Jedro

Sodišče se strinja, da sta si znaka vizualno in fonetično podobna v toliki meri, kolikor se ujemata v štirih črkah od petih črk, kot jih oba znaka vsebujeta, ter da je razlika le v začetni črki: P/L. Ker pa sta oba znaka registrirana za farmacevtske proizvode, se sodišče tudi strinja z zaključkom organa o nadpovprečni pozornosti povprečnega potrošnika (na eni strani zdravnika oziroma farmacevta in na drugi strani končnega potrošnika), saj že različni začetni črki (na katere je potrošnik bolj pozoren glede na proces oziroma potek branja in pisanja z leve proti desni) z vizualnega in fonetičnega vidika zadoščata, da potrošnik znakov ne bo zamenjeval.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Stroškovna zahtevka tožeče stranke in stranke z interesom se zavrneta.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo zavrnil ugovor tožnika zoper registracijo znamke ''PINEX'', št. Z-201370294 in odločil, da posebni stroški v tem postopku niso nastali. V obrazložitvi je navedel, da je prejel prijavo znamke za znak ''PINEX'' za blago po Nicejski klasifikaciji (v nadaljevanju NK), razvrščeno v razred 5 (farmacevtski proizvodi: farmacevtski pripravki in snovi, ki vsebujejo paracetamol za zdravljenje bolečin, glavobolov in bolečin v mišicah ter za zmanjševanje vročine in mrzlice). Ker je prijavljeni znak ustrezal zahtevam iz 99. člena Zakona o industrijski lastnini (v nadaljevanju ZIL-1), je organ objavil prijavo znamke. V roku 3 mesecev je tožnik kot imetnik starejše nacionalne znamke ''LINEX'' za blago iz razreda 5 po NK vložil ugovor na podlagi točke b) 44. člena ZIL-1. Organ je po primerjavi znakov ob upoštevanju načela celovite presoje ugotovil, da si znaka nista podobna. Uvodoma je primerjal blago obeh znakov in ugotovil, da je blago identično. V zvezi s primerjavo znakov pa je najprej opravil vizualno primerjavo in ugotovil, da sta znaka sestavljena iz ene besede, tako da določitev dominantnega dela ni mogoča. Oba znaka sta besedna znaka, v običajnih črkah in se ujemata v vseh črkah (-INEX), razen v prvi črki - P in L, ki sta prvi črki znakov in vizualno različni, vendar sta si znaka kot celota podobna. V zvezi s fonetično primerjavo je navedel, da se znaka fonetično ujemata v vseh glasovih, razen v prvem. Črki P/L sta soglasnika, prvi nezveneči, drugi zveneči, fonetično precej različna. Zaradi enakih drugih glasov sta si znaka fonetično dokaj podobna. V zvezi s pomensko primerjavo pa je navedel, da noben od znakov nima pomena, zato pomenska primerjava ni mogoča. Sklenil torej je, da sta si znaka podobna v vizualnem in fonetičnem smislu v toliki meri, v kolikor se ujemata v štirih od petih črkah, to je v črkah I-N-E-X, razlikujeta se v prvi črki P oziroma L. Organ je še navedel, da mora primerjava nasprotujočih znakov temeljiti na njihovem celotnem vtisu, ob upoštevanju zlasti njunih razlikovalnih in prevladujočih elementov. Tem močnejši razlikovalni učinek bo imela prejšnja znamka, tem večja bo verjetnost zmede (glej po analogiji sodbo Sodišča EU C-251/95, točka 20). Pri nobenem od znakov ni mogoče določiti dominantnega elementa. Tožnik kot vložnik ugovora ni posebej izpostavljal razlikovalnosti svoje znamke zaradi intenzivne uporabe ali ugleda, zato bo razlikovalni značaj upoštevan ''per se''. V tem primeru je relevantni potrošnik oseba, ki je strokovna javnost s področja medicine in farmacije, in splošna javnost. Ker pa blago neposredno vpliva na zdravje in počutje ljudi, so vsi potrošniki tega blaga nadpovprečno pozorni. Organ je v zvezi z oceno verjetnosti zmede v javnosti zaključil, da sta črki P in L različni z vizualnega in fonetičnega vidika in ju ni mogoče zamenjati. Ker gre za prvo črko v besedi, jima je namenjena večja pozornost, tako ko beremo in ko poslušamo. Pri zdravilih so vsi nadpovprečno pozorni, saj bi nepravilno predpisovanje, izdajanje in predvsem konzumiranje lahko imelo negativne in celo usodne posledice za končnega potrošnika. Zdravila v Sloveniji tudi niso v prosti prodaji, pač pa se jih da dobiti v lekarnah, nekatera le na recept. Pa tudi, če niso na recept, je med kupcem in blagom še farmacevt - posrednik, ki daje razne nasvete in navodila glede vrste zdravil in njihove uporabe. Verjetnost, da bi prodal napačno zdravilo, je zato minimalna. Prav tako je zanemarljiva verjetnost, da bi pri končnem potrošniku prišlo do zamenjave zdravil pri konzumiranju. Le-ta praviloma nima v domači lekarni zdravil obeh znamk, če pa že, pa je še toliko bolj pozoren pri jemanju zdravil. Ker se znamke farmacevtskih proizvodov različnih proizvajalcev velikokrat končujejo na -EX, -NEX ali celo -INEX (v EU 41, samo v Sloveniji 8), te končnice povprečni potrošnik ne povezuje z določenim proizvajalcem. Zato je po mnenju urada verjetnost povezovanja znamk zanemarljiva.