Jedro

Tožnik se (je) (v upravnem postopku in) v tožbi sklicuje na splošne razmere v Alžiriji in ne uveljavlja, da bi bilo njemu iz nekih razlogov izven okvira 27. člena ZMZ-1 „namerno odtegnjeno“ uživanje najbolj temeljnih pravic, ki bi mu omogočile preživetje. Zato tudi z vidika subsidiarne zaščite izpodbijani akt ni nezakonit. Seznanitev z dokazno oceno preden organ izda upravni akt na področju mednarodne zaščite ne pomeni tega, kar je predpisano v določilu 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, da mora uradna oseba stranki omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter da se o tem izreče. Pravica do izjave (obrambe) kot element znotraj splošnega pravnega načela dobrega upravljanja, kadar gre za izvajanje prava EU, je s strani Sodišča EU preko določbe o sodelovanju med državo članico in prosilcem za mednarodno zaščito (4. člen Kvalifikacijske direktive št. 2004/83 oziroma Kvalifikacijske direktive 2011/95) interpretirana tako, da sodelovanje med uradno osebo in prosilcem obstaja samo v prvi fazi ugotovitvenega postopka - obravnavanja dejstev in okoliščin.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanima aktom je tožena stranka odločila, da se prošnja za priznanje mednarodne zaščite prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je A.A.A., toj. ... v kraju B, Ljudska demokratična republika Alžirija, zavrne kot očitno neutemeljena.

2. V obrazložitvi akta je navedeno, da iz prošnje izhaja, da je bil tožnik v Alžiriji zaposlen v vojski in je dobil za plačilo le 100 evrov na mesec. To ne zadostuje za življenje, zato se je odločil, da odide in poišče delo nekje v Evropi in normalno živi. Nadalje je prosilec povedal, da je takšno plačo dobival ves čas opravljanja dela v vojski in da je odšel šele sedaj, ker je upal, da bo enkrat boljše. Ko pa je dobil višji čin, je plača vseeno ostala ista in zaradi tega je izgubil upanje, da bo kdaj boljše. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je bil kdaj v Alžiriji ogrožen, je odgovoril, da ni bil. 3. Prosilec je na osebnem razgovoru navedel, da je v Alžiriji živel v mestu B z mamo, osmimi sestrami in bratom. Oče ni živel z njimi, ker sta se z mamo ločila, so pa živeli v hiši, katere lastnik je oče. Oče je poročen z dvema ženskama in njegova mama je druga žena. O tem, kako se je preživljal, je prosilec dejal, da je služil v vojski in nato, ko je zapustil vojsko, je nekaj časa delal v gradbeništvu. Delala je tudi njegova mama. Prosilec je bil šest let zaposlen v vojski, v protiteroristični enoti, in sicer od leta 2013 do leta 2019. Prosilec je povedal, da v Alžiriji zaposleni v vojski najprej dobijo pogodbo za štiri leta, ki jo lahko nato oseba podaljša zopet za štiri leta. Prosilec je pogodbo podaljšal, vendar, ker čez šest let niso povečali mesečnega plačila, je vojsko zapustil. Skladno z nadaljnjimi vprašanji uradne osebe je prosilec povedal, da je povprečna mesečna plača v Alžiriji 200 evrov in da imajo v Alžiriji zelo nizko valuto. Ko je uradna oseba prosila za oceno njihovega ekonomskega stanja, je prosilec rekel, da nič niso imeli. Nadalje je prosilec povedal, da ima enajst let šole, da pa ni dokončal srednje šole.

