Jedro

Tudi v primeru, kadar se iz poslovnega razloga odpoveduje pogodba o zaposlitvi invalidu, se uporablja določba petega odstavka 91. člena ZDR-1. Namen te določbe je varstvo delovnopravnega položaja delavca v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe. Delodajalca omejuje oziroma, mu preprečuje ponudbo zaposlitve na bistveno manj zahtevnih delovnih mestih, saj mora biti vrsta in raven izobrazbe na ponujenem delovnem mestu enaka kot se je zahtevala na delavčevem prejšnjem delovnem mestu (za katerega se delavcu pogodba o zaposlitvi odpoveduje).

Za invalida velja še dodatno varstvo, saj mora biti pri zagotavljanju dela invalidu glede na pravice iz invalidskega zavarovanja izpolnjen še dodatni pogoj, da novo delovno mesto ustreza preostali delovni zmožnosti invalida.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek: - da se redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi, brez datuma, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, razveljavi (I/1. točka izreka); - da se pogodba o zaposlitvi št. ..., brez datuma, ki sta jo sklenili tožeča in tožena stranka, razveljavi (I/2. točka izreka); - da v veljavi ostane pogodba o zaposlitvi z dne 23. 5. 2000 za delo vodje službe inženiringa, za skrajšani delovni čas od polnega 5 ur dnevno, 25 ur tedensko, vse v skladu z dokončno odločbo ZPIZ, št. ... z dne 11. 8. 2015 (I/3. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (II. točka izreka).

2. Tožeča stranka v pritožbi zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka) uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb postopka, zmotno uporabo materialnega prava ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno sojenje, oziroma da jo spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku.

Tožnik meni, da gre za sodbo presenečenja, saj odločitev sodišča pomeni, da mora kot gradbeni tehnik delati dela diplomiranega gradbenega inženirja, za katera nima ustrezne izobrazbe, da mora opravljati računovodsko-knjigovodska dela za katera ni usposobljen in za katera kot invalid III. stopnje zdravstveno ni zmožen. Ker teh del ne more opravljati, mu toženka odpoveduje delovno razmerje iz krivdnih razlogov.

Služba inženiring, katere vodja je bil tožnik, ni opravljala storitev gradbenega inženiringa v pravem pomenu (opravljanje vseh del od načrta do končne usposobljenosti zgrajenega objekta) kot ga opredeljuje Zakon o graditvi objektov (ZGO-1), ampak je zgolj organizirala vzdrževalna dela v sklopu svoje dejavnosti upravljanja zgradb. Toženka ni mogla opravljati svetovalnega ali izvedbenega inženiringa (graditev objektov), saj ni imela zaposlenih gradbenih inženirjev in ni izpolnjevala zakonskih pogojev, ampak je imela v službi inženiringa zaposlena le dva do štiri gradbene tehnike, katerih delo je usklajeval in organiziral tožnik kot vodja službe.

Nova tehnična služba (TS) pa je organizirana v skladu s študijskim programom Fakultete A. (FA.) in opravlja projektno delo inženirjev. Novo delovno mesto v TS za tožnika ni ustrezno in ni v skladu z omejitvami iz dokončne odločbe ZPIZ. Tožnik kot vodja službe inženiringa ni opravljal takih del, kot so glede na novo sistemizacijo opredeljena za TS za konstrukcije in gradbene elemente in kot gradbeni tehnik ni niti formalno niti dejansko opravljal del, za katera je zahtevana VI. ali VII. stopnja izobrazbe.