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma navedel, da odločbo izpodbija iz razlogov bistvenih kršitev določb postopka, napačne uporabe materialnega prava in nepopolne in zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Po mnenju tožnika je organ napačno ugotovil dejansko stanje pri ugotavljanju stopnje pozornosti relevantnega potrošnika. Organ je očitno spregledal, da so tovrstni preparati (probiotiki in protibolečinska sredstva) potrošnikom dostopni brez recepta in se za nakup slednjih ni treba predhodno posvetovati z zdravnikom ali farmacevtom, uporabljajo pa se tudi v veterini, kjer društva za zaščito živali gledajo na ceno in niso bolj pozorna na zdravje in počutje. Možnost zamenjave med znakoma je podana, saj prijavljeni znak poseže v prejšnjo znamko v smislu temeljne funkcije, tj. razlikovanja blaga farmacevtskih preparatov, saj potrošnik lahko šteje to blago kot blago drugega imetnika blagovne znamke. Možnost obstaja tudi zaradi podobnosti znakov, saj bo potrošnik predpostavlja povezanost med njima. Ker oba znaka ščitita farmacevtske proizvode, je blago podobno tudi po kriterijih: prodajna mesta, kraj proizvodnje, namen blaga, zato je mogoče zaključiti, da ga bo potrošnik štel za blago istega izvora in napačno sklepal, da gre zgolj za drugo linijo proizvodov istega proizvajalca. Sicer pa so farmacevtski preparati, ki se jih da dobiti brez recepta, dostopni tudi preko spleta, v t.i. spletni lekarni, brez posrednika - farmacevta. Oba znaka tudi asociirata na kemijo, torej sta znaka tudi pomensko podobna. Vsak od primerjanih znakov vsebuje črko tuje abecede, kar bo pritegnilo potrošnikovo pozornost in mu dodatno vzbujalo napačno predstavo, da gre za blago istega proizvajalca. Vsak potrošnik si neznano ali brezpomensko besedo zapomni na podlagi lastnih asociacij in slednje ne razlikuje na podlagi ene same črke. Nenazadnje pa potrošnik ne pride vsakodnevno v stik z različnimi farmacevtskimi preparati. Večina potrošnikov nima možnosti, da bi neposredno primerjala oba znaka, ampak prikliče nepopolno podobo, ki jo ima v zavesti. Posledično je zelo majhna možnost, da bo znaka analiziral in imel v spominu minimalne podrobnosti oziroma razlike. Tožnik je poudaril, da je prejšnja znamka LINEX široko znana in uveljavljena na svetovnem trgu in jo kot tako poznajo tudi tisti potrošniki, ki sicer ne kupujejo takih izdelkov in potemtakem učinkuje že na simbolni ravni in pomeni takšno garancijo kvalitete, da bi uporaba povzročila zmedo pri potrošniku. Ugotavljanje razlikovalnega učinka je zaradi posebej intenzivne narave ključnega pomena, saj se ocenjuje sposobnost znamke za identificiranje blaga, za katerega je znamka registrirana in s tem razlikovanje tega blaga glede na njegovega proizvajalca. Organ pri ugotavljanju podobnosti tudi ni upošteval, ali gre pri konkurenčnih znakih za tako svojstvenost prijavljenega znaka, ki je povprečnemu potrošniku vidna na prvi pogled. Za podobne v smislu 44. člena ZIL-1 je treba šteti tiste znake, ki povprečnemu potrošniku ne omogočajo ločevati med blagom različnih proizvajalcev, s čimer je izničena temeljna funkcija blagovnih znamk, to je razlikovati blago različnih proizvajalcev na trgu. Tožnik je zato predlagal, da sodišče po izvedbi predlaganih dokazov na glavni obravnavi odločbo odpravi in zavrne registracijo znamke ''PINEX'', podredno, da odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, v obeh primerih pa naloži toženki povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov, ki izhajajo iz izpodbijane odločbe. Še vedno je vztrajala, da sta tako strokovna, kot laična javnost pri nakupu farmacevtskih preparatov bolj pozorna, saj gre za splošno osveščenost oziroma za bolj skrben odnos, ki velja na splošno. Enako velja za nakup zdravil za živali. Ker pa je organ ocenil, da si znaka nista podobna, prijavljeni znak ne posega v prejšnjo znamko v smislu temeljne funkcije razlikovanja blaga. Sicer so pa skoraj vsa imena zdravil domišljijska brez konkretnega pomena, ki lahko zaradi svojih tipičnih končnic asociirata na kemijo, ampak to ne pomeni, da bi bila zato zamenljivo podobna. V ugovoru pa se tožnik ni skliceval na točko c) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Predlagala je zavrnitev tožbe.