4. Na poziv uradne osebe, da natančno opiše razloge, zaradi katerih je zapustil izvorno državo in prosi za mednarodno zaščito, je prosilec dejal, da je Alžirijo zapustil, ker tam njegova družina ni imela ničesar. Ker niso imeli dovolj denarja, niso mogli živeti. Situacija v Alžiriji je bila zelo slaba in prosilec tam ni mogel ostati. Zaradi tega je želel oditi v Evropo in si najti delo ter na ta način družini finančno pomagati. Ko ga je uradna oseba vprašala, ali je poskusil najti kakšno drugo bolje plačano delo, je prosilec odgovoril, da je v Alžiriji delo v vojski najbolje plačano. Uradna oseba je prosila za pojasnilo, kako to, da plačilo v vojski potem ni enako povprečni plači v državi. Prosilec je odgovoril, da kot je že prej rekel, dvesto evrov plače dobijo zdravniki, inženirji ali tisti, ki so v parlamentu. V vojski je delo najbolje plačano, glede na dejstvo, da nimajo izobrazbe. Prosilec je nato na vprašanje uradne osebe, ali skladno s povedanim torej ni mogel najti bolje plačanega dela, odgovoril pritrdilno. Po nadaljnjih vprašanjih uradne osebe je prosilec povedal, da sta on in njegova mama skrbela za vse družinske člane. Sestre in brat so še hodili v šolo, vendar brat, ki je starejši od njega, ni končal šolanja, ker je paraliziran. Na vprašanje uradne osebe, kako so lahko hodili v šolo, če niso imeli denarja za nič, kot je sam rekel, je povedal, da so šole v Alžiriji brezplačne. Nadalje je prosilec povedal, da je njegov edini razlog, da je zapustil Alžirijo, ekonomske narave in da tudi če bi imel v Alžiriji boljšo plačo, ne bi ostal, ampak bi odšel. Ko ga je uradna oseba vprašala, zakaj bi odšel, je prosilec rekel, da zato, ker v Alžiriji ni možno najti boljših služb. Povedal je, da so stvari v Alžiriji drage, plačilo pa nizko. Uradna oseba mu je predočila njegovo navedbo, da je bil zaposlen v vojski šest let in ga vprašala, zakaj se ni odločil že prej oditi iz Alžirije. Prosilec je odgovoril, da je vseskozi upal, da bo dobil boljše plačilo, ki pa ga niso povišali. Na vprašanje uradne osebe, ali so ostali zaposleni v vojski dobili višje plačilo po tolikem času opravljanja dela, je pojasnil, da normalno, osebo, zaposleno v vojski, morajo po štirih letih povišati, povišati ji morajo čin in dobiti bi morala višje plačilo. Prosilec pove, da so mu sicer povišali čin, a plačilo je ostalo isto in, da je potem še dve leti delal, nato pa zapustil vojsko. Prosilec je povedal, da na mesec zasluži med približno 40 in 50 evrov. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali je poskusil poiskati bolje plačano delo v kakšnem drugem kraju, je prosilec odgovoril, da ne, ker je v Alžiriji isto plačilo v vseh provincah.

5. Skladno z vprašanji uradne osebe je nato prosilec povedal, da je nekaj denarja za pot prihranil, in sicer v enem letu je to bilo 200 evrov. V Turčijo je odpotoval legalno, najprej pa je potoval ilegalno. Uradna oseba je prosilca nadalje vprašala, kako to, da ni zaprosil za mednarodno zaščito v Grčiji ali na Hrvaškem, na kar je dogovoril, da je bila Hrvaška zanj samo pot, da je samo hodil preko. V Grčiji pa so mu dali dokument, da mora zapustiti državo v roku enega meseca. Uradna oseba ga je vprašala, kakšna bi bila po njegovem mnenju situacija, če bi se moral sedaj vrniti v Alžirijo, in rekel je, da bi imel veliko težav. Rekel je, da živijo v revščini, da mora preživljati družino, saj pri Arabcih ženske ne delajo in da ne ve, kako naj preživi družino. Povedal je, da je zanj to zelo težko, prav tako pa ne ve, kaj bi tam sedaj delal. Na izrecno vprašanje uradne osebe, ali ima še kakšne druge razloge poleg teh, ki jih je omenil, je odgovoril, da nima drugega razloga.

6. Nadalje je uradna oseba prosilca vprašala, ali je bil kdaj kaznovan in ali je bil v zaporu in odgovoril je, da nikoli in da je sedaj to prvič. Uradna oseba ga je vprašala, kaj je razlog, da je sedaj priprt v Sloveniji in odgovoril je, da je to vprašanje pričakoval ter da je priprt, ker nima denarja. Povedal je, da je ukradel dva telefona. Prav tako je rekel, da ni tat. Ker pa je ukradel dva telefona, je sedaj v priporu. Na vprašaje, kaj pričakuje od Slovenije, je prosilec povedal, da samo to, da bi tukaj našel delo.

