Jedro

Ker Codice Civile v nobenem izmed členov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niti s kakšno drugo določbo ne določa (krajšega) roka za zastaranje terjatev iz naslova pogodbenih razmerij med gospodarskimi subjekti, je pravilno stališče pritožbe, da po italijanskem pravu v takšnem primeru velja (splošni) 10-letni zastaralni rok.

Tožnica do zakonskih zamudnih obresti po ZPOMZO in ZPOMZO-1 po lastnih trditvah ni upravičena. Sama namreč trdi, da je treba zahtevek presojati po italijanskem pravu, kar pomeni, da ji gredo le obresti v višini in obliki, kot jih predpisuje italijansko pravo, zato je njen zahtevek v tem delu nesklepčen.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v delu, kki se nanaša na glavnico 38.564,70 EUR in stroške postopka (izvršilnega in pravdnega) ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. V preostalem (glede zakonskih zamudnih obresti) se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu razveljavi in se zavrne tožbeni zahtevek za plačilo 38.564,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov:

3.690 DEM za čas od 5.11.1998 dalje do 31.12.2001;

66.236 DEM za čas od 20.12.1998 dalje do 31.12.2001;

2.200 DEM za čas od 30.12.1998 dalje do 31.12.2001;

3.300 DEM za čas od 16.2.1999 dalje do 31.12.2001;

38.564,70 DEM od 1.1.2002 dalje do plačila.

Tožečo stranko je še obsodilo na plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

Svojo odločitev je oprlo na ugotovitev, da je terjatev tožnice zastarala.

Zoper sodbo je vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov tožnica in pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo v celoti razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje.

Pritožba je bila vročena tožencu, ki je v odgovoru na pritožbo predlagal njeno zavrnitev.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije št. Su 72/2010-10 z dne 9.2.2010 prenešena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

Pritožba je delno utemeljena.

1. Glede glavnice Tožnica in toženec sta se v obdobju, iz katerega izhajajo sporne terjatve, ukvarjala z izdelavo in prodajo snežnih topov. Vtoževane terjatve temeljijo na neplačanih računih, ki se nanašajo na dobavo raznih delov tožencu (npr. visokotlačni vodni hidrant, ventili, črpalke itd., priloga A38) in na določene storitve. Ker je tožnica družba s sedežem v Italiji, toženec pa je bil v spornem obdobju podjetnik s sedežem v Sloveniji, je v tej pravdi sporno vprašanje, po katerem pravu je treba presojati pravno razmerje.

Sodišče prve stopnje tega vprašanja ni reševalo, temveč je pravno razmerje (v bistvu zgolj ugovor zastaranja toženke) presojalo po slovenskem in po italijanskem pravu hkrati ter prišlo do zaključka, da so vtoževane terjatve zastarane tako po določbi 374. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki se uporablja na podlagi določbe 1040. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kot tudi po določbah 2949., 2955. in 2956. člena italijanskega Codice Civile (CC).

V pritožbi tožnica napada stališče sodišča, da je terjatev po italijanskem pravu zastarala. Izpostavlja, da je splošni zastaralni rok po CC 10 let (2946. člen) in da za obravnavano zadevo ne pride v poštev nobeden izmed posebnih rokov v naslednjih členih.

Ta očitek pritožbe je utemeljen. Res je po italijanskem CC splošni zastaralni rok 10 let in ta rok velja tudi v obravnavani zadevi. Določbe, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi, ne pridejo v poštev. Člen 2949 CC ureja zastaranje terjatev iz družbeniških razmerij (5 let), peta točka 2955. člena CC ureja zastaranje pri prodajnih pogodbah, pri katerih kot prodajalec nastopa trgovec, kot kupec pa nastopa nekdo, ki ni trgovec (1 leto), prvi odstavek 2956. člena CC pa ureja zastaranje terjatev delavcev (3 leta). Za zastaranje obresti in drugih periodičnih terjatev, na katere se prav tako sklicuje sodišče prve stopnje, je določen rok enega leta (četrti odstavek 2948. člena CC). Ker CC v nobenem izmed navedenih členov, na katere se sklicuje sodišče prve stopnje, niti s kakšno drugo določbo ne določa posebnega (krajšega) roka za zastaranje terjatev iz naslova pogodbenih razmerji med gospodarskimi subjekti, je pravilno stališče pritožbe, da po italijanskem pravu v takšnem primeru velja (splošni) 10-letni zastaralni rok.

V takem položaju se izkaže kot ključno vprašanje, ki ga sodišče prve stopnje ni obravnavalo, katero pravo se uporabi za obravnavano razmerje. Po slovenskem pravu je namreč terjatev zastarala, torej je ugovor toženca utemeljen, po italijanskem pravu pa terjatev ni zastarala.

V času nastanka spornih terjatev, je mednarodno zasebno pravo urejal Zakon o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (v nadaljevanju ZUKZ). ZUKZ je v 8. členu določal, da se za zastaranje uporabi pravo, ki velja za vsebino pravnega posla oziroma pravnega dejanja. V zvezi s tem, katero pravo velja za vsebino posla, je v 19. členu določal, da se za pogodbo uporabi pravo, ki sta si ga izbrali pogodbeni stranki, če ta zakon ali mednarodna pogodba ne določa drugače. Če stranki nista izbrali prava, ki naj se uporabi, in če posebne okoliščine primera ne napotujejo na drugo pravo, se uporabi pravo, ki ga je za posamezno vrsto pogodbe določal ZUKZ v dvajsetih točkah 20. člena. Odločilno je torej vprašanje, kakšno vrsto pogodbe sta pravdni stranki sklenili oziroma ali so podane kakšne druge posebne okoliščine, ki napotujejo na drugo pravo.