Določba četrtega odstavka 101. člena ZPIZ-1 med drugim vsebuje napotilo, da je potrebno pri zaposlovanju invalidov upoštevati določbe zakona, ki urejajo delovna razmerja in kolektivnih pogodb, vendar se lahko to nanaša le na način in postopek podajanja redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Napotilo se ne nanaša na presojo ustreznosti ponujenega dela, ki ga ZZRZI kot specialni predpis opredeljuje drugače kot ZDR‑1. Tudi iz same vsebine petega odstavka 91. člena ZDR-1 izhaja, da ta ne velja za invalide, kar potrjuje zlasti navedba "za delovni čas kot je bil dogovorjen po prejšnji pogodbi o zaposlitvi". Presojanje ustreznosti zaposlitve invalidov po enakih kriterijih kot to velja za neinvalide, pripelje do kršitve njihovih z Ustavo RS varovanih pravic, zlasti do odrekanja pravice do sodnega varstva in kršitve 13. člena Konvencije o pravicah invalidov. V konkretnem primeru je bila (v obdobju po nastopu dela na ponujenem delovnem mestu) tožniku odpovedana pogodba o zaposlitvi iz krivdnega razloga, ker kot gradbeni tehnik in invalid ni opravil knjigovodsko-računovodskih del, ki jih je bil dolžan opraviti glede na izdano dopolnilno mnenje invalidske komisije, ki je bilo podlaga sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi. Toženka mu je (s sklicevanjem na dopolnilno mnenje IK) naložila delo izven okvira omejitev kot to določa dokončna odločba ZPIZ z dne 6. 5. 2015. Sodišče je zmotno interpretiralo in uporabilo določilo petega odstavka 101. člena ZPIZ-1. Iz njega ne izhaja, da lahko zavarovanec in delodajalec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta, ki bi se izdalo izven upravnega invalidskega postopka, v internem postopku pri ZPIZ. Četudi bi bilo materialno pravo (101/5. člen ZPIZ-1) pravilno uporabljeno, pa postopek pridobitve dopolnilnega mnenja invalidske komisije ni bil izveden pravilno, saj dopolnilno mnenje po pravnomočnosti odločbe ZPIZ z dne 6. 5. 2015 sploh ne bi smelo biti izdano.

Toženka zgolj pavšalno zatrjuje, da gre pri stari in novi pogodbi o zaposlitvi za enako delo in za enako vrsto in raven izobrazbe, saj ni predložila nobenega dokaza, po katerem bi se lahko presojalo, ali se za obe delovni mesti zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, oziroma ali je bilo za delo po individualni pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto vodje službe inženiringa potrebna VI. ali VII. stopnja izobrazbe ali ne.

Sodišče je ponovno zaslišalo pričo B.B., ki ni strokovnjak na področju gradbeništva. Ker priča nima znanja, da bi lahko karkoli izpovedala o strokovnem delu gradbenega inženirja niti gradbenega tehnika, njenih navedb ni mogoče upoštevati. Da gre za neverodostojno pričo, potrjuje povsem nestrokovna izjava glede primerjave delovnih mest, da gre v obeh primerih za enako izobrazbo in delo iz razloga, ker "gre v glavnem za pisarniško delo in pa nekoliko delo na terenu, ne vem, ogled kakšnega gradbišča in podobno". Poleg tega, da je izjava očitno nestrokovna je tudi protispisna, saj je tožnik v spis vložil dokazila, da se mu kot invalidu nalaga izdelava popisov, kar konkretno pomeni plezanje na višini po strehah z naklonom za namen izdelave izmer. Toženka (oziroma priča B.B.) je zavestno (kot pravnica je sodelovala pri pripravi in vročitvi odpovedi), z zvijačo (vpisom lažnega izreka odločbe ZPIZ v novo PZ) spravila tožnika v zmoto, v kateri je podpisal pogodbo o zaposlitvi.

Katero delovno mesto je za tožnika ustrezno, je bilo že odločeno v upravnem postopku z dokončno odločbo ZPIZ z dne 6. 5. 2015, zato sodišče ne more ponovno odločati o isti stvari (ustreznosti delovnega mesta), ampak zgolj o dolžnosti realizacije te pravice. Na podlagi internega mnenja invalidske komisije, ki ni upravni akt, odpoved individualne pogodbe o zaposlitvi ni mogla biti podana. Sodišče ni upoštevalo napotila pritožbenega sodišča, da z vsebinsko primerjavo ugotovi, ali je za obe delovni mesti dejansko potrebna enaka vrsta in raven izobrazbe, ampak je zmotno zaključilo (s sklicevanjem na neverodostojno pričanje priče B.B.), da se za obe delovni mesti zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, ni pa obrazložilo, zakaj lahko kot gradbeni tehnik opravlja delo inženirja (zatrjevanje o izkušnjah ni dovolj), zlasti, zakaj ne veljajo omejitve iz dokončne odločbe ZPIZ in zakaj ni treba upoštevati zakonskih omejitev po ZGO-1 glede opravljanja dela inženirjev.

Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo in storilo bistvene kršitve pravdnega postopka v zvezi s 350. in 339. členom ZPP, zlasti v zvezi s členom 339/1 ZPP (neuporaba in nepravilna uporaba določb ZPP); 339/2-3 (ustreznost delovnega mesta za invalida se ugotavlja v upravnem postopku ZPIZ); 339/2-4 (stvarna pristojnost za odločanje o pravilnosti upravne odločbe ZPIZ); 339/2-6 (nedovoljena razpolaganja - ničnost - npr. VIII Ips 89/2008); 339/2-8 (ni bila dana možnost obravnavanja zahtevka v zvezi z realizacijo pravic iz invalidskega zavarovanja in možnost izjave); 339/2-12 (o ustreznosti DM je bilo odločeno že v upravnem postopku); /339/2-14 in /15. Sodišče je kršilo pravila poštenega sojenja in z Ustavo RS varovane človekove pravice in svoboščine, zlasti pa 13. člen Konvencije o pravicah invalidov.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljenih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba.

6. Nobene od kršitev določb pravdnega postopka, ki jih zatrjuje pritožba, sodišče prve stopnje ni zagrešilo. Nekatere kršitve za obravnavani postopek sploh ne pridejo v poštev (kot npr. kršitve po 3., 4., 6. in 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere se sklicuje pritožba), tožnik pa jih uveljavlja v povezavi s svojim zmotnim prepričanjem, da je bilo o ustreznosti delovnega mesta za tožnika odločeno že z dokončno odločbo ZPIZ z dne 6. 5. 2015 v upravnem postopku, ter da sodišče o isti stvari, to je o ustreznosti delovnega mesta, ne more odločati.

7. Tožnik neutemeljeno uveljavlja tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz podatkov v spisu izhaja, da je postopek potekal korektno in da je bila v celoti spoštovana tožnikova pravica do izjave. Tožnik navedeno kršitev, kakor tudi kršitev pravil poštenega sojenja in kršitev z Ustavo RS varovanih človekovih pravic in svoboščin ter 13. člena Konvencije o pravicah invalidov uveljavlja le pavšalno, ne da bi konkretno navedel, s kakšnim (nezakonitim) ravnanjem sodišča naj bi bile te kršitve povzročene. Zato pritožbeni preizkus s tem v zvezi niti ni mogoč.

8. Pritožba neutemeljeno uveljavlja tudi bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izpodbijana sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, ki niso v nasprotju, tako da jo je mogoče preizkusiti. Prav tako ni utemeljen očitek protispisnosti, ki ga tožnik uveljavlja v zvezi z izpovedjo priče B.B., ki naj bi bila v nasprotju z listinami, ki jih je predložil tožnik (v zvezi z njegovimi konkretnimi zadolžitvami na novem delovnem mestu). V takem primeru sploh ne gre za protispisnost, ki obstaja le, če sodišče napačno povzame izpovedi ali listine, ne pa če jih dokazno oceni drugače, kot bi bilo po mnenju stranke pravilno. Tožnik tudi navedeni bistveni kršitvi po vsebini uveljavlja zaradi nestrinjanja z ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje, kar pomeni, da uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, vendar prav tako neutemeljeno, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

9. Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno in natančno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP navaja naslednje:

10. V obravnavani zadevi sta tako sodišče prve stopnje kot pritožbeno sodišče že odločali. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. I Pd 1110/2015 z dne 9. 5. 2016 v pretežnem delu ugodilo tožbenemu zahtevku. Razveljavilo je redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (iz poslovnega razloga) s ponudbo nove pogodbe in novo pogodbo o zaposlitvi ter obdržalo v veljavi (odpovedano) pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto vodje službe inženiringa za krajši delovni čas (5 ur dnevno), z utemeljitvijo, da tožnik glede ponujenega delovnega mesta ni izpolnjeval pogoja zahtevane strokovne izobrazbe. Pritožbeno sodišče je s sklepom opr. št. Pdp 118/2017 z dne 8. 6. 2017 na pritožbo tožene stranke razveljavilo ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Zavzelo je stališče, da je potrebno pri presoji ustreznosti ponujene zaposlitve upoštevati tudi določbo petega odstavka 91. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 – ZDR-1), ki določa, da je ustrezna zaposlitev, za katero se med drugim zahteva enaka vrsta in raven izobrazbe, kot se je zahtevala za opravljanje dela, za katero je imel delavec sklenjeno prejšnjo pogodbo o zaposlitvi, kar pomeni, da ni pomembna dejanska izobrazba delavca, ampak zahtevana izobrazba (po prejšnji odpovedani in novi pogodbi o zaposlitvi). Opozorilo pa je tudi, da se pri ponudbi nove pogodbe o zaposlitvi uporabljata določbi četrtega in petega odstavka 101. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 in nadaljnji - ZPIZ-1), po katerih mora delodajalec pri zagotovitvi pravic in zaposlovanju delovnih invalidov oziroma pri izbiri drugega delovnega mesta upoštevati mnenje invalidske komisije o zavarovančevi preostali delovni zmožnosti, ter določbe zakona, ki ureja delovna razmerja in kolektivnih pogodb, pri tem pa lahko tako delodajalec kot zavarovanec zahtevata dopolnilno izvedensko mnenje invalidske komisije o ustreznosti ponujenega delovnega mesta.