7. Pooblaščenka je nadalje vprašala, ali bi imel sedaj kakšne težave, glede na to, da je bil vojak in je zapustil vojsko. Prosilec je povedal, da je enkrat zapustil svojo enoto brez dovoljenja ter se čez dva tedna vrnil. Ko je prišel nazaj, je dobil datum za vojaško sodišče v kraju C. Takrat so odločili, da dva meseca ne dobi plačila, prav tako pa je dobil tudi za dva meseca pogojno zaporno kazen. Po preteku teh dveh mesecev je dobil pismo, v katerem je bila odpoved delovnega razmerja v vojski. Pismo je dobil 14. 2. 2019. Pooblaščenka je prosilca vprašala, kakšne so bile njegove naloge v vojski, kako so ravnali z njim in ali se je strinjal z nalogami, ki jih je dobil. Prosilec je odgovoril, da se je strinjal z nalogami in da ni imel takšnih težav. Na vprašanje pooblaščenke, ali se je strinjal z izrečeno kaznijo v vojski in, ali je bila kazen skladna s predpisi, je prosilec rekel, da se ni pritožil, ker je želel oditi iz vojske.

8. Tožena stranka v nadaljevanju pravi, da ekonomske težave oziroma slabe življenjske razmere ne predstavljajo razloga za priznavanje mednarodne zaščite, še posebej ne v primeru, ko so le-te odraz splošne situacije v državi in niso namerno povzročene. Prosilec pa niti ni zatrjeval, da bi bilo njegovo ekonomsko stanje posledica namernega ravnanja tretjih oseb ali države, ampak iz njegovih izjav izhaja, da gre za splošno stanje v državi.

9. Prosilec je torej v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je potrebno njegovo prošnjo za mednarodno zaščito zavrniti kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1).

10. Nadalje pristojni organ ugotavlja, da prosilec prihaja iz države, ki jo je Vlada RS 13. 6. 2019 z Odlokom od določitvi seznama varnih izvornih držav (Uradni list RS, št. 38/19) določila kot varno izvorno državo. Pristojni organ zaenkrat nima razloga za utemeljen dvom v točnost navedbe, da je prosilec državljan Ljudske demokratične republike Alžirije. V prosilčevih navedbah pa tudi ni nobenih tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Ljudska demokratična republika Alžirija ob upoštevanju njegovih posebnih okoliščin v smislu izpolnjevanja pogojev za mednarodno zaščito v skladu z ZMZ-1 zanj ni varna izvorna država. Kot predhodno obrazloženo, že same navedbe, s katerimi prosilec utemeljuje prošnjo za mednarodno zaščito, niso takšne narave, da bi predstavljale razlog za priznanje mednarodne zaščite.

11. Glede na navedeno je pristojni organ na podlagi pete alineje prvega odstavka 49. člena, v povezavi s prvo in drugo alinejo 52. člena ZMZ-1 zavrnil prosilčevo prošnjo za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno.

12. V tožbi tožnik pravi, da mu je bila izrečena pogojna obsodba, potem pa je dobil pismo o odpovedi delovnega razmerja v vojski. Tožena stranka je ocenila, da razlogi tožnika niso takšne narave, da bi lahko predstavljali utemeljen razlog za priznanje mednarodne zaščite, in da je tožnik navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite, zaradi česar je tožena stranka tožnikovo prošnjo kot očitno neutemeljeno zavrnila. Toženka bi morala resneje preučiti in zavzeti stališče do teg, da tožniku v Alžiriji niso zagotovljene osnovne človekove pravice, kot sta tožnikova pravica do dela in do pravične in zadovoljive nagrade, ki mu zagotavlja človeka vreden obstoj in življenje. Pa tudi tožnikova pravica do takšne življenjske ravni, ki mu zagotavlja zdravje in blaginjo in mu omogoča dostojen življenjski standard.