4. Stranka z interesom A. se je v odgovoru na tožbo skliceval na obrazložitev izpodbijane odločbe, obširno in podrobno prerekal tožbene navedbe po posameznih sklopih, opozoril na sodno prakso naslovnega sodišča (I U 1852/2011 - primerjava METAFEN vs. TAFEN) in Urada EU za intelektualno lastnino (npr. odločba št. B2393497), in da se na pomembno podobnost tožnik v ugovoru sploh ni skliceval, zaradi česar teh navedb ni mogoče upoštevati, ker gre za tožbene novote. Prav tako ne drži, da ljudje v veterini gledajo le na ceno proizvoda. Tudi na spletnih portalih pa je zelo skrbno poskrbljeno za to, da ne pride do zmede v javnosti glede naročanja zdravil. Sicer sta pa zdravili namenjeni povsem različnim zdravstvenim težavam, zato ne bo prišlo do zmede v javnosti. Tožnik pa se tudi ni skliceval na ugled zaradi obsežne uporabe v postopku pred organom. Predlagal je zavrnitev tožbe in da sodišče naloži tožniku povrnitev njegovih stroškov postopka.

5. V pripravljalnih vlogah je tožnik vztrajal pri dosedanjih navedbah, opozoril na stališče Sodišča EU o celoviti presoji verjetnosti zmede, poudaril, da gre zgolj za različno eno črko, postavljeno na istem mestu. Opozoril je na prakso Urada EU za intelektualno lastnino (npr. odločba R 905/2015 z dne 28. 1. 2016 v zadevi ALIQUA vs. TALIKA, odločba C 16/06 z dne 18. 12. 2008 v zadevi MOBILIX vs. OBELIX, itd). Razlika v preostalih črkah je preneznatna, da bi preprečila podobnost med znakoma (npr. odločba R 729/2014 z dne 13. 5. 2015 v zadevi LISAN vs. FRISAN, odločba B 2 088329 z dne 24. 10. 2014 v zadevi FINEX vs. KINEX). Znamke, ki vsebujejo -INEX, pa so ali neveljavne (UVINEX, ANGINEX, EPRINEX, BINEXIS), veljavna LINEX BEBE je registrirana na tožnika, ostale znamke, pa imajo različno strukturo oziroma so večje razlike (npr. UV-INEX). Torej ni mogoče trditi, da so se potrošniki navadili na to končnico.

