Jedro

Lastnik vozila in zavarovalnica, pri kateri je vozilo zavarovano, odgovarjata le za škodo tretjim, ki nastane z uporabo vozila. Zato toženi stranki nista odgovorni tožniku za škodo, ki sta jo povzročila voznik in uporabnik toženkinega vozila s tem, da sta z brcami in pestmi poškodovala tožnikovo vozilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika, s katerim je slednji od toženih strank zahteval solidarno plačilo 2000,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2006, in sicer v 15 dneh od izdaje sodbe, ter solidarno povrnitev stroškov pravdnega postopka. Odločilo je, da je tožnik dolžan povrniti prvi toženki stroške pravdnega postopka v znesku 407,22 EUR, drugi toženi stranki pa pravdne stroške v znesku 32,84 EUR.

Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožnik in predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter samo odloči o tožbenem zahtevku, podredno pa predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V pritožbi povzema razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka, do katerih se slednje po njegovih trditvah ni natančneje izjasnilo. Nadalje navaja, da ni pojasnjeno, zakaj za ugotavljanje odškodninske odgovornosti ne zadostuje lastništvo vozila, saj mora lastnik – prva toženka vedeti, komu zaupa uporabo svojega avtomobila. Prvo sodišče je po njegovi oceni v celoti sledilo navedbam toženih strank in ni poskušalo ugotoviti, kako je prišlo do škodnega dogodka ter kako je vanj vpletena prva toženka. Meni, da je nedopustno, da se je slednja z molkom razbremenila svoje krivde, čeprav o dogodku morda kaj ve. Navaja še, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj naj bi bil tožbeni zahtevek za znesek nad 308,11 EUR nesklepčen, saj je predložil račune za popravila nastale škode ter da gre glede na določbo 1. točke 1.a člena in 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu pri presoji odškodninske odgovornosti za obrnjeno dokazno breme, zato bi toženi stranki morali dokazati, da škoda in z njo povezani stroški niso nastali na podlagi njune krivde. Navaja še, da je prvo sodišče spregledalo določbo 2.a člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, po katerem so z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva. Nadalje še zatrjuje, da ima sodba take pomanjkljivosti, da se ne more preizkusiti, obrazložitev nima navedenih odločilnih dejstev oziroma so ti razlogi popolnoma nejasni in protislovni, gre tudi za nasprotje med tem, kar je navedeno v izreku in razlogih sodbe.

Toženi stranki na pritožbo nista odgovorili.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v tem postopku zahteva od toženih strank solidarno plačilo odškodnine za škodo, ki mu je nastala na njegovem vozilu, do katere je prišlo, ko je stal v koloni na avtocesti Ljubljana – Zagreb in ni dovolil, da se pred njim vrine osebni avto znamke Mercedes, nakar sta iz njega stopila neznana moška ter s tolčenjem, brcanjem in razbitjem vetrobranskega stekla povzročila škodo na njegovem avtomobilu. Kasneje se je izkazalo, da je bil Mercedes last prve toženke, ki je imela pri drugi toženi stranki sklenjeno obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti.

Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (v nadaljevanju ZOZP) v 1. točki 1.a člena kot nesrečo opredeljuje dogodek, pri katerem je nastala škoda zaradi uporabe prometnega sredstva. V 15. členu ZOZP pa je določeno, da mora lastnik vozila skleniti pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam zaradi smrti, telesne poškodbe, prizadetega zdravja, uničenja in poškodovanja stvari, razen proti odgovornosti za škodo na stvareh, ki jih je sprejel v prevoz. Prvi odstavek Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (v nadaljevanju Splošni pogoji) določa, da zavarovalnica povrne škodo, ki je posledica uveljavljanja odškodninskih zahtevkov tretjih oseb na podlagi civilnega prava, če je pri uporabi in posesti vozila, navedenega v polici, prišlo med drugim do uničenja in poškodovanja stvari.

Sodišče prve stopnje zahtevku tožnika ni ugodilo. Zoper drugo toženo stranko iz razloga, ker do poškodovanja ni prišlo pri uporabi in posesti vozila; škodni dogodek namreč ni bil posledica prometne situacije, na podlagi katere bi bila zavarovalnica po Splošnih pogojih dolžna povrniti nastalo škodo. Zoper prvo toženko pa je bil zahtevek zavrnjen zato, ker tožnik ni pojasnil, kako naj bi bila slednja sploh vpletena v samo dogajanje, saj je navedel le, da je bila spornega dne lastnica vozila, s katerim sta se pripeljala neznana moška, ki sta mu poškodovala avto. Pritožbeno sodišče sledi oceni prvega sodišča, da samo lastništvo avtomobila ne zadošča za odškodninsko odgovornost prve toženke, saj tožnik razen tega ni zatrjeval, niti dokazal predpostavk odškodninske odgovornosti. Pritožnik opozarja, da je sodišče spregledalo 2.a člen ZOZP, na podlagi katerega so z zavarovanjem lastnika prometnega sredstva proti odgovornosti za škodo, povzročeno tretjim osebam, krite tudi škode, ki jih povzročijo osebe, ki po volji lastnika sodelujejo pri uporabi prometnega sredstva. Tudi iz navedene določbe izhaja, da bi bil pritožnik upravičen do povrnitve nastale škode, če bi bila ta posledica uporabe prometnega sredstva s strani oseb, ki so ga po volji lastnika uporabljale. Kot izhaja že iz navedb tožnika, pa škoda na njegovem avtomobilu ni bila posledica uporabe vozila, katerega lastnica je bila prva toženka, ampak sta jo povzročila neznana moška s tolčenjem in brcanjem. Tožnik torej ni navedel pravno relevantnih dejstev, ki bi utemeljevala njegov odškodninski zahtevek zoper prvo toženko oziroma njeno solidarno odgovornost z neznanima moškima oziroma namesto njiju, zaradi česar je njegov zahtevek, kot je pravilno ugotovilo že prvostopenjsko sodišče, materialno pravno neutemeljen.

Pritožbeno sodišče se do pritožbenih navedb glede nesklepčnosti višine zahtevka ni opredeljevalo, ker je zahtevek že po temelju neutemeljen.

Pritožbene trditve, da sodba nima obrazložitve o odločilnih dejstvih ter da je nejasna in protislovna, ne držijo. Sodišče prve stopnje je namreč povsem jasno obrazložilo, zakaj je tožnikov zahtevek zavrnilo. Zatrjevana protislovja v obrazložitvi ter med obrazložitvijo in izrekom sodbe ne držijo, poleg tega pa so pavšalna in zato neupoštevna.

Iz navedenih razlogov pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje ter da je njegova odločitev materialnopravno pravilna. Sodba tudi ni obremenjena z očitanimi kršitvami določb pravdnega postopka kot tudi ne s kakšno drugo kršitvijo določb pravdnega postopka absolutne narave, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti v smislu določbe drugega odstavka 350. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Zavrnitev pritožbe obsega tudi zavrnitev tožnikove zahteve za povrnitev pritožbenih stroškov. Te stroške ob upoštevanju določbe 1. odstavka 154. člena ZPP nosi sam, saj s pritožbo ni uspel.