13. Človekove pravice so določene v različnih mednarodnih aktih, med drugim tudi v Splošni deklaraciji človekovih pravic, kot tudi v drugih mednarodnih aktih, socialnih in kulturnih pravicah. Ker so bile tožniku kršene osnovne človekove pravice, ima tudi pravico do mednarodne zaščite, vsaj do pridobitve statusa subsidiarne zaščite, ker obstaja utemeljen razlog, da bi ob vrnitvi v izvorno državo utrpel resno škodo, nečloveško in poniževalno ravnanje v smislu 28. člena ZMZ-1. 14. Tožena stranka dejstva, o tem, da je Alžirija varna izvorna država, tožniku ni predočila, in se tožnik o tem niti ni mogel izjaviti, zato je podana bistvena kršitev pravil postopka. Tožnik se ne želi vrniti v Alžirijo. Tožena stranka pa bi morala pridobiti dodatne in preverjene informacije o Alžiriji, česar pa v konkretnem primeru ni storila. Tožnik tudi ni bil seznanjen z dokazno oceno tožene stranke glede svojih izjav, ki bi jih lahko po potrebi tudi dopolnil. Tožniku pred izdajo odločbe ni bila dana možnost, da bi se izjasnil o vseh okoliščinah, na katere je tožena stranka oprla svojo odločbo. Iz izpodbijane odločbe ni razvidno ali je bil tožnik s pravico seznanitve o dokazni oceni sploh seznanjen, zato mu je bila tudi s tem kršena pravica do izjave in je podana bistvena kršitev pravil postopka.

15. Glede na to, da tožniku ni bila dana možnost dopolnitve ali dodatne pojasnitve svojih izjav niti možnost, da predloži (dodatne) listine, sodišču predlaga, da tožbi ugodi, odločbo odpravi, podrejeno pa, da zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

16. V odgovoru na tožbo tožena stranka opozarja na razliko med konceptom varne izvorne države in varne tretje države in zato meni, da glede na izpoved tožnika o razlogih za zapustitev Alžirije, ni bil kršena pravica do izjave tožnika v upravnem postopku.

17. Tožba ni utemeljena.

18. Kar zadeva odločitev tožene stranke glede zavrnitve statusa begunca med strankam niti ni sporno, da tožnik ni uveljavljal in da v predmetni zadevi očitno ni podan noben izmed petih možnih razlogov za preganjanje iz 27. člena ZMZ-1, zato je z vidika statusa begunca izpodbijani akt zakonit. 19. Glede neizpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito pa je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijanega akta navedla argument, da slabe življenjske razmere, ki so odraz splošne situacije v državi izvora prosilca za mednarodno zaščito, ki njemu niso namerno povzročene, ne more biti podlaga za mednarodno zaščito - to je za podelitev subsidiarne zaščite. Takšno stališče je namreč skladno z interpretacijo subsidiarne zaščite oziroma resne škode v povezavi z varstvom pravice do nečloveškega ravnanja iz 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah, ki jo je postavilo Sodišče EU v zadevi M'Bodj. V tej zadevi Sodišče EU pravi, da „tveganje poslabšanja zdravstvenega stanja državljana tretje države, ki ni posledica namerne odtegnitve zdravstvene oskrbe temu državljanu tretje države /.../ ni zajeto s členom 15(a) in (c) Kvalifikacijske direktive 2004/83 2011/95, saj škoda, opredeljena v teh določbah, vključuje smrtno kazen ali usmrtitev oziroma resno in individualno grožnjo za življenje ali osebno celovitost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada /.../ V členu 15(b) Kvalifikacijske direktive 2004/83 je resna škoda, ki lahko državljanu tretje države nastane v njegovi izvorni državi, opredeljena kot mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje.“1 /.../ Člen 6 te direktive tako vsebuje seznam storilcev resne škode, kar potrjuje tezo, da mora biti taka škoda povzročena zaradi ravnanja tretje osebe in da torej ne sme biti zgolj posledica splošnih pomanjkljivosti zdravstvenega sistema izvorne države.“2

20. Mutatis mutandis ta razlaga velja tudi za pravno situacijo, ko gre za uporabo novejše Kvalifikacijske direktive 2011/95, ker so omenjene določbe Kvalifikacijske direktive 2004/83 enake kot v Kvalifikacijski direktivi 2011/95, ki jo je slovenski zakonodajalec prenesel v ZMZ-1 prek določil 28. in 25. člena (ZMZ-1) in ko gre za morebitno tveganje z vidika 4. člena Listine EU o temeljnih pravicah zaradi slabih življenjskih pogojev zaradi pomanjkanja zaslužka za preživljanje družinskih članov. Tožnik se (je) namreč (v upravnem postopku in) v tožbi sklicuje na splošne razmere v Alžiriji in ne uveljavlja, da bi bilo njemu iz nekih razlogov izven okvira 27. člena ZMZ-1 „namerno odtegnjeno“3 uživanje najbolj temeljnih pravic, ki bi mu omogočile preživetje. Zato tudi z vidika subsidiarne zaščite izpodbijani akt ni nezakonit. 21. Vendar pa izpodbijani akt tudi ne sme biti v nasprotju s pravico do učinkovitega sodnega varstva v zvezi s prepovedjo nečloveškega ravnanja po sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) na temelju 3. členom EKČP. Zato je sodišče presodilo izpodbijani akt tudi s tega vidika.

