Jedro

Presoja izpolnjenosti pogojev za zadržanje na oddelku pod posebnim nadzorom brez privolitve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v 2. točki izreka potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo (2. točka), da se A. A. zadrži na zdravljenju na oddelku pod posebnim nadzorom Psihiatrične klinike X. najdlje do 23. 3. 2020. 2. Pritožbo zoper ta sklep je vložila odvetnica na zdravljenju zadržane osebe, in predlaga, da se razveljavi. Meni, da gre za pregrob poseg v osebnostne pravice in da zakonski pogoji za to niso izpolnjeni. Navaja, da se ugotovitve sodišča nanašajo na 3. 2. 2020 in ne na dan izdaje sklepa ter da pri osebi psihične motnje niso več podane. Meni, da sklep ni zadosti obrazložen glede tega, ali so možne druge oblike zdravljenja. Navaja, da ni več samomorilne nevarnosti, saj oseba sodeluje pri svojem zdravljenju, se drži vseh pravil ter nikogar več ne ogroža. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je v celoti ugotovilo vse relevantne okoliščine ter pravilno presodilo, da so pri A. A. podani vsi zakonsko zahtevani pogoji po določbi 39. čl. Zakona o duševnem zdravju (ZDZdr)1, da se za določen čas prisilno zadrži na zdravljenju v oddelku pod posebnim nadzorom.

5. Ne drži, da pri A. A. ni več podane duševne motnje. Sodni izvedenec psihiatrične stroke B. B. je pojasnil in dokumentirano obrazložil svojo diagnozo depresivnih fenomenov s poslabšanjem v manično smer. Drugačna trditev, da se ugotovitve nanašajo na 3. 2. 2020 in da teh okoliščin 5. 3. 2020 ni več, je brez kakršnekoli strokovne dejanske podlage.

6. Nadalje ne drži, da naj A. A. zaradi svojega bolezenskega stanja ne bi nikogar (huje) ogrožala. Pravilna je ocena prvostopenjskega sodišča, da (huje) ogroža samo sebe, saj je neprizadeto izpovedala o tem, da jo je nekdo posilil, pri čemer je izvedenec ocenil, da (glede na njeno psihično stanje) ni podlage za dvom v resničnost tega, kar je povedala.

7. Drži navedba pritožbe, da je omejitev osebne svobode oz. svobode gibanja, hud poseg v posameznikove pravice in da je zato to lahko res le skrajni nujni ukrep, ki mora biti sorazmeren grozeči nevarnosti. Vendar je tudi pritožbeno sodišče na podlagi vsega zgoraj navedenega prepričano, da je izrečeni ukrep nujen in sorazmeren.

8. Ne drži očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj milejši ukrep ni možen. To je navedlo v 12. točki obrazložite svojega sklepa, in sicer da je A. A. do svojega stanja popolnoma neuvidevna in nekritična, kar govori zoper možnost njenega prostovoljnega zdravljenja, opustitev terapije pa jo po zanesljivem mnenju strokovnjaka lahko huje ogrozi. Da se sedaj terapiji ne upira, tega ne izpodbije.

9. Po obrazloženem se pokaže, da pritožba odvetnika ni utemeljena in jo je treba zavrniti ter potrditi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP, v zvezi s 42. čl. ZNP-1), saj tudi uradni preizkus sklepa ni pokazal nobenih kršitev, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

1 Povzeti so v 3. tč. obrazložitve izpodbijanega sklepa, zato se jih tu ne ponavlja.