6. Stranka z interesom A. se je v pripravljalni vlogi še opredelil do posameznih citiranih aktov iz zadnje pripravljalne vloge tožnika in predlagal kot doslej.

7. Tožba ni utemeljena.

8. V obravnavanem primeru je sporna odločitev upravnega organa o zavrnitvi ugovora tožnika zoper registracijo znamke ''PINEX'', št. Z-201370294. 9. Organ je sporno odločitev sprejel na podlagi točke b) prvega odstavka 44. člena ZIL-1. Po točki b) se kot znamka ne sme registrirati znak, ki je enak ali podoben prejšnji znamki druge osebe in če so blago ali storitve, na katere se nanašata znak in znamka, enaki ali podobni, zaradi česar obstaja verjetnost zmede v javnosti, pri čemer verjetnost zmede vključuje verjetnost povezovanja s prejšnjo znamko.

10. Organ je sprejel svojo odločitev na podlagi opravljene analize o (ne)podobnosti med znakoma ter med blagom, za katero sta registrirani prijavljeni znak in prejšnja znamka. Za blago, za katero sta registrirani prijavljeni znak in prejšnja znamka (blago iz razreda 5 - farmacevtski proizvodi oziroma farmacevtski pripravki in snovi, ki vsebujejo paracetamol za zdravljenje bolečin, glavobolov in bolečin v mišicah ter za zmanjševanje vročine in mrzlice) je organ ugotovil, da je identično. To je med strankama nesporno. Sporno pa je, ali je organ sprejel pravilen zaključek pri presoji (ne)podobnosti med znakoma in posledično pri oceni verjetnosti zmede v javnosti.

11. Organ je v zvezi z vizualno analizo podobnosti obeh znakov uvodoma opredelil način presoje v primerih, ko gre (kot tudi v obravnavanem primeru) za besedna znaka, zapisana v običajnih črkah in brez dodatnih grafičnih elementov, ko je treba opraviti vizualno, fonetično in pomensko analizo s poudarkom na najbolj razlikovalnih oziroma dominantnih delih znakov, če jih je mogoče najti. Slednjih (torej razlikovalnih oziroma dominantnih delov) pri primerjanih znakih tudi po oceni sodišča ni mogoče najti. Sodišče se tudi strinja, da sta si znaka vizualno in fonetično podobna v toliki meri, kolikor se ujemata v štirih črkah od petih črk, kot jih oba znaka vsebujeta, ter da je razlika le v začetni črki: P/L. Ker pa sta oba znaka registrirana za farmacevtske proizvode, se sodišče tudi strinja z zaključkom organa o nadpovprečni pozornosti povprečnega potrošnika (na eni strani zdravnika oziroma farmacevta in na drugi strani končnega potrošnika), saj že različni začetni črki (na katere je potrošnik bolj pozoren glede na proces oziroma potek branja in pisanja z leve proti desni) z vizualnega in fonetičnega vidika zadoščata, da potrošnik znakov ne bo zamenjeval. Pri tem tožnik ne more biti uspešen v zatrjevanju, da je možno tovrstna zdravila (protibolečinska zdravila ter probiotike) nabaviti tudi brez recepta, torej brez predhodnega posvetovanja z zdravnikom ali farmacevtom. Glede na indikacije obravnavanih farmacevtskih proizvodov (bolečine v mišicah, glavobol, idr. (PINEX) : uravnavanje in lajšanje težav s prebavo (LINEX)) je povprečni potrošnik nedvomno bolj oziroma nadpovprečno pozoren, kateri proizvod bo nabavil (in nato tudi zaužil) za svoje zdravstvene težave. Enako pa velja tudi za društva, ki skrbijo za živali in ki potrditvi tožnika nabavljajo ta zdravila za uporabo v veterini, ozirajoč se pri tem le na ceno, saj bodo tudi ta društva pri nabavi oziroma uporabi teh zdravil (nadpovprečno) pozorna glede na zdravstvene težave živali, katere naj bi ta zdravila odpravila. Ob ugotovitvi, da sta znaka iz povedanih razlogov nezamenljiva, pa tudi ne drži, da znak PINEX posega v temeljno funkcijo znamke LINEX. Kot pa že povedano zgoraj, je treba glede na vrsto blaga, ki ga oba znaka pokrivata, in posledično enaka oziroma ista prodajna mesta, kjer je možno to blago nabaviti, krajev proizvodnje, kjer se jih izdeluje, in njihov namen (torej zdravljenje oziroma lajšanje zdravstvenih težav), upoštevati, da je pozornost potrošnika pri nabavi oziroma uživanju tega blaga nadpovprečna in je možnost zamenjave zato neobstoječa oziroma minimalna, torej ne v taki meri, da bi preprečila registracijo prijavljenega znaka.

