem ko je v preostalem pritožbo zavrnilo in nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdilo, saj niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Navedena spremenjena odločitev o glavni stvari namreč ni nalagala tudi spremembe odločitve o stroških postopka. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno upoštevalo, da se pri odločanju o denarnem povračilu po 118. členu ZDR-1 stroški odmerjajo na način, kot tudi sicer velja v sporih o prenehanju delovnega razmerja, v katerih delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid spora (peti odstavek 41. člena ZDSS-1), pri čemer se upošteva tarifna številka 16 Odvetniške tarife (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015), ki za te spore določa enotno izhodiščno postavko 300 točk. Stroški v zvezi s tem delom zahtevka se tako ne odmerjajo posebej (in glede na uspeh), saj delijo usodo zahtevka v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja, s katerim pa je tožnica v celoti uspela.

13. Glede na citirano določbo petega odstavka 41. člena ZDSS-1, tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Ur. l. RS, št. 17/16 in 49/16.