22. Določba 3. člena EKČP bi lahko prišla v poštev, če bi zatrjevano ponižujoče ravnanje v primeru vrnitve tožnika v Alžirijo doseglo minimalno raven resnosti kršitve človekovega dostojanstva, pri čemer je to relativno in odvisno od okoliščin primera, kot so trajanje takšnega ponižujočega ravnanja, učinki ravnanja na fizično in psihično integriteto osebe, pa tudi od spola, starosti, zdravstvenega stanja. Ponižujoče ravnanje povzroča občutke strahu, podrejenosti, psihično trpljenje, kar lahko stre človekovo moralno in fizično držo, pri čemer lahko zadošča, da je posameznik ponižan v očeh žrtve, četudi ne tudi v očeh drugih. Morebiten namen poniževanja je treba upoštevati, vendar obstoj tega namena ni pogoj za to, da je podana kršitev te pravice.4 Obravnavana sodna praksa ESČP bi lahko bila relevantna, če izvorna država ne bi izpolnjevala sprejetih mednarodnih obvez glede varstva človekovega dostojanstva za kategorijo oseb, ki so v celoti odvisni od pomoči države v zvezi z minimalno zaščito pred ekstremno revščino (hrana, higiena, bivališče) in pred bivanjem v stalnem strahu pred nasiljem na ulici ter v okoliščinah brez perspektivnosti o možnem izboljšanju stanja,5 ali pa če bi bilo mogoče tudi državi pripisati del odgovornosti za nastalo hudo in splošno humanitarno krizo.6

23. Zatrjevana ekonomska šibkost tožnika brez neke posebne okoliščine, ki bi govorila za njegovo izstopajočo ranljivost, ne spada pod nobenega od omenjenih pravnih okvirov. Zato tožena stranka tudi ni imela obveznosti, da bi preverila stanje v izvorni državi z vidika informacij, ki so javno dostopne; poleg tega pa tudi tožnik, ki je imel pooblaščence že v upravnem postopku tega ni storil, da bi s tem ustvaril vsaj dvom z vidika 3. člena EKČP. Tudi glede na odgovornost države za morebitno socialno stisko tožnika tožnik v konkretnem primeru očitno ni izkazal pogojev za varstvo z vidika 3. člena EKČP, upoštevajoč standarde iz odločitve ESČP v zadevah Budina v. Russia in Larioshina v. Russia.7 Sodišče je ob tem upoštevalo, da je načelo nevračanja z vidika člena 19(2) Listine EU o temeljnih pravicah v kontekstu mednarodne zaščite varovano tudi v nadaljnjem postopku, ki bi pomenil pravni naslov za njegovo odstranitev iz Slovenije.8

24. Navedeno zadošča za to, da sodišče lahko tožbo zavrne kot neutemeljeno. Zadnji tožbeni ugovor, da tožnik ni bil seznanjen z uporabo koncepta varne izvorne države, in se zato ni mogel braniti, namreč ne more spremeniti odločitve.

25. Seznanitev z dokazno oceno preden organ izda upravni akt na področju mednarodne zaščite ne pomeni to, kar je predpisano v določilu 5. točke tretjega odstavka 146. člena ZUP, da mora uradna oseba stranki omogočiti, da se seznani z uspehom dokazovanja ter da se o tem izreče. Pravica do izjave (obrambe) kot element znotraj splošnega pravnega načela dobrega upravljanja, kadar gre za izvajanje prava EU, je s strani Sodišča EU preko določbe o sodelovanju med državo članico in prosilcem za mednarodno zaščito (4. člen Kvalifikacijske direktive št. 2004/83 oziroma Kvalifikacijske direktive 2011/95) interpretirana tako, da sodelovanje med uradno osebo in prosilcem obstaja samo v prvi fazi ugotovitvenega postopka - obravnavanja dejstev in okoliščin. To je faza, ki se nanaša na „ugotovitev dejanskih okoliščin, ki lahko pomenijo dokaze v utemeljitev prošnje,“ medtem ko se druga faza ugotovitvenega postopka nanaša na „pravno presojo teh dokazov, v okviru katere se na podlagi dejstev, ki so značilna za obravnavano zadevo, ugotovi, ali so izpolnjeni vsebinski pogoji za priznanje mednarodne zaščite;“9 v tej fazi postopka pa ni sodelovanja med uradno osebo in prosilcem.10