11. Odločilna dejstva, ugotovljena v postopku pred sodiščem prve stopnje, so zlasti naslednja: - Tožnik je bil na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 5. 2000 zaposlen pri toženi stranki za nedoločen čas na delovnem mestu vodja službe inženiringa.

- Z odločbo ZPIZ št. ... z dne 6. 5. 2015 je bil razvrščen v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni in mu je bila priznana pravica do dela na delu, na katerem dela, to je na delovnem mestu vodje službe inženiringa, s krajšim delovnim časom od polnega 5 ur na dan, od 7. 4. 2015 dalje.

- Tožena stranka je dne 21. 9. 2015 tožniku podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe, ki jo je tožnik podpisal in s tem sprejel zaposlitev na novem delovnem mestu samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II, s skrajšanim delovnim časom pet ur dnevno.

- Razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi je bila reorganizacija dela in ukinitev organizacijske enote službe inženiringa kot tudi ukinitev delovnega mesta vodje službe inženiringa.

- S spremembami sistemizacije je bila organizirana nova služba za konstrukcije in gradbene elemente, pri čemer je ta služba opravljala dela v zvezi z vzdrževanjem stavb, fasad, streh, poleg tega pa še dela v zvezi s strojnimi instalacijami (toplotnimi postajami, dvigali ipd.). Delovno mesto vodje službe za konstrukcije in gradbene elemente po vsebini in zadolžitvah ni enako (ukinjenemu) delovnemu mestu vodje službe inženiringa.

- Zaradi ukinitve organizacijske enote – službe inženiringa in delovnega mesta vodje službe inženiringa je prenehala potreba po delu vodje službe, to je tožnika, pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2000. - Tožniku je bila skupaj z redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ponujena zaposlitev na drugem delovnem mestu samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II, s skrajšanim delovnim časom pet ur dnevno, za katerega je invalidska komisija pri ZPIZ v dopolnilnem mnenju, ki je bilo podano na zahtevo tožene stranke, podala mnenje, da je ustrezno glede na preostalo delovno zmožnost tožnika – invalida III. kategorije.

12. Sodišče prve stopnje je ob upoštevanju navedenih dejstev in ob pravilni uporabi materialnega prava ugotovilo, da je dokazan utemeljen odpovedni razlog, ki je resnično obstajal in ni bil le navidezen, to je organizacijski poslovni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei prvega odstavka 89. člena ZDR‑1. Pritožbeno sodišče s presojo sodišča prve stopnje soglaša, enako kot s presojo o ustreznosti ponujene zaposlitve na delovnem mestu samostojni nosilec projekta v TS za konstrukcije in gradbene elemente II s skrajšanim delovnim časom 5 ur dnevno. To delovno mesto je ustrezno tako glede na določbo 91. člena ZDR-1, kakor tudi glede na pravice, priznane tožniku kot invalidu III. kategorije, saj ustreza njegovi preostali delovni zmožnosti, upoštevane pa so tudi omejitve po dokončni odločbi ZPIZ z dne 11. 8. 2015 (v zvezi z odločbo z dne 6. 5. 2015).

