Jedro

Pritožnica višino prisojene odškodnine izpodbija (češ da je previsoka) tako, da navaja absolutne zneske prisojenih odškodnin v primerljivih primerih, kar ni prav. Primerjava z drugimi primeri sodne prakse se pri odškodninah opravi tako, da se v prvem koraku najprej preračuna, koliko povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS znašajo posamezne odškodnine (ki se primerjajo) na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nato pa se v drugem koraku preračuna, koliko bi prisojena odškodnina znašala upoštevaje sedanjo povprečno plačo, ter dobljeni rezultat uporabi kot kriterij za primerjavo. Tisti imenovalec, ki omogoča primerjavo med primeri, ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je tako le število povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji, vsebovanih v skupnem znesku prisojene odškodnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki naložilo, da tožnici plača 42.750 EUR odškodnine z zamudnimi obrestmi od 27. 11. 2015 do plačila (I. točka izreka), višji tožbeni zahtevek (za 4.984,14 EUR z zamudnimi obrestmi od 12. 5. 2013, za zamudne obresti od 42.750 EUR za čas od 12. 5. 2013 do 26. 11. 2015 in za znesek 1.649,17 EUR z zamudnimi obrestmi od dne vložitve tožbe) pa je zavrnilo (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo dela tožničinih pravdnih stroškov v višini 4.788,25 EUR (III. točka izreka).

2. Tožena stranka prvostopenjskemu sodišču v pravočasni pritožbi očita zmotno uporabo materialnega prava. Graja odločitev prvostopenjskega sodišča glede višine prisojene odškodnine in teka zamudnih obresti za dosojeno odškodnino. Trdi, da je sodišče previsoko odmerilo odškodnino in da ni ustrezno upoštevalo načela objektivne pogojenosti višine odškodnine ter načela individualizacije višine odškodnine. Predlaga spremembo izpodbijane odločbe ali njeno razveljavitev in vrnitev v novo sojenje.

3. Tožnica v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožnica ne izpodbija niti ene dejanske ugotovitve, ki jo je ugotovilo sodišče prve stopnje, temveč graja uporabo materialnega prava (češ da je nepravilna) na tako ugotovljeno dejansko stanje. Ob podani procesni situaciji je pritožbeno sodišče (pri presoji, ali je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno ali ne) zato vezano na dejstveno podstat, ki izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe.

6. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje (intenzivnosti) in trajanja (telesnih in duševnih) bolečin ter strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu, pri drugem pa mora sodišče pri odmeri odškodnine gledati na pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, pa tudi na to, da ne bi višina odškodnine podpirala teženj, ki niso združljive z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 179. člena OZ).

7. Pritožnica poda svojo oceno pravične odškodnine glede posameznih oblik nepremoženjske škode, ki za približno 10 odstotkov odstopa od odškodnine, ki jo je tožnici dosodilo sodišče. Tožnica v odgovoru na pritožbo pravilno opozarja, da prisojeni znesek odškodnine ni matematična operacija, temveč je predmet tehtanja vseh pravno relevantnih okoliščin. Te je sodišče prve stopnje v celoti in pravilno upoštevalo, zato je pritožbena graja neutemeljena.

8. Sodišče prve stopnje je višino odškodnine (glede vseh postavk) sprejelo na podlagi primerjave s primeri, s katerimi se je doslej ukvarjala sodna praksa, kar je tudi natančno obrazložilo v 40. točki svoje obrazložitve. Pritožnica se v pritožbi sicer sklicuje na druge primere, češ da iz njih izhaja nižja odškodnina za posamezne postavke, a tu stori/zagreši napako: sklicuje se namreč na absolutne zneske prisojenih odškodnin v primerljivih primerih, kar ni pravilno. Primerjava z drugimi primeri sodne prakse se opravi tako, da se v prvem koraku najprej preračuna, koliko povprečnih mesečnih neto plač na zaposleno osebo v RS znašajo posamezne odškodnine (ki se primerjajo) na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, nato pa se v drugem koraku preračuna, koliko bi prisojena odškodnina znašala upoštevaje sedanjo povprečno plačo, ter se dobljeni rezultat uporabi kot kriterij za primerjavo. Tisti imenovalec, ki omogoča primerjavo med primeri, ne glede na čas izdaje sodbe sodišča prve stopnje, je torej število povprečnih neto plač na zaposlenega v Republiki Sloveniji. Primerjava primerov iz sodne prakse, ki jih izpostavlja pritožnica (primeri na straneh 831 do 837 v knjigi Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, avtorice mag. Alenke Berger Škrk), pokaže, da je sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki zahteva upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod in izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic.

9. Prvostopenjsko sodišče je v obravnavani zadevi izčrpno (31. do 39. točka obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) zadostilo tudi kriteriju individualizacije. Pritožbeno sodišče je že uvodoma opozorilo, da pritožnica dejanskih ugotovitev, ki so tvorila dejstveno podstat za uporabo materialnega prava, ne izpodbija, prav individualne posebnosti pri tožnici oziroma pri posameznih postavkah škode, ki ji je nastala, pa upravičujejo zneske, ki jih je za posamezno obliko škode prisodilo sodišče prve stopnje. Zgolj primeroma pritožbeno sodišče izpostavlja odškodnino za strah, ki je (ob odsotnosti primarnega strahu in torej zgolj za sekundarni strah) sodišče prisodilo v višini 5.250 EUR, a jo upravičuje obseg tožničine škode: po tem, ko se je v bolnišnici prebudila, strah, da bo umrla, potem strah pred številnimi operacijami, pred izgubo gibalne in mentalne sposobnosti, ponovno zaradi gnojnega vnetja ... pri čemer je bila intenzivnost sekundarnega strahu skrajno velika en dan in pol, 17 dni zelo velika, nato pa je strah velike intenzitete trajal šest mesecev, zmeren strah pa en mesec po vgraditvi endoproteze, pri čemer je tožnica v bolnišnici 86 dni prejemala pomirjevala.

10. Tožena stranka sodbo sodišča prve stopnje izpodbija tudi glede teka zamudnih obresti od dosojene nepremoženjske škode. Meni, da glede na ugotovitev, da je zdravljenje trajalo do 15. 12. 2015, ni prav, da je sodišče določilo začetek teka obresti že od 27. 11. 2015 (tožba je bila sicer vložena že prej - 13. 5. 2015, op. pritožbenega sodišča), saj obseg škode takrat še ni bil v celoti znan. Ni namreč pomembno, ali morebitni posamezni medicinski postopki oziroma ukrepi v zvezi z zdravljenjem še niso bili zaključeni, temveč je važno, kdaj je bilo oškodovančevo stanje stabilizirano do te mere, da je bilo mogoče ugotoviti obseg škode. Iz dejanskih ugotovitev izhaja, da je operativni poseg (šlo je za to, da so tožnici maščobno tkivo iz trebušne stene prenesli v predel desnega kolka, nato so ji odstranili šive in ji svetovali masažo brazgotin) ni vplival na že prej znani obseg škode.

11. Pritožbene navedbe niso utemeljene, prav tako pa pritožbeno sodišče ni odkrilo pomanjkljivosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, pri čemer je odločitev o tem vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe. Odločitev o pritožbenih stroških tožnice je odpadla, ker jih ta (ob kratkem, jedrnatem in popolnem odgovoru na pritožbo žal) ni priglasila.