Jedro

Izpodbojna tožba iz 130. člena ZPPSL je tožba z dvema zahtevkoma: oblikovalnim (ki se v praksi pogosto nepravilno postavlja kot ugotovitveni, kar pa v tem kontekstu ni pomembno) in dajatvenim (vrnitvenim). Res je sicer, da vrnitveni zahtevek nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku, toda če se že vnaprej izkaže, da je vrnitveni zahtevek neutemeljen, je zaradi tesne povezave med obema zahtevkoma (saj izpodbojna tožba brez enega od njiju sploh ni možna) treba zavrniti tudi oblikovalni (oziroma ugotovitveni) zahtevek. Nesklepčnost tožbe glede vrnitvenega zahtevka učinkuje namreč v takem primeru tudi na utemeljenost oblikovalnega zahtevka, saj ta sam zase ne more biti utemeljen, če ne more privesti do uveljavitve vrnitvenega zahtevka.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje - v točki I/1 izreka, kjer je odločeno, da mora tožena stranka vrniti v stečajno maso tožeče stranke znesek 14.092.739,69 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2000 do plačila, razveljavi; - v ostalem izpodbijanem delu točke I/1 izreka ter v točkah I/2, I/3 in II izreka pa se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Ugotovi se, je da pravno dejanje sklenitve prodajne in najemne pogodbe med tožečo stranko in toženo stranko z dne 4.6.1999 oziroma dne 13.7.1999 ter z dne 27.8.1999 brez pravnega učinka zoper stečajno maso tožeče stranke.

Tožena stranka mora vrniti v stečajno maso tožeče stranke zneska 46.650.000,00 SIT in 38.094.541,25 SIT, oba z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.9.2000 do plačila.

Ugotovi se, je da pravno dejanje sklenitve prodajne pogodbe za prodajo programa risanja ostrešij z dne 28.1.2000 med tožečo stranko in toženo stranko brez pravnega učinka zoper stečajno maso tožeče stranke.

Tožena stranka mora vrniti v stečajno maso tožeče stranke znesek 589.935,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 29.9.2000 do plačila."

2. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti stroške postopka v znesku 2.949.484,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.074.484,00 SIT od dne 3.6.2003 do plačila, v 15 dneh, svoje stroške pritožbenega postopka pa krije sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da so pravna dejanja sklenitve v izreku navedenih pogodb brez pravnega učnika zoper stečajno maso tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da mora v stečajno maso tožeče stranke vrniti zneske 60.742.739,69 SIT,

38.094.541,25 SIT in 589.935,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.9.2000 do plačila (točki I/1 in I/2 izreka) ter ji povrniti stroške postopka v znesku 1.935.417,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.11.2003 do plačila (točka I/3 izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je zavrnilo (točka I/4 izreka). Odločilo je še, da se tožba tožene stranke z zahtevkom na ugotovitev nasprotnih terjatev v višini 97.033.741,67 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.12.1999 in v višini 36.939.122,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.3.2000 zavrže, pobotni ugovor pa zavrne.

Zoper navedeno sodbo je tožena stranka vložila pravočasno pritožbo iz vseh razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, sodišče druge stopnje pritožbo zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Pri tem je priglasila stroške odgovora.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je iz pritožbenih navedb razvidno, da tožena stranka prvostopenjsko sodbo izpodbija samo v ugodilnem delu. Zato jo je tudi preizkusilo samo v tem delu (1. odst. 350. člena ZPP).

Utemeljena je pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje prekoračilo tožbeni zahtevek, vendar samo, kolikor se nanaša na znesek 60.742.739,69 SIT, ki je prisojen v zvezi s pogodbo z dne 4.6.1999 oziroma z dne 13.7.1999, s katero je bila toženi stranki prodana oprema na žagi. Ta del zahtevka je tožeča stranka postavila v višini 68.423.275,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe, to je od 29.9.2000 dalje do plačila. Kot je razvidno iz obrazložitve prvostopenjske sodbe, je sodišče v zvezi z navedeno pogodbo tožeči stranki prisodilo le 46.650.000 SIT glavnice (znesek, kot ga je ocenil izvedenec), od tega zneska pa je obračunalo še zamudne obresti za čas od 4.6.1999 do vložitve tožbe (zaradi slabovernosti tožene stranke) in jih prištelo k prej navedeni glavnici, tako da je tožeči stranki prisodilo skupaj 60.742.739,69 SIT. Ker pa je tožeča stranka stranka obresti zahtevala le od vložitve tožbe, je sodišče s tem, ko jih je prisodilo tudi za omenjeno obdobje, odločilo zunaj meja postavljenega zahtevka (extra petitum) (1. odst. 2. člena ZPP). Zato je sodišče druge stopnje na podlagi 357. člena ZPP pritožbi v tem delu ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje za znesek 14.092.739,69 SIT, ki predstavlja obresti, prištete h glavnici 46.650,00 SIT, in za zamudne obresti od tega zneska s sklepom razveljavilo.

