Jedro

Mesečna plačila komunalnih storitev in neuporaba objekta, ob dejstvu, da sporni objekt ni naslov tožnikovega prebivališča, ne dosegajo standarda resne škode oziroma težko popravljive. Zgolj z navedbo, da bo rušitev posegla v substanco legalnega dela objekta, ki bo uničen, kolikor se bo odrejena rušitev izvršila, tožnik nastanka težko popravljive škode ni izkazal na stopnji verjetnosti.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo, ki jo sodišče obravnava v tem upravnem sporu, zahteva odpravo odločb in sklepa inšpekcijskega organa ter vrnitev zadev v nov postopek.

2. Prvostopni organ je z odločbo z dne 14. 1. 2021 tožniku kot inšpekcijskemu zavezancu naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti rekonstrukcijo in nadzidavo stanovanjskega objekta (prva točka izreka) ter v šestih mesecih po vročitvi te odločbe na tem stanovanjskem objektu odstraniti navedene elemente (druga točka izreka), kolikor pa odrejene obveznosti ne bo izvršil v roku in na način kot izhaja iz druge točke izreka, se bo začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti (tretja točka izreka) ter v četrti točki izreka navedel prepovedana dejanja. Z odločbo z dne 3. 3. 2021 je gradbeni inšpektor podjetju A., d.d. naložil, da v 15 dneh po prejemu odločbe izvede odklop stanovanjskega objekta iz javnega elektro omrežja ter v odločbi z dne 3. 3. 2021 je odklop stanovanjskega objekta naložen javnemu podjetju B., d.o.o. iz javnega vodovodnega omrežja. S sklepom o dovolitvi izvršbe pa je prvostopni organ, ker tožnik ni prostovoljno izvršil obveznosti, začel z izvršbo in tožniku zagrozil z denarno kaznijo.

3. Hkrati s tožbo je tožnik vložil tudi zahtevo za izdajo začasne odredbe, s katero predlaga, da se izvrševanje izpodbijanih odločb zadrži do pravnomočnosti sodne odločitve o tej zadevi, saj je očitek o nesorazmernosti zapovedanih izvršitev pred pravnomočnostjo izkazan z obstoječim (v spisu neprerekan) uporabnim dovoljenjem, ob tem, da ni trditev, da bi brez rušitve pred pravnomočnostjo lahko prišlo do večje škode toženki od škode tožniku. Tožniku nepretrgoma od izdaje odločb prve stopnje nastaja večja škoda, saj spoštuje odločbo o prepovedi uporabe objekta, odklopljeni sta tudi pitna voda in električna energija. Ves čas plačuje vse komunalne dajatve (elektrika, voda, smeti, davek na posest stavb, pavšalno turistično takso), ne da bi jih dejansko koristil. Predlaga, da kolikor se sodišče do absolutne bistvene kršitve ne more opredeliti, naj zaradi sodne kontrole izpolnjevanja načela sorazmernosti takoj postavi izvedenca gradbene in ekonomske stroke, ki naj pregleda očitano gradnjo ter se opredeli o smiselnosti oziroma izvedljivosti (v smislu spoštovanja načela sorazmernosti) odrejene rušitve, glede na očitek tožnika, da zgradba tega ne bo prenesla, ne da bi se zrušila in da bo uničena substanca legalnega dela objekta, ki ima izdano uporabno dovoljenje, vrednost uničene ekonomske substance legalnega dela pa bo nesorazmerna glede na vrednost očitkov o obsegu nelegalnosti.

4. Toženka na predlog za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

5. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

6. Uvodoma sodišče ugotavlja, da so procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo predlagane začasne odredbe izkazane. Tožba je vložena pravočasno, zoper upravne akte, vlaga pa jo oseba, ki je za vložitev aktivno legitimirana.

7. Na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

8. Odločanje o začasni odredbi zahteva zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, restrektiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zadevi konkretno navesti vse okoliščine in dejstva, s katerimi utemeljuje verjeten nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda zanjo težko popravljiva. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, zato nosi v celoti trditveno in dokazno breme, tako s svojimi navedbami kot s predloženimi dokazi, da v primeru tako imenovane odložitvene začasne odredbe prepriča sodišče o nujnosti zadržanja sicer izvršljive odločbe organa.

9. Tožnik v predlogu za izdajo začasne odredbe kot škodo navaja materialno škodo, plačevanje komunalnih dajatev elektrike, vode, smeti, davek na posest, pavšalno turistično takso in škodo, ki mu nastaja zaradi neuporabe objekta, vendar je navedeno zatrjevanje zgolj na ravni trditev. Dokazov v zvezi s tem ne predlaga. Glede na ustaljeno upravno sodno prakso Vrhovnega sodišča je težko popravljiva škoda takšna škoda, ki je resna, in ki tožniku neposredno preti, začasno pa jo je mogoče odvrniti le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta oziroma s predlagano ureditvijo stanja. Navedenih plačil komunalnih storitev in neuporabo objekta sodišče ne šteje za resno škodo v smislu pravnega standarda, ki ga je oblikovalo Vrhovno sodišče, po katerem mora biti škoda taka, da tožnika pomembno prizadene. Mesečna plačila komunalnih storitev in neuporaba objekta, ob dejstvu, da sporni objekt ni naslov tožnikovega prebivališča, ne dosegajo standarda resne škode oziroma težko popravljive.

10. Sodišče je kot škodo presodilo tudi navedbo, da bo zaradi odrejene rušitve zgradba, substanca legalnega dela objekta uničena, škoda pa bo s tem nesorazmerna glede na vrednost očitkov o obsegu nelegalnosti, kljub temu, da ni jasno ali ta ugovor tožnik vlaga v smislu tožbene trditve ali v smislu utemeljevanja predloga za začasno odredbo. Vendar s to trditvijo tožnik, kolikor je namenjena postopku za izdajo začasne odredbe, ostaja le na ravni trditve, o tem ne predloži nobenega dokaza, kar je obveznost predlagatelja v postopku odločanja o začasni odredbi. Namreč po upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča mora stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. Tega pa tožnik zgolj z navedbo, da bo rušitev posegla v substanco legalnega dela objekta, ki bo uničen, kolikor se bo odrejena rušitev izvršila, ni izkazal na stopnji verjetnosti in navedbi v smislu obstoja težko popravljive škode sodišče ne sledi.

11. Ker tožnik ni izkazal, da bi mu z izvršitvijo upravnih aktov, katere s tožbo izpodbija, nastala težko popravljiva škoda, ni izkazal zakonskih pogojev za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče njegovo zahtevo zavrnilo.