13. Za obe delovni mesti, to je za delovno mesto vodje službe inženiringa kot za delovno mesto samostojni nosilec projekta v tehnični službi za konstrukcije in gradbene elemente, se zahteva VII. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe gradbene smeri. Čeprav tožnik meni drugače, se tudi v primeru, kadar se iz poslovnega razloga odpoveduje pogodba o zaposlitvi invalidu, uporablja določba petega odstavka 91. člena ZDR-1. Namen te določbe je varstvo delovnopravnega položaja delavca v primeru odpovedi s ponudbo nove pogodbe. Delodajalca omejuje oziroma mu preprečuje ponudbo zaposlitve na bistveno manj zahtevnih delovnih mestih, saj mora biti vrsta in raven izobrazbe na ponujenem delovnem mestu enaka kot se je zahtevala na delavčevem prejšnjem delovnem mestu (za katerega se delavcu pogodba o zaposlitvi odpoveduje).

Za invalida velja še dodatno varstvo, saj mora biti pri zagotavljanju dela invalidu glede na pravice iz invalidskega zavarovanja izpolnjen še dodatni pogoj – da novo delovno mesto ustreza preostali delovni zmožnosti invalida. V obravnavanem primeru je izkazano, da je tudi ta pogoj izpolnjen. To izhaja iz dopolnilnega mnenja invalidske komisije ZPIZ, ki ga je tožena stranka pridobila na svojo zahtevo. S tem v zvezi je povsem brez podlage tožnikovo stališče, da je o ustreznem delovnem mestu za tožnika že dokončno odločeno z odločbo ZPIZ, s katero se tožniku priznava pravica do dela pri delodajalcu (toženi stranki) na dotedanjem delu vodje službe inženiringa s krajšim delovnim časom in da sodišče ustreznosti delovnega mesta ne sme presojati. Ker je bilo to delovno mesto ukinjeno, odločbe ZPIZ o priznanju pravic iz naslova invalidnosti ni bilo mogoče realizirati drugače kot s ponudbo drugega ustreznega dela. Tožnik ni predlagal nobenih dokazov, s katerim bi se lahko dokazovalo, da dopolnilno mnenje invalidske komisije ZPIZ ni pravilno in strokovno (kot npr. postavitev izvedenca medicine dela ali druge ustrezne medicinske stroke). Zato je pravilna presoja, da je ponujeno delovno mesto za tožnika kot invalida III. kategorije ustrezno tudi glede na tožnikovo preostalo delovno zmožnost. 14. Pravilna je tudi ugotovitev, da je tožnik usposobljen za ponujeno delovno mesto, čeprav je gradbeni tehnik, glede na to, da je do tedaj opravljal delo na zahtevnem delovnem mestu vodje službe inženiringa, za katera se je zahtevala VII. ali VI. stopnja strokovne izobrazbe. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi pravilno ocenilo izvedene dokaze, med drugim tudi izpoved priče B.B. ki jo tožnik neutemeljeno šteje za nestrokovno in neverodostojno. Za presojo ustreznosti ponujenega delovnega mesta ni odločilno, da je ponujeno delo po zahtevnosti in vsebini primerljivo oziroma podobno delu tožnika na prejšnjem delovnem mestu, kot zmotno meni tožnik. Prav tako ni pomembno, kakšna je bila v resnici dejavnost ukinjene službe inženiringa, še manj pa bi bilo relevantno ugotavljanje, ali je tožnik na vodstvenem delovnem mestu vodje službe inženiringa dejansko opravljal zahtevna dela in naloge za VII. oziroma VI. stopnjo strokovne izobrazbe, za kar se povsem neutemeljeno zavzema tožnik. Sodišče prve stopnje je opravilo presojo ustreznosti ponujene zaposlitve potem, ko je ugotovilo vsa odločilna dejstva s tem v zvezi (opisi delovnih mest, zahtevani pogoji za obe delovni mesti, vsebina zadolžitev ...) in sprejelo pravilno odločitev, zato so pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Seveda pa tožena stranka tožniku, ki je po strokovni izobrazbi gradbeni tehnik s strokovnim izpitom, ne bo mogla odrejati konkretnih del in nalog, za katere je v skladu s predpisi (o graditvi objektov, na katere se sklicuje tožnik) lahko pooblaščen izključno gradbeni inženir.

15. Sodišče prve stopnje je torej ob ugotovitvi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi zakonita, utemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

17. Izrek o stroških pritožbenega postopka je odpadel, ker niso bili priglašeni.