Jedro

Kadar sodišče odloča o tožbenem zahtevku o zapadlosti obveznosti iz kreditne pogodbe, v tem postopku ne obravnava ugovora, da so obresti na to obveznost oderuške.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je obveznost tožene stranke do tožeče stranke v skladu s sporazumom strank, sklenjenim pred Temeljnim sodiščem v Kopru, enoti v Piranu opr. št. R 101/91 z dne 25.2.1991 zapadla dne 26.3.1992, glede pravdnih stroškov pa odločilo, da so jih tožene stranke dolžne tožeči stranki povrniti v znesku 4.200,00 SIT v 15 dneh.

Zoper to sodbo se pritožuje tožena stranka po svojem pooblaščencu iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 353. člena ZPP in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v nov postopek. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ravnalo že, ko ni skupaj s tožbo tožeče stranke obravnavalo nasprotne tožbe tožene stranke, v kateri le ta uveljavlja ničnost pogodbe zaradi oderuštva. Vsekakor gre za oderuško pogodbo, zaradi česar sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku ne bi smelo ugoditi. Po kreditni pogodbi je namreč dogovorjeno plačilo 25 % deviznih obresti.

Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede bistvene okolnosti spora dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in nanj tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo niti v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti drugih takih kršitev, ki bi jih pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Samo dejstvo, da sodišče prve stopnje ni obravnavalo tožbe tožene stranke, v kateri je ta uveljavljala ničnost kreditne pogodbe zaradi oderuštva, ne pomeni zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, saj je sodišče prve stopnje pač ocenilo, da ne gre za nasprotno tožbo po 189. členu ZPP. Samo zatrjevanje tožene stranke, da so dogovorjene devizne obresti oderuške, bi bilo lahko pomembno v pravdi, v kateri bi tožeča stranka izterjevala vračilo kredita po kreditni pogodbi. V konkretnem primeru pa tožeča stranka toži le na ugotovitev, da je obveznost tožene stranke iz kreditne pogodbe zapadla. Tak zahtevek je v skladu z določilom 3. odstavka 19. člena ZIP. Ker se v predmetni pravdi torej ne ugotavlja, kakšna je sploh obveznost tožene stranke po višini, zato tožena stranka v predmetni pravdi tudi ne more uveljavljati ugovora o oderuških obrestih po 3. odstavku 141. člena ZOR. To bo lahko storila v postopku, v katerem bo tožeča stranka izterjevala od tožene stranke posamezne zneske po kreditni pogodbi.

Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.