26. Upravno sodišče je že večkrat v pretekli sodni praksi natančneje obravnavalo ključne sestavne elemente pravice do izjave in je v eni zadnjih sodnih odločb sodno prakso Sodišče EU povzelo na naslednji način:

27. Pravica do dobrega upravljanja kot splošno pravno načelo v pravu EU med drugim zajema pravico do obrambe oziroma izjave v tem smislu, da ima stranka možnost, da se izreče o dejstvih in okoliščinah, da koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku pred sprejemom vsake odločbe, ki bi lahko vplivala na njegove pravno zavarovane interese oziroma pravice. Pravica do obrambe in izjave v upravnem postopku po pravu EU pomeni ne samo, da tožnik lahko koristno in učinkovito poda svoje stališče v upravnem postopku, ampak tudi, da upravni organ "učinkovito upošteva celoto upoštevnih elementov".11 Tožnik mora imeti pravico "popraviti napako", upravni organ mora "ustrezno upoštevati pripombe" stranke in ob tem "skrbno in nepristransko preučiti vse upoštevne elemente obravnavane zadeve in svojo določbo podrobno obrazložiti" in te obveznosti veljajo, "čeprav zakonodaja izrecno ne določa take postopkovne zahteve."12 Pravica do izjave v upravnem postopku oziroma do obrambe ni absolutna v tem smislu, da bi upravni organ moral pred sprejemom odločbe obvestiti stranko, da namerava zoper njo sprejeti določen akt in da bi mu moral predhodno posredovati dejstva, na katerih bo utemeljil odločbo, in ji dati rok za razmislek, za pripravo na zaslišanje.13 Vendar pa je po stališču Sodišča EU tudi glede tega treba dopustiti izjemo, kadar državljan tretje države ni mogel razumno domnevati, katera dejstva so mu očitana, ali kadar je bil objektivno v takem položaju, da nanje ni mogel odgovoriti brez nekaterih preverjanj ali postopkov, zlasti z namenom pridobitve potrdil.14 Ti standardi se v konkretnem primeru lahko prenašajo iz področja, ki ga ureja Direktiva o vračanju 2008/115/ES, na področje, ki ga urejata Kvalifikacijska direktiva št. 2011/95/EU ter Procesna direktiva št. 2013/32/EU, ker je Sodišče EU te standarde izpeljalo neposredno iz splošnih pravnih načel oziroma iz temeljne pravice do izjave (obrambe), ne pa iz besedila sekundarnega prava EU. Sodišča EU v zadevi M, v kateri Sodišče EU uporablja interpretacijo pravice do izjave kot splošnega pravnega načela iz sodbe v zadevi Boudjlida tudi za postopek zaslišanja prosilca za mednarodno zaščito,15 razlagi pravice do izjave iz zadeve Boudjlida dodaja, da za spoštovanje in zagotovitev pravice do izjave ni nujno, da je prosilec ustno zaslišan, ampak lahko v odvisnosti od okoliščin zadošča, da se prosilec izjavi v pisni vlogi. 16 Upravni organ pa mora v takem primeru voditi postopek tako, da odločbo sprejme ob "polnem poznavanju dejstev".17 Standard "polnega poznavanja dejstev" Sodišče EU v zadevi M poudarja, ker mora upravni organ postopek voditi tako, da upošteva tudi relevantna pojasnila prosilca v zvezi z neobstojem dokazov, verodostojnosti prosilca, da prosilcu omogoči, da podrobno navede svoja stališča glede elementov, ki jih mora pristojni organ upoštevati in da upošteva tudi informacije in stališča, ki jih navede prosilec, in so drugačne od tistih, ki jih je v okviru obravnave prošnje že predložil prosilec,18 in da upravni organ aktivno sodeluje s prosilcem, da zbere vse informacije (popolne in posodobljene), ki so potrebne za obravnavo prošnje.19 V okoliščinah primera M pravica do izjave "načeloma" ne vsebuje pravice prosilca, da na morebitnem ustnem razgovoru predlaga in zaslišuje priče.20

