Jedro

Ker sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, pobot sploh ni bil opravljen. Zato sodišči prve in druge stopnje niti nista mogli kršiti nanj nanašajočih se določb 336. in 337. člena ZOR, kot uveljavlja revizija.

Izrek

Revizija se v delu, ki se nanaša na znesek 141.459,96 SIT, zavrže. V ostalem se revizija zavrne.

Obrazložitev

1. Občina ... je lastnica lokala ..., ki ga je imel v najemu toženec. Od njega je zahtevala 7.217.568,11 SIT zapadlih obrokov najemnine za obdobje 33-ih mesecev. Toženec je v pobot uveljavljal terjatvi v višini 5.142.303,34 SIT, kar predstavlja zaradi vlaganj predhodnega najemnika – toženčevega očeta v lokal povečano vrednost le-tega, pri čemer je oče terjatev cediral tožencu, ter znesek 141.459,96 SIT, ki predstavlja strošek predelave priključka za električno energijo in namestitev le-tega na fasadi z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da obstoji terjatev Občine ... do H. T. v višini 7.217.568,11 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 5. 3. 2001 dalje ter da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev toženca v znesku 5.142.303,34 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od 25. 2. 1997 dalje in pobotna terjatev toženca v višini 141.459,96 SIT. Zato je v celoti obdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Krškem I 2001/00280 z dne 19. 3. 2001, s katerim je tožencu naloženo poravnati celotno prej navedeno terjatev Občine ... Sodišče druge stopnje je sodbo prvostopenjskega sodišča potrdilo.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje je toženec vložil revizijo. V njej sicer ni izrecno opredelil obsega izpodbijanja pravnomočne sodbe, a je iz revizijskih navedb jasno razvidno, da ne nasprotuje ugotovitvi obstoja terjatve tožeče stranke do njega, pač pa ugotoviti, da ne obstoji njegova v pobot uveljavljana terjatev do tožeče stranke in (v posledici navedenega) ohranitvi sklepa o izvršbi v veljavi v celoti. Trdi, da pobotna terjatev ni bila plačana, kot sta zmotno menili sodišči prve in druge stopnje in da tudi ni bila predmet aneksa k najemni pogodbi z dne 8. 6. 1998. Presoja, da njegova v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, je materialnopravno zmotna. Materialno pravo pa je bilo zmotno uporabljeno tudi glede pobota, predvsem glede vprašanja časa nastanka pobota.

4. Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v besedilu, veljavnem pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – ZPP-D, ki ga je treba uporabiti zato, ker je bila sodba sodišča prve stopnje izdana pred njo).

5. Glede v pobot uveljavljane terjatve v znesku 141.459,96 SIT revizija ni dovoljena.

6. V premoženjskih sporih je po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela drugostopenjske sodbe presega 4.172,93 EUR (prej 1.000.000 SIT). Če uveljavlja tožeča stranka v tožbi zoper isto stranko več zahtevkov, ki se opirajo na isto dejansko in pravno podlago, se določi pristojnost po seštevku vrednosti vseh zahtevkov. Če imajo zahtevki v tožbi različno podlago ali se uveljavljajo zoper več tožencev, se določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka (41. člen ZPP).

V konkretnem primeru je toženec v pobot uveljavljal dve terjatvi: prvo v višini 5.142.303,34 SIT, ki predstavlja zaradi investicij predhodnega najemnika zatrjevano povečano vrednost spornega poslovnega prostora in drugo v višini 141.459,96 SIT, ki predstavlja njegov (toženčev) izdatek za predelavo priključka za električno energijo. Podlaga navedenih zahtevkov je evidentno različna. Zato glede zadnje navedenega zneska, ki ne presega revizijskega praga, revizija ni dovoljena in jo je revizijsko sodišče moralo zavreči (377. člen ZPP).

7. V ostalem revizija ni utemeljena.

8. Nesporno je, da je bil pred tožencem najemnik spornega poslovnega prostora toženčev oče S. T., ki je v lokal vlagal lastna sredstva. Ugotovljeno je, da je njihovo višino, pa tudi povečanje vrednosti lokala zaradi spremembe namembnosti ocenil cenilec gradbene stroke V. R. in da je bila ta cenitev podlaga za sklenitev aneksa k najemni pogodbi med Občino ... in S. T., s katerim je bilo medsebojno razmerje pogodbenih strank v celoti urejeno s plačilom najemnikovega vložka v lokal (delno s pobotom z neplačano najemnino, delno z v pogodbi natančno navedenimi asignacijami, kar vse je bilo nesporno realizirano), zaradi česar Občina ... S. T. ne dolguje ničesar več. Zato je pravilna presoja drugostopenjskega sodišča, da v pobot uveljavljana terjatev v višini 5.142.303,34 SIT ne obstoji in je utemeljena prav na dejanskih ugotovitvah, da so bila z aneksom k najemni pogodbi urejena vsa razmerja med tožečo stranko in pravnim prednikom toženca in da se je s tem aneksom, ki je bil sklenjen po pridobitvi cenitve cenilca R., Občina S. T. zavezala plačati le valorizirano vrednost vlaganj v poslovni prostor (ne pa tudi njegove povečane vrednosti).

9. Toženec uveljavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje zmotno ugotovili, da je bila sporna terjatev plačana, čeprav v resnici sploh ni bila predmet aneksa k najemni pogodbi. Uveljavlja torej, da je navedena dejanska ugotovitev zmotna, pri tem pa prezre, da zaradi zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

10. Ker sta sodišči prve in druge stopnje odločili, da v pobot uveljavljana terjatev ne obstoji, pobot sploh ni bil opravljen. Zato sodišči prve in druge stopnje niti nista mogli kršiti nanj nanašajočih se določb 336. in 337. člena ZOR, kot uveljavlja revizija.

11. Revizija je torej v dovoljenem delu neutemeljena in jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).