Utemeljena pa je tudi pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 1. odst. 210. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (na uporabo katere napotuje določba 2. odst. 130. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji; ZPPSL). Iz te določbe izhaja, da mora pridobitelj tisto, kar je prejel, vrniti v naravi, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. To pomeni, da je pridobiteljeva obveznost prvenstveno naturalna restitucija in šele če to ni mogoče (ker je npr. stvar porabil, odtujil ali je bila uničena ipd.), pride v poštev denarna restitucija. Ker je v obravnavani zadevi tožena stranka na podlagi izpodbijanih pogodb prejela premičnine (to velja v bistvu tudi za računalniški program), bi sodišče njenemu zahtevku za plačilo denarnih zneskov lahko ugodilo le v primeru, če bi ugotovilo, da vrnitev prejetih premičnin ni mogoča. Dejstva, iz katerih bi bilo razvidno, da taka vrnitev ni mogoča, pa bi morala tožeča stranka zatrjevati in dokazovati v skladu z določbami 1. odst. 7. člena in 212. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da tožeča stranka takih dejstev ni zatrjevala. V zvezi z opremo na žagi in v tesarski delavnici je namreč navedla le, da bi bila restitucija v naravi, ki bo možna po pravnomočno končanem sodnem postopku čez nekaj let, brezpredmetna, saj bodo stroji tako izrabljeni, da bo njihova tržna vrednost manjša od sedaj ocenjene. V zvezi z računalniškim programom pa je navedla le, da znaša premoženjska korist 589.935,00 SIT, to je razlika med dejansko vrednostjo programa in s prodajno pogodbo določeno ceno. Tako že iz teh navedb ne izhaja, da vrnitev prejetih stvari ni mogoča, saj dejstva, ki jih tožeča stranka v tem pogledu očitno šteje za pravnorelevatna, to niso. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo pravilno opozorila, da dejstvo, da bi bila naravna restitucija za tožečo stranko ekonomsko neprimerna, ni pravna kategorija, pritrditi pa je treba tudi njeni pritožbeni navedbi, da pride vrnitev v denarju v poštev (le), če se stvar ne more vrniti, ker ne obstoji ali je vrnitev prepovedana.

Tako se pokaže, da tožeča stranka glede vrnitvenega zahtevka ni navedla takih dejstev, ki bi iz njih izhajala pravna posledica, ki jo je uveljavljala s tem zahtevkom, kar pomeni, da je bila tožba v tem delu nesklepčna. Sodišče prve stopnje je to pomanjkljivost prezrlo, saj je zahtevku za vrnitev v denarju ugodilo in pri tem v obrazložitvi sodbe povzelo navedbe tožeče stranke. S tem pa je napačno uporabilo materialno pravo. Sklepčnost tožbe je namreč materialnopravna predpostavka utemeljenosti tožbenega zahtevka. Če ni izpolnjena, je treba tožbeni zahtevek zavrniti.

Izpodbojna tožba iz 130. člena ZPPSL je tožba z dvema zahtevkoma: oblikovalnim (ki se v praksi pogosto nepravilno postavlja kot ugotovitveni, kar pa v tem kontekstu ni pomembno) in dajatvenim (vrnitvenim). Res je sicer, da vrnitveni zahtevek nastane šele z ugoditvijo oblikovalnemu zahtevku, toda če se že vnaprej izkaže, da je vrnitveni zahtevek neutemeljen (tako kot v obravnavani zadevi), je zaradi tesne povezave med obema zahtevkoma (saj izpodbojna tožba brez enega od njiju sploh ni možna) treba zavrniti tudi oblikovalni (oziroma ugotovitveni) zahtevek. Nesklepčnost tožbe glede vrnitvenega zahtevka učinkuje namreč v takem primeru tudi na utemeljenost oblikovalnega zahtevka, saj ta sam zase ne more biti utemeljen, če ne more privesti do uveljavitve vrnitvenega zahtevka.

Iz navedenih razlogov in na podlagi 4. točke 458. člena ZPP je sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, s katerim je bilo ugodeno oblikovalnemu in vrnitvenemu zahtevku (razen glede prekoračenega dela), spremenilo tako, da je oba zahtevka zavrnilo.

Držijo sicer tudi pritožbene navedbe, ki se nanašajo na točko II izreka prvostopenjske sodbe, a ker je sodišče druge stopnje oba tožbena zahtevka zavrnilo, je nadaljnje in podrobnejše razpravljanje o pobotnem ugovoru, ki ga je tožena stranka podala zgolj podrejeno, odveč. Zato je sodišče druge stopnje prvostopenjsko sodbo tudi v tem delu spremenilo tako, da je tudi ta del nadomestilo z odločitvijo o zavrnitvi tožbenih zahtevkov.

Na podlagi 2. odst. 165. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo tudi o stroških vsega postopka. Ker tožena stranka v pravdi ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, zaradi tega dela pa posebni stroški niso nastali, in ker je s pritožbo uspela v celoti, ji mora tožeča stranka povrniti vse stroške postopka, svoje stroške pritožbenega postopka pa mora kriti sama (3. in 1. odst. 154. člena ZPP). Potrebni stroški tožene stranke za postopek na prvi stopnji znašajo 2.074.484,00 SIT, pritožbeni stroški pa 875.000,00 SIT in so odmerjeni v skladu z Zakonom o sodnih taksah in Odvetniško tarifo po specificiranih stroškovnih. Sodišče druge stopnje še pojasnjuje, da tožena stranka zamudnih obresti od pritožbenih stroškov ni zahtevala.