12. Tožnik tudi ugovarja, da je možno tovrstno blago nabaviti na spletu v spletnih lekarnah, torej brez posrednika (farmacevta). Sodišče ugotavlja, da te trditve tožnik v ugovornem postopku pred upravnim organom ni podal, zato jo je šteti za tožbeno novoto glede na tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in 52. člen ZUS-1. Tožnik v tožbi namreč ni pojasnil, zakaj tega dejstva ni navajal že v upravnem postopku. Sodišče zato tega ugovora vsebinsko ne bo presojalo.

13. Po mnenju tožnika oba znaka tudi asociirata na kemijo in sta si zato pomensko podobna. Uvodoma je treba ugotoviti, da je tožnik v ugovornem postopku glede pomenske analize obeh znakov sam navedel, da primerjana znaka nimata pomena, zaradi česar ju pomensko ni mogoče primerjati. Tak pa je bil tudi zaključek organa v izpodbijani odločbi. Tožnik je torej glede na sedaj v tožbi uveljavljani ugovor v zvezi z opravljeno pomensko analizo v primerjavi z ugovori, podanimi v upravnem postopku, sam s seboj v nasprotju. Ne glede na to, pa sodišče (tudi) ocenjuje, da je ta tožbeni ugovor pavšalen in zato tudi neutemeljen, saj tožnik ne pojasni, v čem oziroma zaradi česar naj bi ta znaka asociirala na kemijo. Zgolj dejstvo, da oba znaka vsebujeta tujo črko abecede, s katero ne prideš vsakodnevno v stik, pa tudi ne poveča verjetnosti zmede, saj je ne samo pri farmacevtskih proizvodih, temveč tudi pri izdelkih široke potrošnje, uporaba tujih črk abecede precej pogosta, kar je rezultat odprtosti trga (ne samo trga EU, temveč tudi svetovnega trga), in česar so potrošniki v današnjem času navajeni. Ne-vsakodnevna uporaba farmacevtskih proizvodov pa zgolj še pripomore k nadpovprečni pozornosti povprečnega potrošnika pri ravnanju z obravnavanim blagom. Organu zato tudi ni bilo treba preverjati, ali gre za t.i. svojstvenost znaka, ki je potrošniku vidna že na prvi pogled, saj ne samo, da je na slovenskem trgu in trgu EU več registriranih znamk s končnico - INEX (čemur tudi tožnik ne nasprotuje), temveč ob ugotovljeni ne-podobnosti obeh znakov znak LINEX nedvomno ne poseduje lastnosti ''svojstvenosti''. Dejanska uporaba na trgu registriranih znamk pa ni relevantna okoliščina pri presoji razloga po b) točki 44. člena ZIL-1. 14. Tožnikovega ugovora, da je njegova znamka znana znamka, ki je široko uporabljena, uveljavljena na svetovnem trgu in da učinkuje že na simbolni ravni, zaradi česar prijavljenega znaka iz tega razloga ni možno registrirati in s čimer tožnik uveljavlja ugovor po točki c) 44. člena ZIL-1, pa sodišče tudi ne bo vsebinsko presojalo. Tudi pri tem ugovoru gre namreč za tožbeno novoto (20., 52. člen ZUS-1), saj gre za ugovor, ki ga tožnik v ugovornem postopku pred organom ni uveljavljal, v tožbi pa tudi ni navedel razloga, zakaj ne.