28. Pravica do izjave je samostojna človekova pravica v pravu EU ne samo v upravnem postopku, ampak tudi v upravnem sporu, ko se izvaja pravo EU, in to potrjeno velja za carinske zadeve,21 kot tudi za odločitve o vrnitvi tujcev, ki so nezakonito na ozemlju držav članic EU.22 Zato jo je treba priznati tudi tujcu, ki prosi za (podaljšanje) subsidiarno zaščito.23 V upravnem postopku gre namreč zaradi splošne sistematike Procesne direktive 2013/32/EU za "ključno fazo" v postopku odločanja, ko upravni ali para-sodni organ, "ki ima posebna sredstva in za to specializirano osebje, preizkusi prošnjo za mednarodno zaščito" /.../.24 Zaradi tega, če je v bistvenem delu pravica do izjave kršena v upravnem postopku sodišče ne more te kršitve v vsakem primeru odpraviti z uporabo določbe iz splošnega zakona o upravnem sporu, po kateri se opravi glavna obravnava, če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (druga alineja tretjega odstavka 59. člena ZUS-1). Uporaba tega določila ZUS-1 v primeru kršitve pravice do izjave v upravnem postopku, ko gre za izvajanje prava EU, ne bi bilo v skladu s pravico do dobrega upravljanja kot splošnim pravnim načelom v pravu EU.25

29. Upoštevajoč te okvire pravice do izjave Upravno sodišče v obravnavani zadevi ni našlo elementa v zvezi s pravico do izjave, ki ga tožena stranka ne bi upoštevala oziroma je tudi tožbeni očitek o tem pavšalen. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno tudi z vidika tožbenega ugovora o varstvu pravice do izjave. Takšno odločitev je sodišče sprejelo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. 1 Sodba Sodišče EU v zadevi C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 31-32. 2 Ibid. odst. 35; glej tudi odst. 36, 41. 3 Ibid. odst. 41. 4 Decision as to the admssibility Budina against Russia, app. no. 45603/05, 18. 6. 2009; M.S.S. v. Belgium and Greece, 21. 1. 2011, odst. 219-220. 5 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: M.S.S. v. Belgium and Greece, odst. 252-254, 263. 6 Glej na primer sodbo ESČP v zadevi: Sufi and Elmi v. the United Kingdom, odst. 278-283. 7 Enako je sodišče odločilo tudi v zadevi I U 1004/2018-6 z dne 16. 5. 2018. 8 C-542/13, M'Bodj, 18. 12. 2014, odst. 39. 9 C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 64; glej tudi odst. 65-70; C-148/13 do C-150/13, A B C, 2. 12. 2014, odst. 55. 10 C-277/11, M.M., 22. 11. 2012, odst. 68-69. 11 C-166/13, Mukarubega, odst. 47; C-249/13, Boudjlida, odst. 36. 12 C-166/13, Mukarubega, odst. 48-49; C-249/13, Boudjlida, odst. 37-39. 13 Ibid. odst. 43, 52-53, 55. 14 Ibid. odst. 56. 15 Glej C-560/14, M., 9. 2. 2017, odst. 25. 16 Ibid. odst. 27. 17 Ibid. odst. 32, 37, 41, 44, 49. 18 Ibid. odst. 36, 40. 19 Ibid. odst. 48. 20 Ibid. odst. 55-56. Več o tem glej sodbo Upravnega sodišča v zadevi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, odst. 19-23. 21 C-129/13 in C-130/13, Kamino International Logistics, 3. 7. 2014, odst. 29. 22 C-166/13, Mukarubega, 5. 11. 2014, odst. 43; C-249/13, Boudjlida, 11. 11. 2014, odst. 31. 23 Glej na primer sodbo Sodišča EU v zadevi C-560/14, M, 9. 2. 2017, odst. 25. 24 Ibid. odst. 116. 25 Sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 57/2019-8 z dne 25. 9. 2019, odst. 19-23.