Jedro

Pravica do pritožbe v pravdnem postopku ni odvisna od plačila takse za pritožbo.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in se vrne zadeva temu sodišču v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da ne obstoji v pobot uveljavljana terjatev tožene stranke nasproti tožeči stranki v znesku 613.470 SIT in da ostane v veljavi plačilni nalog Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. I 98/01153 z dne 16.11.1998 v delu, s katerim je bilo toženi stranki naloženo, da plača tožeči stranki 2.931.147 SIT z zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov ter stroške izvršilnega postopka. V ostalem delu, glede zamudnih obresti od zneska 775.841 SIT za čas od 20.10.1998 do 29.10.1998 pa je plačilni nalog razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo.

Proti tej sodbi se je tožena stranka pritožila dne 20.3.2002 in tedaj takse za pritožbo ni plačala. Z vlogo z dne 4.4.2002 je dostavila sodišču potrdilo z dne 27.3.2002 o plačilu sodne takse v znesku 58.600 SIT in na potrdilo prilepila še sodni kolek za 30 SIT.

Sodišče prve stopnje je z opominom pozvalo toženo stranko, da plača takso za pritožbo v znesku 58.622 SIT in takso za opomin v znesku 3.400 SIT. Tožena stranka je opomin prejela dne 2.4.2002. Sodišče druge stopnje je z izpodbijanim sklepom ugotovilo, da je pritožba umaknjena. Ugotovilo je, da tožena stranka ob vložitvi pritožbe ni izkazala plačila takse, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno z opominom zahtevalo plačilo takse in opominske takse. Tožena stranka je neutemeljeno odklonila plačilo takse za opomin. Poleg tega tudi ni plačala takse za pritožbo v celoti. Plačala je 58.600 SIT, morala pa bi plačati 58.622 SIT. Zato je na podlagi prvega odstavka 8. člena Zakona o sodnih taksah štelo pritožbo za umaknjeno.

Proti temu sklepu vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in sicer 8. člena Zakona o sodnih taksah in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. točko prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku. Predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijani sklep in naloži sodišču druge stopnje, da njeno pritožbo obravnava vsebinsko. Navaja, da je po položnici plačala 58.600 SIT in poleg tega s sodnimi koleki še 30 SIT, s čimer je plačala takso za pritožbo v celoti. Zaradi neplačila opominske takse pa sodišče druge stopnje ne bi smelo šteti pritožbe za umaknjeno. Ne gre namreč za takso na vlogo, na kar se nanaša prvi odstavek 8. člena Zakona o sodnih taksah. Predlaga, da revizijsko sodišče oceni, ali je Zakon o sodnih taksah kot upravnopravni predpis podlaga za procesne posledice, kakršne je določilo sodišče druge stopnje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (375. člen Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP).

Revizija je utemeljena.

Novela Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-I, Ur.l. RS št. 93/2001) s 5. členom spreminja prvi odstavek 8. člena osnovnega besedila (ZST), tako da se glasi: "Če taksa za vlogo, s katero se predlaga izdaja odločbe ali oprava dejanja ali za pravno sredstvo, niti po opominu ni v celoti plačana ali če vlogi ni priloženo dokazilo o plačilu sodne takse in niso podani pogoji za oprostitev plačila sodnih taks, sodišče šteje vlogo za umaknjeno, če zakon ne določa drugače." Pravila pravdnega postopka pa sicer določa ZPP. Ta zakon v nekaterih primerih šteje plačilo sodne takse za procesno predpostavko za dovoljenost vloge, na primer v četrtem odstavku 180. člena za tožbo in v 497. členu v postopku v gospodarskih sporih za napoved pritožbe. Plačila sodne takse pa ZPP ne določa kot predpostavko za dovoljenost pritožbe zoper sodbo po določbah 333. do 366. člena. Ker ZPP v posameznih primerih veže dovoljenost vloge ali napovedi na plačilo sodne takse, to pomeni, da v drugih primerih, kjer tega ne določa, pravica do pravnega sredstva ni odvisna od plačila sodne takse.

Zakon o sodnih taksah po svoji pretežni vsebini ni postopkovni predpis, ker sam ne ureja pravil postopka, je pa v tesni zvezi s predpisi, ki urejajo sodne postopke, ker določa, v katerih sodnih postopkih, za katera procesna dejanja in v kakšnih zneskih se plačujejo sodne takse, način plačevanja in prisilne izterjave in druga vprašanja v zvezi s tem. Kot določbo, ki se nanaša na pravila sodnih postopkov, je mogoče šteti tudi novelirani prvi odstavek 8. člena ZST, ki določa kot sankcijo za neplačilo sodne takse, da sodišče šteje netaksirano vlogo za umaknjeno. Vendar ima ta določba izrecno omejitev - če zakon ne določa drugače. Kateri zakon in na kakšen način lahko to ureja drugače, pa je prepuščeno razlagi predpisov. ZPP je matični zakon za vprašanja pravdnega postopka, ki jih ta zakon ureja celovito. Med drugim kot pomembno vprašanje podrobno urejuje pravico do pritožbe in sploh pritožbeni postopek v celoti. S tem konkretizira ustavno pravico do pritožbe oziroma do pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih in lokalnih organov ter nosilcev javnih pooblastil (25. člen Ustave RS). Ker je pravica do pritožbe ustavna pravica, je treba vse omejitve te pravice obravnavati ozko. Po tem se je treba ravnati pri razlagi zakonskih predpisov. Z razlago zakonov ni mogoče utemeljiti omejitev pravice do pritožbe, ki jih zakon ne določa izrecno in v skladu z navedenim ustavnim načelom. To pomeni, da ZPP, ki sicer v posamičnih primerih šteje plačilo takse kot procesno predpostavko, v vseh drugih primerih, ko to v zakonu ni navedeno, to vprašanje rešuje drugače, kot ga ureja prvi odstavek 8. člena ZST. Iz tega sledi, da pravica do pritožbe v pravdnem postopku ni odvisna od plačila takse. Za izterjavo neplačane takse določa ZST poseben postopek (26. do. 31. člen), s katerim je mogoče zagotoviti izvajanje tega zakona. S sankcijami, ki jih ZPP ne določa, in s katerimi je strankam kratena ustavna pravica do pritožbe, ni mogoče zagotavljati fiskalnih interesov. Zato je izpodbijani sklep napačen. Temelji na napačni razlagi prvega odstavka 8. člena ZST, zaradi česar je bila tožena stranka prikrajšana za možnost vsebinskega obravnavanja njene pritožbe pri sodišču druge stopnje. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Sklep revizijskega sodišča temelji na 379. členu ZPP, odločitev o stroških pa na tretjem odstavku 165. člena ZPP.