15. Odločbe oziroma sodbe evropskih inštitucij, ki jih je tožnik navedel kot za ta primer relevantne zadeve, pa z obravnavano zadevo niso primerljive. Tako je v zadevi R 905/2015 (ALIQUA vs. TALIKA) s konkurirajočima znakoma zaščiteno blago široke potrošnje (hrana, čistila, kozmetika, itd.), v sodbi C-16/06 (OBELIX vs. MOBILIX) tudi (telekomunikacije, telefonske kartice, električni, elektronski, fotografski aparati, itd), tako tudi v odločbi R 729/14 (LISAN vs. FRISAN) (meso, piščanec, riba, kava, čaj kakav, sladkor, itd). V sodbi T-75/13 (MOMARID vs. LONARID) pa se je sodišče postavilo na enako stališče kot organ v izpodbijani odločbi, namreč, da je raven povprečnega potrošnika pri uporabi farmacevtskih proizvodov nadpovprečna, da je vizualna in fonetična podobnost med znakoma malo nad povprečjem (ob nepomembni pomenski analizi), presodilo pa je tudi, da je pritožbeni organ pri OHIM (sedaj EUIPO) narobe ocenil podobnost blaga (''chemicals for pharmaceutical use'' vs. ''pharmaceutical preparations''). V sodbi T 585/10 (PENTEO vs. XENTEO) pa je sodišče sicer presodilo, da sta si znaka podobna, vendar pa ni šlo za blago iz razreda 5, temveč za blago iz razreda 9 (aparati za snemanje, transmisijo, reprodukcijo, itd), 38 (telekomunikacije), 42 (svetovalne storitve visokokvalificiranih oseb v zvezi z informacijsko tehnologijo, ipd), torej nedvomno za blago (v večjem delu) široke potrošnje oziroma drugačno vrsto blaga kot v obravnavanem primeru in zato je stopnja pozornosti drugačna kot pri obravnavanem blagu. V sodbi T 172/05 (ARMAFOAM vs. NOMAFOAM) pa sta besedi precej daljši (trije zlogi oziroma štirje zlogi za angleško ne-govorečo javnost in od tega zadnji trije zlogi (ma-fo-am) identični) in gre že zato za drugačno situacijo. V sodbi T 493/12 pa sta konkurirajoča znaka GEPRAL vs. DEPRAL, torej je različna tudi zgolj prva črka znakov, vendar pa sta si prvi črki tudi podobni po videzu oziroma obliki, zaradi česar je podobnost med znakoma večja in torej ne gre za enak oziroma podoben primer. V odločbi B 2 088 329 (FINEX vs. KINEX) pa je pritožbeni organ pri EUIPO sicer presodil, da sta si znaka podobna do te mere, da lahko povzročita zmedo v javnosti, vendar je v tem primeru relevantno območje Češka in ne Slovenija, blago pri prijavljenem znaku pa je v (sicer manjšem) delu blago, ki je namenjeno široki potrošnji, torej je pozornost povprečnega potrošnika nižja kot pri farmacevtskih proizvodih.

16. Glede na povedano je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen, odločba pa je pravilna in na zakonu utemeljena.

17. Odločitev o zavrnitvi tožnikovega stroškovnega zahtevka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1. 18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka stranke z interesom Actavis Group pa temelji na smiselni uporabi 154. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po prvem odstavku 154. člena ZPP mora stranka, ki v pravdi ne uspe, nasprotni strani in njenemu intervenientu povrniti stroške. Ker je stranka z interesom (objektivno gledano) uspela s svojim predlogom v odgovoru na tožbo, da se tožba zavrne kot neutemeljena, je zaradi navedenega načeloma upravičena do povrnitve stroškov postopka. Ker pa se po prvem odstavku 155. člena ZPP povrnejo stranki le ''potrebni stroški'', je treba ugotoviti, ali so navedbe stranke z interesom v odgovoru na tožbo (in njenih nadaljnjih vlogah) take, ki so (bile) pomembne za razjasnitev zadeve oziroma ki (so) vplivale na odločitev sodišča. Po presoji sodišča stranka z interesom takšnih navedb ni podala, saj je v pretežni meri povzela obrazložitev izpodbijane odločbe in citiranih aktov. S temi navedbami pa ni vplivala na odločitev sodišča, saj je sodišče pri presoji pravilnosti in zakonitosti odločbe vse navedeno (med drugim) tudi upoštevalo. Glede na navedeno stranki z interesom stroški postopka ne gredo. Tako stališče je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sklepu, I Up 276/2013 z dne 21. 11. 2013, ter v sklepu I Up 191/2015 z dne 1. 10. 2015.