Glede narave pogodbenega razmerja pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zgolj toženec podal trditve v tej smeri, in sicer v prvi pripravljalni vlogi, kjer je navedel, da tožnica eno terjatev (račun z dne 31.1.1999) uveljavlja na podlagi podjemne pogodbe, druge pa na podlagi prodajne pogodbe. Te trditve tožnica ni prerekala, zato so lahko podlaga za opredelitev narave pravnega razmerja pravdnih strank.

Za pogodbo o prodaji premičnin ZUKZ v prvi točki 20. člena določa, da se ob odsotnosti dogovora o izbiri prava in drugih posebnih okoliščin uporabi pravo kraja, kjer je imel prodajalec ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež. Za podjemno pogodbo (pogodbo o delu) pa v drugi točki istega člena določa, da se uporabi pravo kraja, kjer je imel podjemnik ob prejemu ponudbe prebivališče oziroma sedež. V obeh primerih je torej uveljavljeno načelo karakteristične izpolnitve. Za obravnavano zadevo to pomeni uporabo italijanskega prava, saj je v zvezi z uveljavljenimi terjatvami tožnica bodisi podjemnica (račun z dne 31.1.1999), saj tožencu zaračunava opravljene storitve, bodisi prodajalka (ostali računi), saj mu zaračunava dobavljene dele.

Pritožbeno sodišče nadalje ugotavlja, da se glede na ugotovitev, da tri terjatve izvirajo iz mednarodne prodajne pogodbe, postavlja vprašanje uporabe Konvencije Združenih narodov o pogodbah o mednarodni prodaji blaga (Ur. l. SFRJ-MP, št. 10/1984, v nadaljevanju: Dunajska konvencija), saj sta tako Italija kot tudi Slovenija v spornem obdobju že bili podpisnici te konvencije. V zvezi s tem je treba najprej ugotoviti, da Dunajska konvencija ne ureja zastaralnih rokov, ki so bili urejeni posebej v Konvenciji Združenih narodov o zastaranju terjatev na področju mednarodnega nakupa in prodaje blaga (Ur. l. SFRJ-MP, št. 5/1978, v nadaljevanju: Konvencija o zastaranju). Konvencija o zastaranju pa se uporabi le, če imata obe stranki ob sklenitvi pogodbe sedež v državah podpisnicah pogodbe. Ker Italija za razliko od Slovenije h Konvenciji o zastaranju ni pristopila, se ta ne more uporabiti v obravnavani zadevi. Iz navedenega sledi, da zastaranje ni posebej urejeno z mednarodnimi pogodbami, zato se glede tega vprašanja uporabi italijansko pravo v skladu z ZUKZ.

Ker se sodišče prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava ni ukvarjalo s preostalimi ugovori toženca (zlasti ugovorom pobota), je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, glede na opisane okoliščine primera pa je pomanjkljivost takšna, da je pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti. Zato je izpodbijano sodbo v tem delu (glede glavnice in stroškov postopka) razveljavilo in zadevo vrnilo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (355. člen ZPP).

2. Glede obresti Tožnica s pritožbo izpodbija sodbo sodišča prve stopnje v celoti. Vendar je po presoji pritožbenega sodišča odločitev o zavrnitvi obrestnega dela zahtevka pravilna. Zahtevek tožnice je namreč nesklepčen, saj iz trditev, ki jih tožnica navaja, ne izhaja utemeljenost zahtevka (3. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Po tožničinih trditvah je treba zahtevek presojati po italijanskem pravu, pri tem pa v obrestnem zahtevku zahteva, da se ji prisodijo »zakonske zamudne obresti«.

Pojem zakonskih zamudnih obresti se v slovenskem pravnem prostoru nujno navezuje na zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere zamudnih obresti. V skladu s sedaj veljavnim in prejšnjim Zakonom o predpisani obrestni meri zamudnih obresti (ZPOMZO in ZPOMZO-1) pa je predpisana obrestna mera vselej vezana na domač denar (glej 1. člen). Če bi torej bilo tako postavljenemu obrestnemu zahtevku tožnice ugodeno, bi to pomenilo, da so ji prisojene obresti, ki pripadajo upniku izključno za terjatve v slovenski valuti po predpisani obrestni meri, ki velja v slovenskem pravu. Tudi v izvršilnem postopku bi takšen izrek sodbe lahko izvršili le tako, da bi izračunali, zarubili in v korist tožnice prenesli znesek, ki ustreza višini zakonskih zamudnih obresti na podlagi omenjenih zakonov (ob tem, da bi bil zahtevek v delu, v katerem zahteva obresti od zneska v DEM v skladu z ustaljeno sodno prakso tudi neizvršljiv).

Pri tem je odločilno, da tožnica do obresti po ZPOMZO in ZPOMZO-1 po lastnih trditvah ni upravičena. Sama namreč trdi, da je treba zahtevek presojati po italijanskem pravu, kar pomeni, da ji gredo le obresti v višini in obliki, kot jih predpisuje italijansko pravo. Na to okoliščino je tožnico opozoril tudi toženec v ugovoru zoper sklep o izvršbi. Utemeljenost zahtevka za zamudne obresti v višini predpisane obrestne mere torej iz trditev tožnice ne izhaja, kar pomeni, da je zahtevek nesklepčen in zato iz materialnopravnih razlogov neutemeljen.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo v delu, ki se nanaša na obresti in v tem obsegu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Na podlagi določbe tretjega odstavka 165. člena ZPP je sodišče pridržalo odločitev o stroških pritožbenega postopka.